Težko je razložiti, zakaj je Abraham zapustil svojo deželo, svojo rodovino in šel na Zahod, v deželo, ki je ni poznal? Kako je vedel, da naj bi imela v daljni tujini njegova družina boljše možnosti za življenje, njegovi hlapci in dekle skupaj s svojimi družinami pa boljše pogoje za preživetje? Kaj pa če Abrahamu sploh ni šlo samo za iskanje boljših pašnikov in varnejših bivanjskih razmer, marveč za nekaj povsem drugega, za odzivanje na skrivnostni namig v duši, da se nekje daleč stran zanj začenja nekaj novega, katerega pomen se mu bo šele postopoma odkrival?
Povsem nedoumljivo je, kako je nepismen in neuk nomad svoje osnovne potrebe po preživetju usklajeval z duhovnimi vzgibi, ko pa je bila njegova vera skrajno preprosta in zasidrana v poganskem politeizmu in dualizmu.
Abrahamov dom je bil v Mezopotamiji, v Uru na Kaldejskem, blizu sotočja Evfrata in Tigrisa, nedaleč od Perzijske zaliva. Njegova nova domovina, za katero ni vedel, kje je, je bila od rodne pokrajine oddaljena več kot tisoč kilometrov. Vsa ta vprašanja so bila za Abrahama zelo zagonetna, ker je bil Božji klic – Pojdi iz svoje dežele – nekaj popolnoma notranjega, težko preverljivega, nejasen preblisk, ki pa očino ni dopuščal dvomov, da mora kreniti na pot.
Čisto drugače je, če je mogoče klic, naj kdo zapusti domovino in gre v novo deželo, slišati ali ga kje prebrati. Takšno vabilo je sredi 19. stoletja slišalo na tisoče Slovencev. Slovenski duhovnik, misijonar, Franc Pirc (1785–1880), ki je deloval v ZDA v istem obdobju kot Friderik Baraga (1797–1868), je leta 1864 obiskal Kranjsko in Trst. Vedel je, da se v tem času na Slovenskem povečuje interes za izseljevanje v ZDA. V enem od njegovih pisem tistega časa beremo: Na moje povabilo morete brez vsake nevarnosti semkaj priti. Pokazal vam bom prav narboljši zemljo, ki jo boste zastonj dobili in si na nji lahko napravili narlepši posestvo po 160 oralov. In napravil vam bom kranjsko faro in preskrbel kranjskega duhovna.
Prva priseljenka s Kranjske je bila leta 1837 Antonija Höffern, sestra Friderika Barage, poliglotka. Leta 1855 je k Pircu v ZDA z vso družino iz Podbrezij prišla tudi njegova sestra Apolonija, poročena Noč.
V Abrahamu se človeštvo rodi na novo
Božji klic Abrahamu, čeprav precej nejasen in njegov smisel zamegljen, je imel več stopenj. Najprej je Bog Abrahama zvlekel na čistino, stotine kilometrov stran od očetovega doma, kjer ni imel več nobene opore v svoji matični religiji, družbi in kulturi. Za Abrahama in vse njegovo številno spremstvo se je v tujini, v Kanaanu, nedaleč od obal Sredozemskega morja, vse spremenilo. Stara praksa gospodarjenja z nomadskim imetjem ter družinski in družbeni običaji so se znašli na preizkušnji. Vse je bilo treba domisliti na novo in se v vsem prilagoditi novim razmeram.
Vsakdanja rutina, naslonjena na kulturo in religijo, iz katere je bil Abraham izkoreninjen, je postala nefunkcionalna, zato se je moral obrniti navznoter. Če je Abraham hotel preživeti, je moral v sebi odkriti novo religijsko in kulturno paradigmo. Bil je sicer religiozen, vendar pogan, politeist. Na poti v novo deželo je notranji klic začel odkrivati drugače kot nekdaj, v Uru, v okvirih starega kulturno-religijskega modela.
V Abrahamovi duši, vedno bolj očiščeni nekdanjih miselnih in religijskih vzorcev, se Bog ni več javljal kot naravna sila, ki bi mu govorila skozi ciklične spremembe v naravi, prek živali, dreves, zvezd in naravnih pojavov, marveč je Božji klic prihajal do njega na popolnoma drugačen način, neodvisen od vsega v živi in neživi naravi. Božje oziroma presežno Abraham ni več zaznaval kot nagovor naravnih pojavov, ali kot znamenja mnogoterih naravnih božanstev in duhov prednikov, temveč vse bolj kot nekaj osebnega. S tem je bila rojena nova kulturno-civilizacijska paradigma.
Z Abrahamom je judovstvo dalo svetu novo in izvirno religijsko formulo, dotlej človeštvu neznano. V Abrahamu se je človeštvo na nek način rodilo na novo, kajti prvič v svoji dolgi zgodovini se je človek v Abrahamu izvil iz narave, se dvignil nadnjo, jo motril od zunaj, s perspektive Stvarnika. Abraham po klicu, ki se mu je skrivnostno oglašal, ni bil več samo del kozmosa, kot je bilo to značilno za vse druge religije, in kot je še danes značilno za vse azijske religijske modele. Postopoma je izstopal iz objema politeizma, pa tudi iz dualizma boja med dobrim in zlom. V procesu Božjega razodevanja se je vse bolj zavedal, da božanstvo ni v drevesih, živalih in duhovih umrlih in tudi nikjer drugje v naravi, ker ima Bog značaj osebe, ki ga nagovarja in ga vabi, naj odgovori.
V Abrahamu se je človeštvo na nek način rodilo na novo, kajti prvič v svoji dolgi zgodovini se je človek v Abrahamu izvil iz narave, se dvignil nadnjo, jo motril od zunaj, s perspektive Stvarnika
Še težje je Abraham premagal na Orientu zelo razširjeni dualizem, prepričanje, da obstajata v kozmosu dve enakovredni sili: dobro in zlo. Narava sama nam namreč kaže dva obraza, dobrega in pogubnega; prijetnega, ko se veselimo slastnih sadežev in uživamo ob sončnem zahodu, in strašljivega, ko podivja voda in se strese zemlja. Nedoumljivo sveto, ki ga je Rudolf Otto (1869–1937), luteranski teolog in religiolog, imenoval numinozno, je za človeka strašno in odbijajoče, hkrati pa čudovito in privlačno: mysterium tremendum et fascinans.
V klicu, ki ga je Gospod namenil Abrahamu – Pojdi iz svoje dežele – se narava več ne oglaša v politeistični in dualistični formi, o kateri je govoril Rudolf Otto. Gospod je nagovarjal Abrahama enako kot pozneje Mojzesa: Spoznaj torej danes in si vtisni v srce. Gospod je Bog zgoraj v nebesih in spodaj na zemlji, drugega ni. Gospod je naš Bog, Gospod je edini.
Razlikovanje Stvarnika in stvarstva
Abraham je bil tako prvi v zgodovini, ki je v svoji notrini zaznal nagovor enega in edinega Boga, Stvarnika in Očeta. Od tedaj naprej za Abrahama in vse njegove potomce do Kristusa in nas, ki smo vanj krščeni, narava nima več božanske in mistične razsežnosti. Narava je od Abrahama naprej razbožanstvena, dana človeku, da jo v skladu z Božjim načrtom uporablja sebi v prid. S tem so bili prvič v zgodovini dani pogoji za znanost. Vso naravo je od tedaj naprej, ko v njej ni nič svetega in božanskega, dovoljeno preučevati. Ko damo delčke narave pod mikroskop, vemo, da ne bomo zagledali nič božansko nedotakljivega.
Razlikovanje Stvarnika in stvarstva, ki ga je svetu dalo judovstvo, in za njim krščanstvo, je človeku omogočilo nesluten znanstveni in tehnološki napredek. A prav na tej točki se je zgodil prelom z Božjim razodetjem; najmočneje v razsvetljenstvu. Vse več Abrahamovih potomcev, tudi nekateri poznejši Nobelovi nagrajenci za znanost in umetnost, so demistifikacijo narave razumeli narobe. Zasidrali so se znotraj meja narave in jo razglasili za samozadostno. S tem so zavrgli razodetje, se sprva zadovoljili z bogom filozofov, nazadnje so pozabili še nanj. Stvarnika so sčasoma popolnoma izločili iz svojega civilizacijskega obrazca in ga nehali upoštevati. Tu je svet danes, zato se nahaja v globoki ekološki, družbeni, etični in demografski krizi.
Razlikovanje Stvarnika in stvarstva, ki ga je svetu dalo judovstvo, in za njim krščanstvo, je človeku omogočilo nesluten znanstveni in tehnološki napredek
Kako je mogoče, da so iz Abrahamove duhovne izkušnje, nastale v skrajni civilizacijski preprostosti, zrastle tri velike civilizacije: judovska, krščanska in islam? Pripadniki vseh treh civilizacij imamo namreč Abrahama za očeta. Temelj teh treh civilizacij je bil postavljen, ko je Abraham po prihodu v deželo Kanaan, v kraju Sihemu, pri Morejevem hrastu, Gospodu najprej postavil oltar in molil. In ko se je nato premaknil naprej, proti Betelu, je zopet postavil oltar in molil.
Iz nadaljevanja Abrahamove zgodbe vidimo, da se je vsa drama njegovega življenja odvija med njim in Bogom in ne mimo njega. Vse največje preizkušnje – spor z nečakom lotom, lakota v deželi, nerodovitnost žene Sare, darovanje sina Izaka – je Abraham reševal v odnosu do Boga. Boril se je z dvomi, delal je napake, a vse pred Božjim obličjem in ne v oddaljevanju od njega. Ko je bil na tleh, je upal proti upanju. Tako je, kot pravi sv. Pavel, postal oče vseh, ki verujejo.
Največji civilizacijski prispevek judovstva in Svetega pisma v zakladnico človeštva je prav brezpogojno zaupanje v Boga. Posameznik, zakonski par, družina ali družba, ki v dvomih in težavah zapusti Boga, se začne razkrajati in rušiti. Tako kot nekoč Timoteju tudi nam danes kliče sv. Pavel: Vse potrpi za evangelij, tako boš obstal, ker boš oprt na Božjo moč.
Komentirajo lahko naročniki