Posebno doživetje za odrasle je z razdalje opazovati otroke, ki se gnetejo okoli jaslic, prestavljajo ovčke in si z voličkom in osličkom delajo otroške skrbi, kako Dete Jezusa v jaslicah, povsem golega, položenega na slamo, zavarovati, da ga ne bi zeblo. V otroških glavah se ob jaslicah prepletata pravljična sanjavost in preprosto vedenje, da se je nekoč to, kar predstavljajo jaslice, res zgodilo. Vzhičeni so, a drugače, kot takrat, ko jim starši berejo pravljice. Že zelo majhni otroci zaznavajo razliko med pravljičnim in resničnim svetom, čeprav v njihovi otroški fantaziji eno prehaja v drugo in nazaj.
Betlehemska zgodba je že za majhne otroke stvarna, v svojih odrešenjskih globinah pa jim je še povsem nedostopna. Za otroka je samoumevno, da je ljubljen, zato ne čuti razlogov, zakaj bi moral Bog vstopiti v padli svet. Do svoje lastne grešnosti in zla, ki prežema svet, pride otrok šele z leti, ko doživi prve zavrnitve, krivice, ali celo nasilje.
In prav v dojetju, da je lahko svet tudi zelo nevaren in krivičen, se božič odraslih razlikuje od božiča otrok. Odrasli ne prestavljamo figuric v jaslicah v želji, da Jezus ne bi bil sam in na mrazu, marveč vsako leto znova razmišljamo nekaj popolnoma drugega, zakaj je Bog postal otrok, ko pa bi mogoče lahko odrešenje izvršil tudi na kak drugačen način.
Odgovor, zakaj se je Bog rodil kot otrok, se zdi oddaljen, a je dejansko zelo blizu. To veste vsi, ki ste očetje in matere. Imate namreč živo izkušnjo, da se je vaše razumevanje življenja spremenilo tisti hip, ko je v vaših rokah zajokal novorojenček, vaš otrok. Takoj ste ga hoteli zavarovati, mu nuditi vse, za vsako ceno, samo da bi mu bilo dobro. Vaš odnos do novorojenčka ni bil več podoben otroški igri pred jaslicami, ker ste vedeli, da gre zares. Ta absolutna zaresnost rojstva, vas ni navdajala z nelagodjem, češ, ali nama je tega treba, koliko dela in neprespanih noči naju čaka, koliko skrbi, ali bo vse prav, da se otroku ne bi kaj zgodilo, nasprotno, dete v vaših rokah, to vaše dete, je za vas postalo središče vašega življenja in vse vaše družine, naenkrat je bil ves preostali svet osrediščen in povzet v otroku, ki ste ga imeli v rokah.
Če bi se takrat, ko sta kot oče in mati držala novorojenčka v rokah, vprašala, kaj je zares resnično, bi s preprostim uvidom lahko rekla, morda ima vse okoli naju samo videz resničnosti, obstaja nekako na pol, toda ta otrok, ki se nama je rodil, ima za naju absolutni pomen, ker je utelešeno dejstvo, ontološka resnica sveta, temelj vsega, kar biva, v zvezi z njim ni možen noben temeljni dvom; vse okoli naju je lahko vprašljivo, a to najino dete je neizpodbitna resnica, je utelešen obstoj, bit sama, tisti temelj obstoja, ki so ga nekaj stoletij pred Kristusom zaslutili in o njem spregovorili Parmenid, Platon, Aristotel in za njimi še mnogi drugi. Kajti od trenutka rojstva vajinega otroka vesta, kaj je čutil, slutil in umeval sv. Janez, ko je zapisal: V začetku je bila Beseda in Beseda je postala meso. Dete, ki vama je bilo podarjeno, je bilo, kot da bi prišlo iz večnih dalj, od tam, kjer se je vse začelo, iz Boga. Po njem je namreč nastalo vse, kar je nastalo, tudi vajin otrok, ki vama je spremenil razumevanje življenja.
Evangelij je najgloblji temelj Evrope
Novorojeni otrok, vaš otrok, je resnica, ki ne dopušča dvoma, tudi ko je vse drugo na svetu vprašljivo in relativno. Zato vi veste, kaj je resnica. Otrok ni produkt znanja in kulture, ker ne izhaja iz človeške ustvarjalnosti. Kultura izvorno pomeni obdelovanje zemlje, pomeni nekaj, kar nastane kot sad človeškega oblikovanja dane materije. Pri stvarjenju otroka pa človek nima svojega ustvarjalnega deleža, je le ponižno orodje, po katerem Bog ustvarja življenje. Ko imamo vse to pred očmi, počasi dojamemo, da se je Bog lahko razodel samo kot otrok, kajti na tem svetu je otrok edino bitje, ki je zunaj sence vsakega dvoma, je nekaj absolutnega, in to tudi takrat, ko se vse okoli nas maje.
Na tem, o čemer sedaj govorimo, na resnici otroka, ki je bit sveta, sta zgrajena krščanstvo in zahodna civilizacija. Evangelij je torej najgloblji temelj Evrope. Drugega temelja Evropa nima. Kajti vse drugo, kar še je, je zaradi otroka, ker se samo po otroku, ki je Bog, nadaljuje življenje, samo v njem je ultimativni smisel in odrešenje.
Zahodni civilizaciji pridevamo še druge prvine: judovsko grško in rimsko kulturno izročilo ter razsvetljenstvo. Vse to so konstitutivni elementi Zahoda, vendar niso temelj, marveč le počivajo na temelju. Vse omenjene prvine zahodne civilizacije lahko v integralno celoto poveže samo evangelij. Zato bi se, ali pa se bo, Zahod brez evangelija, brez temelja, ki je Božji Sin, razletel. Zahod in z njim Evropa imata toliko možnosti za svoj obstoj, kolikor življenjski sok črpata iz evangelija. Ne prezrimo današnjega sporočila sv. Janeza: edinorojeni Sin je poln milosti in resnice. Druge polne milosti in resnice ni, pa naj to kdo prizna ali. To Janezovo oznanilo temelji na svetopisemskem razodetju, da je človek krona stvarstva, ki dobi polno, absolutno dopolnitev s tem, da se Bog v Kristusu zedini s človekom kot krono stvarstva, zato je vsako človeško bitje kot Božji otrok nedotakljivo.
Zahod in z njim Evropa imata toliko možnosti za svoj obstoj, kolikor življenjski sok črpata iz evangelija
Tako opevana grška kultura, ki je sicer vgrajena v evropsko kulturo, je glede dojemanja človeka popolnoma drugačna. Pri Grkih je zločin že na samem začetku. Zevs, vrhovni bog, ubije svojega očeta Kronosa. Atenini materi Metidi pa je bilo usojeno, da bo njen drugi otrok močnejši od svojega očeta, zato jo je Zevs pogoltnil. Njegova hči Atena, ki spada med dvanajsterico olimpijskih bogov, je boginja vojne, upodobljena kot boginja stroge lepote, vendar v oklepu, s čelado, kopjem in kijem v roki. V Šparti so bolne in slabotne novorojenčke pustili na planini, kjer so jih raztrgale divje zveri. Komaj sedemletne dečke pa so ločili od staršev in jih podredili vojaškemu režimu.
Tukaj se začenja neposredni zaton evropske civilizacije
V sredo, 17. decembra, so poslanci evropskega parlamenta podprli resolucijo Moj glas, moja izbira. Tukaj se začenja neposredni zaton evropske civilizacije. Resnica, ki je otrok, v ultimativnem smislu pa Betlehemsko Dete, je čisti dar, in ne stvar izbire, ker Božja stvaritev ni sad človeškega glasu, marveč Božje ljubezni.
Strašna slepota je človeka, lahko ponovimo s Francetom Prešernom, ker se novodobni človek poigrava s temeljem sveta, z usodo otroka. To poblaznelo poigravanje z otrokom, s temeljem, na katerem je zrasla naša civilizacija, je razvidna iz različne zakonodaje, ki v državah EU ureja pravico do splava. Kako si more kdo vzeti pravico do nečesa, kar ni njegovo. Evropa, ki se hvali s človekovimi pravicami, obravnava otroka popolnoma arbitrarno, samovoljno. Na Malti je, denimo, splav dovoljen le, če je ogroženo življenje ženske. Na Poljskem je dovoljen le v primeru posilstva, incesta, ali če je ogroženo življenje ženske. V Avstriji, Luksemburgu, Cipru, Bolgariji, na Finskem in v Grčiji je splav dovoljen do 12. tedna, pozneje so potrebni različni postopki. Švedska ga dovoljuje do 18. tedna, Nizozemska pa v nekaterih primerih do 22. ali celo do 24. tedna.
Evropa, ki se hvali s človekovimi pravicami, obravnava otroka popolnoma arbitrarno, samovoljno
Evropa, ki zavrača otroka kot Božji dar, je tam, kjer je bila pred dva tisoč petsto leti. Z otroki dela kot stari Grki, pri čemer se ne zaveda, da je grška religija skupaj z velikim delom njene kulture že davno mrtva. Resolucija Moj glas, moja izbira je vrnitev v barbarstvo. Pravico do nedotakljivosti človeškega življenja je evropski človek iztrgal iz Božjih rok. Na pot kulture smrti je stopil postopoma. Najprej je, kot je dejal Nietzsche, Evropejec v svoji duši in zavesti ter v družbi in kulturi ubil Boga, potem pa se je z voljo do moči postavil na njegovo mesto in po dva tisoč petsto letih z Evrovizijo in drugo zabavno industrijo spet oživil kult Dioniza, boga ekstaze, droge in pogoltnosti.
Kako drugače je že davno pred razmahom grške mitologije, tam okoli leta 1.040 pr. Kr., ravnala Ana, Samuelova mati, ki je svojega otroka prinesla v svetišče, v Šilo, ga postavila pred Gospoda in se mu zahvalila za dar materinstva. Nekaj več kot tisoč let pozneje sta enako storila Jožef in Marija. Dete Jezusa sta v templju darovala Gospodu. S tem dejanjem sta tako kot vsi drugi judovski starši v svoji duši ozavestila Božjo Postavo, ki jih je učila, da je otrok Božji dar, zato naj ga potem, ko zanj v templju pustijo dve grlici in dva golobčka, odvedejo nazaj na svoj dom in skrbijo zanj.
Ko je Jezus dopolnil dvanajst let, sta ga Marija in Jožef znova privedla v tempelj. Jezus je vstopil v odraslost, ko je mogel razumeti, kdo mu podarja in osmišlja življenje. Starši, ki krščujete svoje otroke, nadaljujete to starodavno izročilo. Tako vaši otroki postajajo tudi Božji otroci, dediči nebes, za vas in za vse krščansko občestvo pa so milost in resnica.
Komentirajo lahko naročniki