Ali bi hoteli sodelovati na natečaju založniške hiše, ki nagrajuje kratke zgodbe? Če bi izziv sprejeli, bi se v svojem literarnem poskusu zelo verjetno oprli na tisto, kar vam je najbolj znano, to pa je vaša zasebnost. Da bralec v zgodbi ne bi prepoznal vaše izkušnje, bi osebam, ki bi jih vključili v zgodbo, dali izmišljena imena ter jih postavili v okoliščine, v katerih sami dejansko ne živite, predvsem pa bi svojo realno izkušnjo dopolnili s fikcijo, s čemer bi sprostili svojo ustvarjalnost in dali zgodbi novo razsežnost.
In sedaj vprašanje: ali bi lahko v kateri koli svoji zgodbi zapisali kaj takšnega, kot je zapisal prerok Izaija v današnjem prvem berilu: Naj vriska puščava in goljava, raduje naj se pustinja in naj cveti kakor narcisa. Tedaj bodo spregledale oči slepih, gluhim se bodo odprla ušesa. Tedaj bo hromi skakal kakor jelen, jezik nemega bo vriskal. Gledali bodo Gospodovo veličastvo, krasoto našega Boga.
Malo verjetno je, da bi kdorkoli od nas na podoben način kot Izaija opisoval radostno razpoloženje svoje duše. Naši razlogi za veselje so namreč zelo drugačni kot Izaijevi. Svoje razloge za veselje razumemo, toda Izaijevi razlogi za radost niso podobni našim. Nihče od nas nikoli ne more videti puščave, ki cveti kot narcisa. Izaija pa to vidi, pri čemer ne gre za literarno fikcijo, za poetično ali simbolno izražanje. Za Izaija goljava, ki vriska, ni pesniška podoba, izpoved hrepenenja, da bi se puščava v njegovem srcu spremenila v nekaj svetlega.
Gre torej za bistveno razliko med nami in Izaijem, pa tudi za bistveno razliko med umetnostjo in preroškim oznanilom, med našo zgodbo, ki temelji na našem izkustvu, in Izaijevim tekstom, ki je literatura samo po formi, ne pa po oznanilu, kajti njegovo sporočilo ne izhaja ne iz njegove izkušnje, ne iz njegove fikcije in ne iz vidnega sveta, marveč ubeseduje nekaj, kar obstaja samo v Bogu. Bog torej zato pokliče Izaija, da posreduje ljudem odrešenjsko resničnost, ki je njegovi rojaki ne morejo najti ne v sebi, ne kjer koli v svetu.
V drugi polovici 8. stol. pr. Kr., malo pred letom 721 pr. Kr., ko je imperialna velesila Asirija podjarmila Severno Izraelovo kraljestvo, Izaija ni imel nobenega družbenega ali kakršnega koli drugega povoda, da bi pesnil, kako vriska puščava in se raduje pustinja, kako gleda množico, ki se s pesmijo na ustih vrača na Sion. Ko je bil torej propad Izraela pred vrati, je Bog svojemu ljudstvu po preroku oznanil, da lahko istočasno v njihovih dušah živi drugačen Izrael, Božji Izrael, ki ga Asirci ne morejo zavzeti. Če verujejo, bodo obstali, četudi se vse okoli njih ruši.
Ko je bil torej propad Izraela pred vrati, je Bog svojemu ljudstvu po preroku oznanil, da lahko istočasno v njihovih dušah živi drugačen Izrael, Božji Izrael, ki ga Asirci ne morejo zavzeti. Če verujejo, bodo obstali, četudi se vse okoli njih ruši.
Kralju Ahazu, ki je vladal tik pred padcem Samarije, prestolnice Severnega kraljestva, je Izaija zaradi njegovega nezaupanja v Boga vrgel v obraz: Če ne boste verovali, ne boste obstali. Ahaz pa ga je zavrnil: Ne bom prosil Gospoda. Od resigniranega Ahaza, ki se na Boga ni zanesel, obenem pa zaradi asirske grožnje ni videl nobene politične rešitve, se je Izaija poslovil s slovitim izrekom: Glej, če nočeš in če ne moreš zaupati Gospodu, potem bo On sam poslal devico, ki bo spočela in rodila sina in mu dala ime Emanuel.
Iz zemeljskega v presežno
Izaija je torej vso tedanjo stvarnost videl in doživljal v povsem drugih razsežnostih kot Ahaz, njegovi knezi in ostalo ljudstvo. V to duhovno resničnost, ki je resničnost Boga in ne resničnost padlega sveta, nas želi dvigniti tretja adventna nedelja. Na tej točki pa se nam zatika. Iz zgolj svetnega, sekularnega, zemeljskega, se neradi pustimo dvigniti v presežno, v Božje, kot da ne bi verjeli v njegov obstoj. Raje imamo zgolj dobro literaturo, dramski lok, kot pa milostni dvig na goro in epifanijo Boga, ko se duši razodeva neizrekljivo. Seveda dvomi ostajajo, dokler smo v telesu, nevera, dokler smo na zemlji, ostaja, tudi nerazpoloženje in nervoza ostajata, zato nam danes v drugem berilu sv. Pavel svetuje: Ne godrnjajte drug nad drugim. Za zgled potrpežljivosti si vzemite preroke, ki so govorili v Gospodovem imenu.
Naj še enkrat poudarim: to, kar so v Gospodovem imenu govorili preroki, ni bil govor o gospodarstvu in politiki, družbi, kulturi in umetnosti, ni bil govor o ničemer tuzemskem, temveč je bil to govor o Božjem, presežnem, o narcisah, ki vzklijejo v puščavi človekove duše, potem ko jo Gospod odžeja z milostjo Svetega Duha. Ob tem bo mogoče kdo rekel: Ne vem, o čem govoriš, epifanija, kot neizrekljiva Božja navzočnost, mi je neznana. Morda res, a ne gre pozabiti, da je Bog Emanuel, ki se nam ne izmika; je v nas, preden pomislimo nanj. In če je to res, zakaj je vseeno videti, da nam je tuj in nedostopen? Malokdaj pomislimo, da se v težavah pogosto vedemo kot Ahaz, resignirano in z nezaupanjem, namesto da bi za psalmistom ponavljali: Gospod je moja luč in moja rešitev, Gospod je trdnjava mojega življenja, pred kom bi trepetal.
Vrnimo se na začetek, h kratki zgodbi, s katero bi morda sodelovali na natečaju. Kot Ajshil, Sofokles, Shakespeare in Cankar bi verjetno tudi kdo od nas laže spravili na papir kaj resnega, dramskega, celo tragičnega, kot pa kaj pristno veselega. Zakaj umetniki tako radi nastavljajo ogledalo družbi? Odgovor je preprost: ker je v padlem svetu več hudega kot pristno veselega in lepega. Neprekinjeno smo namreč vpeti v vrsto težav, nesreč, bolezni in nesmislov. V vsem tem se prej zatečemo v ironijo in kritiko, kot pa da bi se v veri dvignili nad vse to, na Božje gledišče, in uvideli, da je to gledališče zares resnično, in tisto, kar od tam gledamo, samo prehodno, nevredno, da bi se zarinili vanj in v njem obtičali. Raje torej odkrivamo skrite impulze zla v družbenih mehanizmih in v glavah posameznikov, jih razgaljamo, upodabljamo in filmamo, jih izpostavljamo v inštalacijah in performansih, kot pa da bi nam luč vere osvetlila tisto, kar zares je.
Izaija, kot že rečeno, ni pisal literature, ki je značilna za pravkar opisano ustvarjalno prostorje, ampak mu je Bog položil v dušo resničnost, ki je v Bogu samem. V Bogu pa ni nič tragičnega, ironičnega in padlega. Božje kraljestvo je onstran vseh teh stanj. V njem sta samo ljubezen in lepota. In o tem govori Izaija, to nam oznanja na 3. adventno nedeljo. Če pa kdo ne veruje, ga Bog ne more dvigniti k sebi, ne more mu dati doživeti epifanije, kot trem apostolom in mnogim za njimi. Vsak, ki kot Ahaz tiči v sebi in v nedogled motri svojo obteženo notranjost, ne more verjeti, da je bil Izaija pristen, ko je pisal o vriskanju puščave in goljave, pač pa še naprej razpreda o zlu in hudobiji med ljudmi, ker je to edino, kar zares pozna, obenem pa misli, da bo zlo zmanjšal, če ga bo razgaljal.
To je ena od pogostih zmot mnogih umetnikov. Ne more nas reševati estetko razkrinkavanje zla, nobena genialnost forme, ki jo kdo premore, rešuje nas On, ki prihaja izza vseh teh očem vidnih oblik in vstopa v sredo trpljenja. Velik del sodobne kulture tega, o čemer pravkar govorimo, ne sprejema, zato ima vse, kar je podobno Izaijevemu oznanilu, za pocukrano, sladkobno, neumetniško, ceneno, kičasto. To je nesporazum. Vsi, ki teh dveh ravni, sveta kulture in sveta Božjega kraljestva, ne razlikujejo, ali imajo to drugo za neobstoječe, raje in laže gomazijo po temi in ubesedujejo njene pojavne oblike.
Na zelo izviren način je to razlagal Georg Wilhelm F. Hegel (1770–1831), eden najbolj prodornih mislecev vseh časov. Trdil je, da vračanje absolutnega Duha k sebi ne poteka v naravi, ampak v človeški zgodovini, natančneje, v kulturi: v umetnosti, religiji in filozofiji. Umetnost je po njegovem prepričanju samo prva stopnja samospoznavanja absolutnega Duha. Umetniško delo nastaja v čutni snovi in obstaja v njej, a je za razloček od naravne tvorbe proizvod človeške dejavnosti. Ko pa je utelešeni Bog, Kristus, umrl na križu, torej s koncem Božjega utelešenja, nadaljuje Hegel, pa je napočil trenutek umika duha iz čutnosti. Ta umik pa naznanja zadnje obdobje umetnosti. Po Heglu je, naj ponovim, umetnost le prva stopnja samospoznavanja absolutnega Duha. Od pojavitve krščanstva religija vé več, kot lahko prikaže umetnost, še dodaja Hegel. Ta njegova trditev izhaja iz prepričanja, da na koncu procesa stoji sebe misleča absolutna Ideja.
Teh nekaj stavkov iz Heglove estetike sem navrgel zato, ker se v njih razodeva neka resnična slutnja, nek nekoliko sporen, vendar globok uvid v neubesedljivo prehajanje naše duše iz narave, iz telesnosti in estetskega v poveličano, v brezdanje prostorje Tistega, ki prihaja in nam ga naznanja advent. Jaz sem tisti, ki ga čakate, je dal Jezus sporočiti Janezu Krstniku, ki je po Herodovem ukazu ždel v ječi. Janeza so Jezusove besede pomirile in razveselile, naj razveselijo tudi nas.
Komentirajo lahko naročniki