Ali je apostola Petra res kdaj kdo vprašal, kaj je razlog njegovega upanja, kot smo brali v današnjem drugem berilu? Meni takšnega vprašanja v šestinštiridesetih letih duhovništva ni zastavil še nihče. Nemara je vaša izkušnja podobna. Kajti tistih, ki sramotijo naše življenje v Kristusu, kot nadaljuje sv. Peter, razlogi našega upanja nikoli ne zanimajo. Sv. Peter je očitno izhajal iz svoje prvinske iskrenosti. Njega je namreč res zanimalo, kako o pomembnih življenjskih temah razmišljajo drugače misleči. Zlasti iz tega, kar o sv. Petru preberemo v Apostolskih delih, vidimo, da je Peter nenehno preverjal, kako pogani razumejo to, kar jim je govoril o Kristusu. Zelo ga je namreč prizadelo, da mnogi njegovi rojaki, Judje, ki so vsako soboto hodili v vaške shodnice, poslušali Mojzesa in preroke, v Jezusu niso prepoznali obljubljenega Mesija in se za to niti niso trudili.
Bržkone je sv. Peter sklepal nekako takole: če Kristusa ni sprejela večina Judov, čeprav so se več kot tisoč let pripravljali na njegov prihod, kako naj ga razumejo in sprejmejo šele Grki in Rimljani, njegovi poganski sodobniki, visoko kultivirani politeisti, ponosni na svojo filozofijo, matematiko, geometrijo, arhitekturo, dramatiko in vso drugo umetnost. Peter si ni delal utvar, da bi mogel kot neuk galilejski ribič zanimati kogarkoli, ki je poznal plejado vrhunskih mislecev in znanstvenikov predsokratske dobe: Talesa, Zenona, Parmenida, Heraklita, Pitagoro, Anaksagoro, Anaksimandra, Arhimeda, Demokrita in mnoge druge. Zakaj bi Kristus zanimal tiste, je premišljeval sv. Peter, ki so občudovali Homerja, Ajshila, Sofoklesa, Herodota, Cicerona, Vergila, Hezioda, Ovidija, Horacija, kaj šele tiste, ki so vrh človeškega uma videli v Sokratu, Platonu in Aristotelu. Pred temi veličinami je Peter stal kot prvošolček pred jedrskim fizikom, Nobelovim nagrajencev. Povrhu vsega, Kristus, za katerega je Peter pričeval, ni ničesar zapisal.
A ni bilo čisto tako. Sv. Peter res ni poznal nesmrtnih del avtorjev, ki sem jih omenil, razumel pa je nekaj drugega: kakšno je zaporedje bivanjskih vprašanj. V družbi z Jezusom je spoznal, da je človekova najbolj elementarna potreba golo preživetje, ki ga simbolizira košček kruha. Človek lahko prenese vsak čustveni manko, ne more pa preživeti brez grižljaja česar koli, kar obeta ohranitev golega življenja. Ni torej naključje, da je Jezus v Kafarnaumu nahranil lačno množico; kruh je vključil tudi v molitev Očenaš, daj nam danes naš vsakdanji kruh, po vstajenju pa je apostole najprej vprašal, ali imajo kaj jesti.
Potrebi po kruhu sledi drugo véliko vprašanje: kako je mojemu otroku, mu je dobro, bo preživel, nato pa pride na vrsto skrb za sozakonca in druge, ki jih imamo radi, zato je Jezus v Betaniji jokal nad mrtvim Lazarjem in ga sestrama, Mariji in Marti, vrnil živega.
Res je, kar smo rekli v začetku: drugače misleči, nas ne bodo vprašali po razlogih našega upanja.
A s tem, kar smo rekli, še zdaleč nismo pri koncu vprašanj. Nasprotno: vsako nadaljnje vprašanje je bolj dramatično, odgovori pa z vsakim naslednjim zaviti v vedno večjo skrivnost. Noben človek se namreč ne ustavi samo pri vprašanjih, ki smo jih nanizali, temveč se sprašuje naprej: zakaj je s trudom za lastno preživetje, dobrobit otroka, sozakanca in drugih povezan tolikšen napor, doživljanje nemoči in negotovosti, utrpevanje krivic in neuspehov, zakaj se slej ko prej nad nas zgrne trpljenje.
Najbolj pa nas zadene vprašanje, ali ljubezen, ki nas veže na naše bližnje, seže prek groba, ali pa je vsega, kar si lepega obetamo, konec prej, kot se nadejamo. Ni čudno, da je Primož Repar v svoji knjigi Saga o prostosti duše, v središče postavil tezo: “Vse, kar potrebuješ, je ljubezen.” A je to res le, če verjamemo, kar je rekel sv. Pavel v pismu Korinčanom, da ljubezen nikoli na mine. Pri tem pa je seveda pripomnil, da je lahko samo Bog garant takšne ljubezni.
Sedaj pa se vrnimo k slavnim imenom grške in rimske kulture, ki smo jih omenili v uvodu. Kaj ugotovimo? Da so naravoslovci prvine narave preučevali in preračunavali, umetniki so vélike teme življenja opisovali in upodabljali, filozofi pa vse skupaj razlagali. Toda nihče od njih ni mogel podati odgovorov na ultimativna in najtežja vprašanja. Vse naše bitje pa hoče več kot le natančne meritve, precizne opise narave in čustev ter vključevanje vsega tega v ta ali oni filozofski sistem.
Neuki apostol Peter se je tega zavedal, zato pred nikomer ni imel nobenega kompleksa. Vedel je, da v grški in rimski svet prinaša popolno novost, oznanilo o odrešenju od smrti, evangelij veselja in upanja. Pred vsemi temi velikimi imeni ni bil v zadregi, ker se ni postavil v vrsto z njimi, da bi bil eden od njih. Peter namreč ni imel namena, da bi svet obogatil s popolnejšo matematiko, medicino, literaturo in filozofijo, marveč ga je prevevalo isto spoznanje kot sv. Pavla: Glejte, bratje, ni vas veliko modrih po mesu, ni vas veliko mogočnih, ni vas veliko plemenitih po rodu. Nasprotno, Bog si je izbral tisto, kar je v očeh tega sveta slabotno, da bi osramotil tisto, kar je mogočno. Ko sem prišel k vam, nisem prišel zato, da bi vam z vzvišenostjo besede oznanjal Božjo skrivnost. Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega. Judje zahtevajo znamenja, Grki iščejo modrost, mi pa oznanjamo križanega Mesija.
Naša narava se propadu upira, nikoli ga ne more sprejeti, zato se z vsako celico odpira v skrivnost in sprašuje, ali je še kaj onstran obloka, v nedostopni svetlobi.
Res je, kar smo rekli v začetku: drugače misleči, nas ne bodo vprašali po razlogih našega upanja. Toda v praksi stvari potekajo drugače, ljudje sprašujejo drugače, iščejo zdravilce in terapevte, ki bi jim pomagali iz pregorelosti, malodušja in iz tesnobnih občutkov, da je vse brez smisla. Malokdaj pa razumejo, da je pod vsemi temi težavami zbirno, povezovalno vprašanje, in sicer, ali obstaja upanje. Napotki in pristopi terapevtov, zdravnikov, psihiatrov in svetovalnih služb so seveda dragoceni, vsi potrebujemo te odgovore, zato mnogim, ki se z menoj pogovarjajo o svojih težavah, svetujem, naj si poiščejo tudi strokovno pomoč.
Toda vsa pomoč, ki je plod znanja, premišljenih postopkov in metod, ima mejo, ustavi se nekje pod nebesnim oblokom, rečeno simbolično, pred pragom smrti. Soočenje s to mejo je vsaj kdaj zelo dramatično, ker nočemo propasti, nočemo duhovno, telesno in duševno hirati do čiste ničle, nočemo namreč umreti, nočemo izgubiti najdražjih, nočemo, da se naporna pot, dolga nekaj desetletij, konča z evtanazijo, z zadnjo ponudbo zablodelega sveta, ne moremo se sprijazniti z obupom nad življenjem, ljubeznijo in večnostjo.
Za ta uvid ni potrebna posebna izobrazba, marveč realizem, kakršnega je izpričal sv. Peter. Naša narava se propadu upira, nikoli ga ne more sprejeti, zato se z vsako celico odpira v skrivnost in sprašuje, ali je še kaj onstran obloka, v nedostopni svetlobi. Ali torej res obstaja upanje, o katerem govori je sv. Peter, ki se ne nanaša na kako konkretno stvar, na kak predmet, na noben merljiv obet torej. Na vse to se nanašajo želje. Vsakršno zadovoljevanje želja pa se odvija pod oblokom, v tvarnem in merljivem svetu ter v duševnem prostoru misli in občutkov.
O upanju, o katerem je govoril sv. Peter, v resnici sploh ne moremo povpraševati, ker o tem, kar je onstran obloka, ne vemo ničesar, o tem ne moremo ničesar najti v knjigah. Upanje, da je kaj onkraj obloka, upanje, da ljubezen ne umrje, sploh ne more izhajati iz nas, iz našega dojemanja, ampak nam je lahko samo podarjeno. O tem upanju, je lahko spregovoril samo Jezus Kristus, ki je bil »tam onkraj«, v Očetom naročju. On nam je povedal, da obstaja nekaj, česar oko ni videlo in uho ni slišalo, kajti samo on je bil Beseda, ko je bila od začetka, ko še ni bilo neba in zemlje.
Tega upanja si torej ne moremo zamisliti, ga sebi vsiliti, to upanje lahko samo sprejmemo, če sprejmemo oznanilo, da je ta, ki je bil v Očetovem naročju, Jezus Kristus, vstal od mrtvih. Celotna vstajenjska resničnost pa presega vsakršno zgodovinopisje, ki obravnava samo stvari pod oblokom. Vstajenjska resničnost se nam posreduje v Svetemu Duhu. Skozi iskreno hotenje prepoznati Božje razodevanje, denimo, v radoživem otroku in njegovem nasmehu, ki nas spravi k sebi sredi največjega malodušja, prepoznati v živo zelenih barvah listov pomladanskega gozda, v osvajajoči modrini preprostih travniških cvetlic, v nenadejani prijaznosti tujca, v nedeljskem bogoslužju, ki ga obhajamo z brati in sestrami po veri, v družinski molitvi, ko se otroci privijejo k očetu in mami, se umirijo in občutijo brezdanjo razliko med nevzdržnim tempom sveta in ritmom, ki izhaja iz tistega, ki je rekel: Svoj mir vam dajem, ne kakor ga daje svet, ga vam dajem jaz.
Kot je bil Jezus oživljen po Duhu, tako Duh oživlja tudi naše upanje in vsako vlakno našega bitja. To je imel v mislih sv. Peter, o tem upanju je govoril.
Komentirajo lahko naročniki