Če o kom pravimo, da je realist, mu s tem izrečemo pohvalo. Tudi sami želimo veljati za realiste. Beseda realist izhaja iz latinske besede res, in pomeni stvar. Za stvarne, za realiste imamo tiste, ki so prizemljeni, ki se ukvarjajo s stvarmi, ki so dejanske, oprijemljive in izvedljive. Realistu je tuje sanjarjenje, zato ne zida gradov v oblakih. Ker v njem prevladuje občutek za stvarnost, se trudi upoštevati dejstva.
Kaj je bil sv. Peter, ki nastopa v današnjem prvem in drugem berilu? Glede na to, kar smo pravkar rekli o realizmu, bi sv. Petra težko imeli za realista. Kajti sv. Peter svoje poslušalce naravnost odvrača od stvarnosti. Kaj pa je lahko bolj stvarno kot sta zlato in srebro? Sv. Peter namreč pravi, da so njegovi poslušalci od svojih očetov podedovali prazno življenje, iz katerega so se želeli odkupiti s srebrom in zlatom. To pa je po Petrovem prepričanju nespamet.
Kar zadeva pomen, ki ga imata za naše življenje zlato in srebro, ni sv. Peter povedal nič takšnega, kar že ne bi vedeli in s čemer se ne bi strinjali. Ni treba biti niti posebej globok niti veren, da v zlatu in srebru ne vidiš tistega zadnjega, kar bi osrečevalo tvojo dušo. Tudi največji pragmatiki, materialisti in zaslužkarji, takrat, ko drugim razlagajo svoje življenjske nazore, poudarjajo, da jim mnogo več kot denar pomenijo vrednote kot so: starševstvo, prijateljstvo, poštenost, zaupanje, zvestoba, celo vera, če le začutijo potrebo po njej. Nihče noče veljati za primitivnega zaslužkarja in materialista. Takšna samopredstavitev, ki izpostavi duhovno globino, največkrat zelo odstopa od dejanske življenjske prakse.
Ni treba biti niti posebej globok niti veren, da v zlatu in srebru ne vidiš tistega zadnjega, kar bi osrečevalo tvojo dušo.
Zanimivo, sv. Peter realizma ne povezuje s srebrom in zlatom, niti z upoštevanjem dejstev ali z občutkom za konkretnost. Za sv. Petra ni realist tisti, ki je prizemljen, stvaren, ki se posveča dejanskim in oprijemljivim rečem. Peter naslanja svoj realizem na nekaj popolnoma drugega. Pravi namreč, da je vse naše bivanje na zemlji bivanje v tujini.
Kdor to prav razume, je po prepričanju sv. Petra realist. Pribije, da smo na tem svetu vedno tujci, nikoli domačini; da je torej ni stvari, s katero bi lahko napolnili svojo dušo, zato svoje bivanje vedno doživljamo kot tujost. Naš temeljni problem, naša temeljna bivanjska stiska po Petrovem naziranju izhaja iz dejstva nepremostljive tujosti čisto vsega, na kar mislimo, vsega, kar občutimo s svojim telesom, tujosti vsega, do česar se dokopljemo s svojim spoznanjem, tujosti vsega svojega čustvenega doživljanja, tujosti vseh ciljev, ki jih skušamo doseči s svojo voljo.
Kako to razumeti? Opišimo nekaj primerov. Marsikdo pravi, da je dober prijatelj več vreden kot kup denarja. To je seveda res, vendar malokdo, ki daje dobremu prijateljstvu prednost pred denarjem, uvidi, da nobeno človeško prijateljstvo ne zapolni praznine in občutka tujosti, o kateri govori sv. Peter. Vsako tostransko prijateljstvo, od katerega bi pričakovali notranjo pomiritev in nekakšno odrešenost, je mit. Sv. Leon Veliki, papež, ki je leta 452 pred Mantovo prepričal hunskega poglavarja Atilo, da z Rimom ni opravil podobno kot z našo Emono, ki jo je malo pred tem skoraj v celoti porušil in požgal, je v svojem 95. govoru o blagrih zapisal: “Še tako tesne prijateljske vezi in neločljive sorodnosti duš si ne morejo zares lastiti popolnega miru.” V vsakem tostranskem prijateljstvu je nek manko, bi dodal Lacan.
“Na zemlji trpimo vsi – poročeni in neporočeni.”
Nekaj zelo podobnega je rekel nek družinski terapevt: “Navadno se ljudje poročijo v upanju, da bo prišlo do popolnega zlitja dveh oseb. Nekaj časa taki občutki tudi dejansko obstajajo. In ko dva že mislita, da sta drug ob drugem dosegla popolno harmonijo odnosa in notranjo skladnost, se od nekod prikrade strah, ali so ti občutki resnični, ali so resnični vsaj kdaj ipd. In kaj se s to harmonijo zgodi, ko pridejo otroci, bolezen, finančni problemi, težave v službi, motnje v komunikaciji s sorodniki in prijatelji? Ko partnerja po več letih občutita, da je prvotno zlitje dveh duš samo še bled spomin, začneta drug mimo drugega, ali eden ali oba, razmišljati o alternativi, o vsaj občasnem begu iz zakonske puščobe, v katero sta se pogreznila. Če zakonska ali partnerska zveza temelji samo na človeških temeljih, je ni sile, ki bi obnovila prvotno ljubezen. Partner, ki začne verjeti v mit, da bo našel rešitev za izpraznjeno dušo v novi bodisi začasnih bodisi trajni zvezi, postavi zakon na hudo preizkušnjo.”
Ta svoj razmislek terapevt zaključi z ugotovitvijo: “Na zemlji trpimo vsi – poročeni in neporočeni.” Ali, če te misli povemo z besedami sv. Petra: preživljanje časa našega bivanja na zemlji je za vse ljudi, brez izjeme, nekakšna tujina, občutenje primanjkljaja, ki ga ne more napolniti nič zemeljskega, ne zlato ne srebro, pa tudi nobena človeška ljubezen ne, ampak hrepenenje, ki mu Bog s svojo ljubeznijo daje vsebino in ga hrani. To je Petrov realizem.
Če nas torej še tako pristni in globoki medosebni odnosi ne odrešijo tujosti bivanja na zemlji, nas toliko bolj žvenket zlata ali šelestenje bankovcev pod prsti trajno puščajo same in žalostne.
Tujost našega bivanja na zemlji se lahko na neki stopnji izrazi tudi v bivanjskem strahu in tesnobi. Tujost, ki je vzrok za to, da nas, kot pravimo, boli duša, skušajo nekateri premagati tudi z nasiljem in različnimi substancami. Vsaka oblika zasvojenosti ni nič drugega kot obupen in neučinkovit poskus, kako zapolniti praznino življenja, o kateri govori danes sv. Peter.
Vse to, o čemer govorimo, je zapleteno, ker gre za preplet zavednega in nezavednega, razuma in čustev, volje in telesa. Občutki tujosti imajo razpon od stopnje, ko so še znosni, do stopnje, ko se človekova duša znajde v črepinjah. Vsega tega ne moremo sedaj ne opisovati in ne reševati, kajti tujost, ki je v nas, ni od včeraj, pa tudi ne samo zaradi naših nedoslednosti ter naših osebnih zablod in zmot. Sv. Peter kot kak psihoanalitik zelo jasno pravi, da smo vse to prazno življenje podedovali od svojih očetov, da se vse to vleče tudi iz preteklih generacij, marsikaj pa vse od začetka, od tiste prvotne ranjenosti, ki izhaja iz nezvestobe Adama in Eve.
Kaj reči po vsem tem? Ali obstaja kakšno upanje? Na tej točki, do katere smo pripeljali to razmišljanje, se lahko polni zaupanja zanesemo na Petrov realizem. Ta njegov realizem ima tri točke. Prvi vidik njegovega realizma je spoznanje, da je čas našega bivanja na zemlji za vsakega izmed nas kot bivanje v tujini. Tujina je naša resničnost. Vzrok za tujost ni najprej posledica osebne krivde, deloma seveda tudi, pač pa je predvsem posledica od preteklih generacij podedovana praznina. Človek je umanjkajoče bitje, pravi Lacan, francoski zdravnik, psihiater in filozof.
Na vsej zemlji ni zdravila, ki bi nas ozdravilo tujosti.
Praznino, s katero smo kodirani od spočetja naprej, poglabljamo še s svojimi zmotnimi in zgrešenimi dejanji. Glede stanja tujosti ni prav nobene razlike med vernimi in nevernimi, med Azijci in Evropejci, med črnimi in belimi.
Druga točka: na vsej zemlji ni zdravila, ki bi nas ozdravilo tujosti. Takšno zdravilo ni nobena še tako popolna tostranska ljubezen, še manj kakršna koli oblika zlata in srebra, kot simbola tvarnih dobrin. Tudi globoka in iskrena ljubezen med možem in ženo je v svojem bistvu hrepenenje po tisti ljubezni, ki bo dopolnjena v Bogu.
Tretja točka: čeprav na zemlji ni nobenega dokončnega zatočišča za naša čustva in nobenega zdravila, ki bi trajno ozdravilo naše notranje bolezni, je sv. Peter na binkoštni dan nastopil z velikim žarom in gotovostjo, da je Bog svojega Sina Jezusa Kristusa obudil od mrtvih. Vstali Kristus Petru pomaga, da ostane normalen, da ohranja čustveno stabilnost, da v upanja na izpolnitev Očetovih obljub z radostjo prenaša čas bivanja v tujini. To je njegov realizem: namreč vera v Vstalega Gospoda.
Petrova vera, o kateri nam danes govori, ni osamljena. Tudi dva učenca na poti v Emavs sta srečala Vstalega, zato je postalo življenje zanju ne le za silo znosno, ampak ožarjeno z ljubeznijo in neovrgljivo gotovostjo, da za časom hrepenenja v tujini pride izpolnitev. Tako kot je bilo lomljenje kruha za učenca na poti trenutek Jezusove bližine, je vsaka sv. maša, kjer se nam daje Vstali Jezus, trenutek, ko na nas prihaja Jezusova moč in neskaljeno upanje, da v zvestobi Bogu in drug drugemu preživimo čas bivanja v tujini.
Komentirajo lahko naročniki