Odkar pomnim, veliko noč doživljam na dveh ravneh, drugače na velikonočno jutro, ko me pri vstajenjski procesiji prevzame aleluja, donenje zvonov, mogočno petje vstajenjskih pesmi in veseli obrazi, ki v procesiji stopajo za Vstalim Zveličarjem. In drugače dopoldne, pri tej sv. maši, ko dobi velika noč drugačno tonaliteto.
Jutranji vzhičenosti sledijo resnobna vprašanja: kaj se je tistega jutra, ko so šle žene navsezgodaj h grobu, res zgodilo, kako lahko vstajenje enega samega, četudi je to Kristus, Božji Sin, enkrat za vselej spremeni zgodovino sveta v zgodovino odrešenja, kako lahko en sam dogodek, Kristusovo vstajenje, zaobjame vse, vidne in nevidne stvari, kristjane in neverne? Ali je o teh vprašanjih sploh mogoče reči kaj drugega, kot ugotoviti, da gre za skrivnost, ki se ji lahko približamo samo z vero?
Smo že sredi vélike nedelje, ko ne slišimo jutranjega zborovskega petja in melodij pritrkovalcev iz lin zvonika. Lahko pa se nam sedaj odstre druga stran vélike noči, ko se umirjeno, skoraj s strahospoštovanjem posvetimo vprašanjem, ki sem jih omenil. Toda kako naj se jih lotimo, da nas raziskovanje, zajeto v nemoč uma, ne bo razočaralo? Navsezadnje, kako naj bomo pri tem poskusu tako razumljivi, da ne bomo odšli domov s slabim občutkom, da je na veselo praznovanje padla senca dvoma.
Začnimo na točki, ki je ni mogoče ovreči. In sicer: naše osebnostno jedro se ne konča na nevroloških in fizioloških mejah naših možganov. V nas je namreč nevidno mesto, v katerem biva naš jaz. Ostaja neokrnjen tudi v najtežji bolezni, celo v komi. Ne preneha bivati niti takrat, ko se ustavi srce in možgani obstanejo. Biti oseba pomeni, da naša notranja bit, naša duša, tisto sebstvo, kjer dejansko zares smo, ni del umrljivega psihofizičnega omrežja, ampak ga vzdržuje v bivanju Božji stvariteljski prst, milostni pogled Stvarnika, ki nima vzporednice v polju vidnega sveta. In samo v tem odnosu smo resnično živi, živi, tudi ko telo ovene, in ko funkcija možganov preneha.
V tem je razlog, zakaj Jezusa niso mogli uničiti tudi potem, ko je njegov telo na križu umrlo, ko so njegovi možgani prenehali delovati, ko ni bil več pri zavesti. Sovraštvo množic je nad Njim sicer slavilo navidezno zmago, a se ni zavedalo, da mu ni prišlo do živega. Za zunanji svet je bil videti mrtev, toda njegova notranja bit je ostala nedotaknjena, ker je ni bilo mogoče pokončati z mečem.
Mesto v nas, kjer ostajamo živi, tudi če nas za zunanji svet ni več, ni isto kot zavest. Zavest je namreč tista zmožnost duše, da lahko, dokler smo živi, komuniciramo z zunanjim svetom. Ko pa nastopi psihofizična smrt, se naša duša, še naprej neokrnjeno odpira Stvarniku.
Mesto v nas, kjer ostajamo živi, tudi če nas za zunanji svet ni več, ni isto kot zavest
kjer je ljubezen, se zgodi prehod iz smrti v vstajenje
V tem kar smo rekli, vidimo logiko evangelijev, ko opisujejo Jezusovo smrt, pokop in vstajenje. Vsi štirje evangelisti namreč poročajo, da se je velika noč zgodila na način osebe, v skrivnostni drami odnosa med osebami, in samo drugotno na način pojava, ob pogledu na prazen grob. Najbolj neposredno je to zaznal in zapisal sv. Janez. Pripoveduje, da sta Marija Magdalena in druga Marija po soboti, še v temi, ko se je svital prvi dan tedna, prišli pogledat grob. Samo pogledat. Izpraznjeni in obupani po petkovi grozi na Kalvariji nista pričakovali, da bi se lahko zgodilo kaj presenetljivega, kar bi preobrnilo smrtno tesnobo velikega petka in razsutje vseh hrepenenj. Evangelist Matej dodaja, da jima je takrat, ko pobiti v duši nista ničesar več pričakovali, docela nenadejano nasproti prišel Jezus in jima rekel: »Pozdravljeni!« Na pol omotični sta pristopili, pravi Matej, in mu, ne da bi zaradi ganjenosti kaj rekli, objeli noge. Jezus ju je pogledal in se umirjeno odzval: »Ne bojta se! Pojdita in sporočita mojim bratom, naj gredo v Galilejo; tam me bodo videli« (prim. Mt 28,1–10).
Tudi za Petra in Janeza, ki sta za ženama prva prišla h grobu, se resničnost vstajenja ni zgodila v trenutku, ko sta videla prazen grob. Sv. Janez, ki je videl povoje, ki so ležali na mestu, kjer je bilo prej Jezusovo mrtvo telo, in prtič, ki je bil na Jezusovi glavi, posebej zvit na drugem mestu, ni razumel, kaj to, kar vidi, pomeni, zato je zapisal, da takrat s Petrom še nista razumela Pisma, da mora Gospod vstati od mrtvih. Fizično dejstvo, prazen grob, je v njima porajalo zgolj vprašanja: kje je Jezus, kaj se je zgodilo z njegovim truplom, zakaj je kamen odvaljen, kdo ga je odvalil? Preobrat se je zgodil zvečer, istega dne, ko je vstali Jezus zbegane in prestrašene apostole, zbrane v dvorani zadnje večerje, pozdravil: »Mir vam bodi!«
Dogodki velike nedelje, kakor so jih opisali apostoli, priče celotne zgodbe, nam povedo, da ima naše življenje vstajenjsko strukturo, katere bistvo je srečanje oseb, ki se ljubijo. Kajti prav tam, kjer je ljubezen, se zgodi prehod iz smrti v vstajenje. In ne kje drugje. Ta svoj mistični uvid je sv. Janez opisal z besedami: »Mi vemo, da smo prišli iz smrti v življenje, ker brate ljubimo« (1 Jn 3,14). Da je šlo pri sv. Janezu za mistični uvid, nisem rekel naključno. Sv. Janez namreč ni govoril o psihološkem vidiku ljubezni, ki ga vsi poznamo, ampak o ljubezni, ki je v Bogu. Ta se je na velikonočno jutro prelila v Jezusovo mrtvo telo in mu vrnila življenje.
Vsi ljudje, verni in neverni, kristjani in drugače verujoči, nosimo v svoji duši neovrgljiv zapis, ki pravi: od vsega, kar je, je samo ljubezen absolutna in resnično bivajoča, samo ljubezen ima neumrljivo bit, samo nad njo smrt nima moči. »Kajti Bog je ljubezen,« piše sv. Janez, »in tisti, ki ostaja v ljubezni, ostaja v Bogu in Bog ostane v njem« (1 Jn 4,16), zato nihče, ki ljubi, ne more umreti, kajti ko kdo ljubi, v njem ljubi Bog, ki je večen in neumrljiv.
Ljubim te = Življenje dam zate
Ljubezen, ki ni le čustvo, ampak agape, Bog v nas, se v življenju potrjuje in izpriča tako, da se pretaka v darovanje življenja. Kadar rečem: Ljubim te, to pomeni: Življenje dam zate, kajti verujem, da življenje, ki ga dajem, od Boga, ki mi ga je podaril, zopet prejmem. Ali kot pravi Jezus: Ker me Oče ljubi, lahko dam svoje življenje, in ga zopet prejmem (prim. Jn 10,17).
Za ljubezen, ki je v Bogu, in ki po veri prehaja v nas, ni časa, pač pa večni sedaj. Zaradi te vere vsak dan molim: Gospod, daj mojem pokojnim: očetu, mami, sestri in stari mami večni pokoj; naj počivajo v miru; naj po njihovem zasluženju in prošnjah pride Božje varstvo in blagoslov na vse, ki jih imajo radi. Radi sedaj, ko so v Bogu. Zato v svoji sobi nimam slik svojih domačih, ker jih v podobi, kakršni so na sliki, ni več, so pa tu navzoče njihove duše. Moje druženje z mojimi rajnimi se ne odvija v čustvih, ker bi me to potrlo, ampak v veri in molitvi. Družin se z njihovimi vstalimi poveličanimi telesi, in ne njihovimi telesi, ki trohnijo v zemlji; z njimi, ki v brezčasnem veselju z angeli pojejo aleluja.
Vstajenjsko strukturo darovanja življenja pooseblja poljski duhovnik sv. Maksimilijan Kolbe, ki je svoje življenje daroval za družinskega očeta. Njegovo zgodbo poznate. Podobno kot Kolbe je duhovnik, božji služabnik Izidor Završnik, med streljanjem talcev v mariborskih zaporih 10. marca 1943 daroval svoje življenje iz ljubezni do bližnjega.
Za ustrelitev skupaj z drugimi talci je bil določen mlad fant, Franc Žvan. Duhovnik Izidor Završnik je namesto njega stopil iz vrste in bil ustreljen. Žvan duhovnika Izidorja Završnika ni poznal. Malo pred streljanjem mu je rekel: »Fant, ti si mlad, ti moraš živeti, stopi na moje mesto.« Priča tega dogodka je bil Maks Ledinek, povojni župnik v Zrečah. Sedaj Škofija Celje vodi postopek za beatifikacijo Izidorja Završnika. Preživeli fant se je po vojni poročil in s svojo ženo živel v Zeleni jami v ljubljanskih Mostah. Franc Žvan je že pred mojim prihodom v Moste umrl, njegovi ženi pa sem vse do njene smrti vsak prvi petek prinesel sv. obhajilo.
Bratje in sestre, sv. Pavel nam danes polaga na srce: »Če ste vstali s Kristusom, iščite to, kar je zgoraj, kjer je Kristus.« Da smo res vstali s Kristusom in iščemo to, kar je pri njem, se uresničuje, ko se ljubimo med seboj, kakor nas je on ljubil (Jn 13,34). Sami iz sebe, zaradi greha, ki je v nas, tega nismo zmožni. Ljubezen, ki je iste biti kot vstajenje, se preliva v nas, ko ponižno rečemo: Jezus, kakor te Oče ljubi, tudi ti ljubiš mene. Naj ostanem v tvoji ljubezni (Jn 15,9)
Komentirajo lahko naročniki