Pred dnevi je Avstralija kot prva na svetu sprejela zakonodajo, ki mlajšim od 16 let prepoveduje uporabo družbenih omrežjih. Platforme, kot so Facebook, Instagram, TikTok, YouTube, Snapchat, X (nekdanji Twitter), Reddit in Kick morajo same poskrbeti, da uporabniki, mlajši od 16 let, pri njih ne morejo ustvariti novih računov, hkrati pa morajo deaktivirati tudi že obstoječe profile. V primeru kršitev zakon predvideva kazen do 49,5 milijona avstralskih dolarjev.
Navdušenje in pomisleki
Odzivi so različni. Od navdušenja do kritik. Navdušenci – številni starši, pedagogi in strokovnjaki, ki se ukvarjajo z duševnim zdravjem otrok, pravijo, da je bil že skrajni čas in da naj temu čimprej sledijo tudi druge države. Dejansko se temu zakonodajno vse bolj približuje tudi Evropska unija.
Kritiki pa opozarjajo, da bo težko zagotoviti izvajanje tega zakona, ne da bi močno posegli v zasebnost vseh uporabnikov spleta. Realno gledano, nismo v nobeni državi do danes uspeli preprečiti, da bi otrok s telefonom v nekaj sekundah lahko prišel do najtrše pornografije, ne glede na to, da je prikazovanje tovrstnih vsebin mladoletnim povsod prepovedano z zakonodajo.
Kdo je kriv za stanje?
V teh dneh torej odrasli na veliko in bolj ali manj modro debatiramo o plusih in minusih avstralskega ukrepa. Pozabljamo pa na precej pomemben deležnik pri tej problematiki. To so/smo starši.
Noben otrok si namreč ni sam kupil pametnega telefona. Generaciji otrok, o kateri danes govorimo, da ima težave z digitalno zasvojenostjo, smo ga starši v veliko večini porinili v roke že v predšolskem obdobju. Bilo je normalno, da otrok spoznava gosto hrano ob YouTubu. Da na kahlici sedi s telefonom v roki. Da ga pomirimo z risanko ali igrico. Tablica v avtu je veljala za recept za mirno vožnjo. Že v prvi triadi je imel telefon praktično vsak, tisti brez njega pa je izstopal kot “čuden” ali pa je vsaj imel čudne starše. Vse to je bilo družbeno sprejeto, brez pravega dvoma ali razprave. Oglašali so le redki strokovnjaki, pa še ti so veljali za alternativne.
Ni se treba čutiti napadene, če tega niste počeli. Toda dejstvo je, da je pred desetimi leti v povprečnem slovenskem razredu razredne stopnje imelo 90 % učencev svoj telefon, in vsaj polovica ga je lahko uporabljala brez nadzora.
Nihče nam ni povedal
Res je, nihče nam ni povedal. Morda le naš šesti čut. Nismo imeli informacije, da dajemo otroku visoko zasvovljivo napravo, ki bo okvarila njegov razvoj in okrnila njegove potenciale. Ekranizem ima pravzaprav precej podobne znake kot avtizem. Svoje je prispevala tudi korona, ko smo pred ekrane prikovali še tiste, ki do takrat niso bili. V nekaterih šolah so otroci brez odločb že skoraj v manjšini.
Starši namreč – in govorimo o starših kot kolektivni celoti, ne o vas, ki ste odličen in zavesten starš, sicer sploh ne bi kliknili na ta članek – od vekomaj počnemo to, kar družbeno velja kot primerno. Tako so naši starši kadili v stanovanju ali v avtu z nami, pa so nas imeli še vedno radi. Tako so starši naših staršev šli v službo ali na njivo in svoje otroke zaklenili v sobo. Tako so naše prababice dale dojenčku piti malo mleka z makom, da je lepše in dlje spal … danes bi nas za to obiskala socialna služba, ker to več ni sprejemljivo. Je pa sprejemljivo, da ga za več ur posadiš pred ekran in imaš mir. Očitno tudi to kmalu ne bo več sprejemljivo. Posledice pa so tukaj in zanje smo krivi odrasli.
Miha Kramli, terapevt in vodja Centra za zdravljenje odvisnosti v Novi Gorici, je že pred leti v intervjuju povedal: “V Sloveniji imamo od 2000 do 3000 mladih, ki niso sposobni končati osnovne ali srednje šole, ker nepravilno uporabljajo nove tehnologije. V realnem svetu so popolnoma nefunkcionalni.”
Toda nikar se ne slepimo, saj niso težava le otroci in mladi. Brez dvoma imamo populacijo odraslih, ki so že sami zasvojeni z digitalnim svetom. Takšnim staršem se otrokova zasvojenost seveda ne more zdeti nič spornega.
Ta zakonodaja korak v pravo smer
Realno je pričakovati, da bo v nekaj letih prišlo do podobne spremembe zakonodaje tudi na ravni EU. In prav je tako, tudi če je ne bo mogoče v celoti izvajati. Dala bo namreč pomembno sporočilo vsem mladim staršem, da ni sprejemljivo otroka prepuščati digitalnemu svetu, sploh pa ne brez nadzora. Tistim, ki svojih otrok niso prepustili ekranom, pa bo dala pomembno potrditev, čeprav je v bistvu sploh ne rabijo. Dovolj je, da pogledajo svoje otroke.
Komentirajo lahko naročniki