“Rasistične jaslice” v Ulmu: starodavno umetnino so zaradi ljubega miru umaknili iz cerkve

Evangeličanske (pa tudi katoliške) cerkvene kroge in širšo nemško javnost so zadnja leta v adventnem času precej razburjale jaslice v znameniti evangeličanski cerkvi v Ulmu.

Gre za jaslice, ki so delo ulmskega kiparja Martina Scheibleja (1873–1954), ki jih je ustvaril leta 1923. Sestavlja jih šestindvajset figur iz lipovega lesa. V cerkvi so bile prvič razstavljene od leta 1992, spor pa se je prvič razplamtel v adventu 2020 zaradi figure temnopoltega kralja Mihe (nemško Melchior). Ta ima poudarjene, močno napihnjene ustnice, velik uhan, pernato pokrivalo, zlat obroč okoli golega gležnja ter v roki drži prepoznavno presto, zaradi česar so ga domačini poimenovali kar ‘Brezelkönig’ ali ‘kralj s prestico’. Le ta bi naj bila darilo za novorojenega Kristusa. Kritiki so opozarjali, da figura povzema stereotipe kolonialnih časov in temnopolte ljudi prikazuje karikirano in ponižujoče.

Da bi se izognili ostrim polemikam, je evangeličanska župnija sprva sklenila, da jaslice postavi brez treh kraljev, po burni javni razpravi, ki je potekala tudi v nemških medijih in na družbenih omrežjih, pa so leta 2023 sprejeli dokončno odločitev – jaslice bodo v celoti vrnjene družini donatorjev in se v cerkvi ne bodo več pojavljale.

Nadomestile so jih orientalske jaslice Helmuta Reischla, ki so »jasno usmerjene v liturgično uporabo in prikazujejo svetopisemski prizor brez karikiranih ali popačenih elementov«, so po poročanju portala Katholisch.de sporočili iz dekanata.

Je bil kipar rasist?

Direktorica ulmskega muzeja Stephanie Dathe je ob zgoraj opisanih dilemah povedala, da je bil avtor jaslic Martin Scheible skromen in zadržan človek: “Zelo pozorno je opazoval ljudi, pisal pesmi in imel bogato čustveno življenje. Kljub temu ga je oblikoval njegov čas: v dvajsetih letih 20. stoletja so se določeni stereotipi ponavljali tudi v vizualni umetnosti – ljudem afriškega porekla so pripisovali posebne značilnosti. To se je odražalo v vsakdanjih predmetih, v literaturi in tudi v umetnosti.”

Sama pravi tudi, da pogreša resno razpravo o tem umetniškem delu in da pregrete debate na družbenih omrežjih ne služijo ne umetnosti ne liturgiji. Meni, da bi se morali resno vprašati, kako naj bi bil danes predstavljen kralj Miha in ali lahko umetnosti predpisujemo merila.

Evangeličanski škof Ernst-Wilhelm Gohl pravi, da spoštuje umetnost, a da je naloga jaslic voditi k molitvi in premišljevanju, kar je težko, če se del vernikov ob določeni figuri počuti prizadete in zasmehovane.

Podobne razprave o rasističnih stereotipih v podobi svetih treh kraljev so se v zadnjih letih vrstile tudi drugod po Nemčiji, zlasti glede običaja, da je pri koledovanju enega kralja »pobarvajo na črno«.

Kaj storiti s politično nekorektnimi umetninami?

Jaslice iz Ulma so postale simbol širšega vprašanja: kako ravnati z umetninami, ki so nastale v drugem zgodovinskem in kulturnem kontekstu, danes pa jih mnogi doživljajo kot žaljive. Ena skrajnost bi bila, da bi vse sporne podobe brez razmisleka odstranili, druga pa, da bi jih brez premisleka branili v imenu tradicije. Ulmska rešitev skuša stopiti po srednji poti: jaslice umakniti iz liturgičnega prostora, hkrati pa ohranja možnost, da se o njih govori in se jih proučuje v muzeju ali v strokovnih razpravah.

Zamorski kralj in judovska prasica

Sporne jaslice pa seveda niso niti prva niti edina umetnina, ki spravlja Nemce v zadrego. Tukaj gre vsaj za karikaturo, saj je realno predvidevati, da umetnik pred ustvarjanjem jaslic sploh nikoli ni videl temnopoltega človeka. V krščanski umetnosti namreč najdemo tudi povsem odkrito sovražne in žaljive elemente, zlasti protijudovske.

Nekateri so bolj subtilni, drugi pa surovo odkriti kot je ‘Judensau’. Ta v nemščini dobesedno pomeni judovska prasica, v prenesenem pomenu pa označuje ljudske umetniške upodobitve Judov v nespodobnem stiku s svinjo. Tako katoliške kot evangeličanske cerkve polne teh simbolov. Na teh podobah Judje pijejo mleko svinje, opazujejo njene spolne organe ali z njo celo spolno občujejo. Motiv se je začel pojavljati v 13. stoletju v Nemčiji in nekaterih drugih evropskih deželah, njegova razširjenost pa je trajala več kot 600 let. Namen takšnih upodobitev je bil posmehovanje in poniževanje judovskega prebivalstva, kar je še posebej žaljivo, če upoštevamo, da prašič v judovski verski tradiciji velja za nečisto žival.

V Nemčiji tako že dlje časa poteka živahna javna razprava, kako ravnati s takšno cerkveno umetnostjo. Nekje jih zakrivajo s tkaninami, drugje jih odstranijo, ponekod pa jih namerno puščajo na vidnem mestu, da spominjajo na bolečo dediščino antisemitizma v nemški zgodovini.