Če nas razočarajo eni politiki, damo na naslednjih volitvah svoj glas drugim, če nismo zadovoljni s ponudbo v eni trgovini, gremo v drugo, če nam je pretesna ena obleka, vzamemo iz omare udobnejšo. A vsega v življenju ne moremo zamenjati. Drugače je namreč, če nas razočara sozakonec, s katerim smo sklenili cerkveni zakon, ali če nas razočara Cerkev, v kateri smo prejeli zakramente in ji od nekdaj pripada naša družina.
Razočaranje nad sozakoncem ali nad Cerkvijo je primerljivo razočaranju, ki ga je na veliki petek doživel apostol Tomaž. Nemara moramo prav v tem Tomaževem razočaranju nad Jezusovim porazom na križu in v razočaranju nad skupnostjo apostolov, ki je v urah Jezusovega prijetja popolnoma odpovedala, iskati razlog, zakaj Tomaža zvečer, na dan, ko je Jezus vstal od mrtvih, ni bilo med apostoli. Sv. Janez, ki opisuje dogajanje na véliko nedeljo zvečer, jasno pove, da je bil strah pred Judi edini razlog, zakaj so apostoli, razen Tomaža, po kalvarijskih dogodkih ostali skupaj. Po velikem petku, ko je razpadlo vse, kar je apostole držalo v medsebojni povezanosti, je bil strah še edina skupna točka, da se niso razšli. Zatekli so se v dvorano zadnje večerje, se zaklenili in čakali, kaj bo.
Niso imeli plana B. In zakaj bi ga imeli? Saj vse do velikega petka niso niti pomislili na Jezusov polom. Bili so z njim, ko je delal čudeže in znamenja, zaradi česar so se okoli njega zgrinjale množice in ga občudovale. Mnogi so rekli: “Še nihče ni tako govoril.” Dokončno pa je Jezus apostole utrdil v prepričanju, da mu nihče ne bo mogel do živega, ko so bili v Betaniji priče obuditve Lazarja. Ko pa je Jezus nekaj dni pred judovsko pasho iz štiri kilometre oddaljene Betanije prek Oljske gore, v špalirju, med navdušeno množico, na osliču, zmagoslavno prijezdil v Jeruzalem, so apostoli, prešerne volje, zgolj čakali na epilog. O tem, kakšen naj bi bil, zanje ni bilo nobenega dvoma. Pričakovanje Kristusovega vrtoglavega vzpona na vrh piramide judovske družbe sta opisala učenca na poti v Emavs. Skrivnemu sopotniku, ki se jima je približal, sta rekla: “Mi pa smo upali, da je on tisti, ki bo rešil Izrael.” In ker iz tega ni bilo nič, gremo vsak po svoje. Vsa leta, ko smo hodili z njim, smo vrgli stran. Zdaj se lahko vsak posmehuje naši naivnosti.
Prvo naše vprašanje je, kaj bomo imeli, in drugo, koliko nas bodo cenili. Vera pa je nekako za zraven.
V tem, kar sta učenca rekla na begu iz Jeruzalema v Emavs, ni bilo zaznati nobene vere v Jezusa več, temveč zgolj popolno razočaranje nad njim. Morda se razpoloženju teh dveh učencev čudimo in se sprašujemo: kako je mogoče, da po treh letih druženja z Jezusom še vedno nista ničesar razumela. Celotno Jezusovo zgodbo sta, ne glede na vse, kar jim je oznanjal, še naprej motrila v luči zemeljskega kraljestva in ne Božjega. Toda čudenje je odveč. Poglejmo sebe: zorni kot, s katerega mi reflektiramo slovensko družbo in razmere v svetu, ni nič drugačen, kot pri učencema na poti v Emavs. Tudi mi se ne odpovemo utvari, da se bodo politiki, doma in po svetu, končno spametovali, se nesebično zavzeli za mir in blaginjo vseh, obenem pa pritrdili našim vrednotam, ki jih imamo za tako samoumevne, kot drugi svoje. Ker smo s svojim mišljenjem in čutenjem povsem potopljeni v ta svet, česar se dejansko niti ne zavedamo, tičimo v iluziji, da bo na tem svetu enkrat vse drugače, boljše in lepše.
Od padlega sveta pričakujemo preveč, pa tudi stvari, ki se ne morejo uresničiti. Modrujemo, kot da nismo nikoli dojeli bistva izvirnega greha, o katerem smo se učili pri verouku. Politiki, ki jih dan za dnem gledamo in poslušamo, zgolj upravljajo padli svet, ki ne glede na vse, kar naredijo, neprekinjeno pada iz krize v krizo. Podobno kot Jezusovi učenci težko razumemo resničnost greha, zato mislimo, da bi moralo biti naravno stanje drugačno. Zmotno predpostavljamo, da bi moral svet vztrajno napredovati tako moralno kot v vsem drugem.
Leta in leta poslušamo Božjo besedo, ki nam razodeva realnost Izraela, neverjetno hude padce judovskih voditeljev, pa se nad tem samo zgražamo in se kot popolni nevedneži sprašujemo, zakaj Sveto pismo toliko piše o hudodelstvih. Pozabljamo, da ta temna poglavja Svetega pisma niso namenjena zgražanju nad tistimi, ki so hudodelstva počeli, marveč so namenjena nam, da bi spoznali, da na tem svetu linearna rast in napredek nista možna, da nam opisi starozaveznih hudodelstev govorijo o tem, da svet kot celota in vsak od nas posebej, potrebuje Odrešenika. Svet se sam iz sebe nikoli ne more izkopati iz zla in smrti. In to je razlog, zakaj si je Bog v Kristusu nadel naše umrljivo telo, vstopil v minljivo materijo, in jo od znotraj, iz njene umrljivosti preoblikoval v neminljivo. Ali kot pravi sv. Pavel: “Seje se v minljivosti, vstaja v neminljivosti” (1 Kor 15,50).
Meni je itak jasno, da živim v padlem svetu.
Prvo naše vprašanje je, kaj bomo imeli, in drugo, koliko nas bodo cenili. Vera pa je nekako za zraven.Kaj se spremni, če obrnemo perspektivo? Manj se bomo vrteli okoli zla, pa bolj okoli Kristusa, Odrešenika. Na kaj pri tem mislim? Na svoj e-naslov od dobronamernih ljudi vsakodnevno prejemam najrazličnejše medijske prispevke, ki opisujejo laži, korupcijo in vsakovrstno nemoralo javnih osebnosti. Zalagajo me z dokumentarci, ki pripovedujejo o lažeh SZO (WHO), zavajanju farmacevtskih gigantov itd. Verjetno je marsikaj tega, kar dobim na svoj računalnik, res. Toda zakaj bi moral vsakodnevno spremljati vse te blaznosti pokvarjenih ljudi, vlad, vlagateljev in vrtoglavih zaslužkarjev? Meni je itak jasno, da živim v padlem svetu. Opisi teh sprevrženosti me ne morejo še bolj utrditi v spoznanju, da je svet pogreznjen v greh.
Sam in vsi mi potrebujemo nekaj popolnoma drugega, pravo usmeritev, ki je pogled na Kristusa, Odrešenika, in ne toliko pogled na razboritost vseh vrst nergačev in prevarantov. Kristusu, ki nam pomaga svet razumeti, in v njem preživeti, naj bo namenjen naš čas, pa tudi naši živci in razmišljanje. Zakaj upokojenca, denimo, mož in žena, po informativni oddaji na televiziji, ki ju razjezi, godrnjata in drug na drugega prenašata slabo voljo, namesto da bi molila rožni venec, se v Bogu umirila, svoje drage otroke, vnuke, župnijo, Bližnji Vzhod, Ukrajino in še kaj pa izročala Božjemu usmiljenju.
Večkrat bi si morali priklicati v spomin, kaj je Jezus rekel učencema, preden se jima je v Emavsu, pri mizi, razodel: »O nespametna in prepočasna v srcu, da bi verovala vse, kar so povedali preroki.« In kaj bistvenega so povedali preroki? Učenci, od prvega do zadnjega, najbrž vsa leta druženja z Jezusom, niti niso poskušali zares poslušati, kaj šele razumeti, denimo preroka Izaija, njegovih znamenitih štirih Spevov o Gospodovem služabniku, ki jih najdemo v 42., 49., 50. in 52 poglavju. Vse te speve bolj ali manj poznamo. Naj omenim nekaj vrstic iz tretjega Speva: “… jaz se nisem upiral, nisem se umaknil nazaj. Svoj hrbet sem nastavljal tistim, ki so me bili, svoje lice tistim, ki so mi pulili brado. Svojega obraza nisem skrival pred sramotenjem in pljunki.” In še vrstica iz četrtega Speva: “… njegov obraz je bil nečloveško iznakažen in njegova postava ni bila več podobna človeški.”
Kajti tako moj sozakonec, kot Cerkev, bosta trajno zaznamovana z nepopolnostjo, a ju lahko sprejemam, ker Kristus brezpogojno sprejema mene in je brezpogojno usmiljen z mano.
Ko je Jezus te besede naobrnil nase, se učenci sploh niso odzvali, ampak so se pogovarjali nekaj popolnoma drugega: o tem, kdo med njimi je največji, kdo od njih bo v bližnji prihodnosti sedel v njegovem kraljestvu bodisi na njegovi desnici bodisi na levici (prim. Mt 20,21). Tako se obnašamo ljudje. Prvo naše vprašanje je, kaj bomo imeli, in drugo, koliko nas bodo cenili. Vera pa je nekako za zraven. Enkrat za to, da imamo o sebi dobro mnenje, drugič pa zato, da nas stiske ne zadušijo.
Vsega ne moremo zamenjati, smo rekli v uvodu. Do tega spoznanja je prišel tudi sv. Tomaž. Ko je osmi dan po Jezusovem vstajenju uvidel Jezusovo zgodbo z odrešenjske perspektive in ne več tako kot prej, ko ga je zanimalo, kje bo sedel v njegovem kraljestvu, se je začudil svoji slepoti in se trajno vrnil k Jezusu z vzklikom: “Moj Gospod in moj Bog” (Jn 20,28). To je Tomaž povedal tudi nam: razočaranje nad sozakoncem, razočaranje na Cerkvijo in njenimi najbolj vidnimi predstavniki, lahko presežemo samo v Kristusu, ko spoznamo, da je Kristus moj Odrešenik; kajti tako moj sozakonec kot Cerkev, bosta trajno zaznamovana z nepopolnostjo, a ju lahko sprejemam, ker Kristus brezpogojno sprejema mene in je brezpogojno usmiljen z mano. In tako, kot pravi sv. Peter, dosegam namen svoje vere, odrešenje svoje duše (Prim 1 Pt 1,9)
Komentirajo lahko naročniki