V zadnjih mesecih je vlada Roberta Goloba sprejela več ukrepov, s katerimi naj bi izboljšala socialni položaj zaposlenih: uvedbo obvezne božičnice, dvig minimalne plače na 1.000 evrov neto, višje regrese in razpravo o prenosu praznikov, ki padejo na vikend, na ponedeljek. Vse to je vlada predstavila kot korak k večji pravičnosti in boljšemu življenjskemu standardu. A odzivi iz gospodarstva kažejo, da imajo ti ukrepi resne stranske učinke, ki na razvoj in splošno blaginjo dolgoročno delujejo negativno.
Eden bolj odmevnih je FB zapis mariborskega podjetnika Marka Verdeva iz podjetja MIKRO+POLO, ki je na družbenem omrežju Facebook javno opozoril, kako zaporedni vladni posegi neposredno ogrožajo poslovno vzdržnost podjetij – tudi tistih, ki zaposlenim že danes nudijo bistveno več od zakonsko zahtevanega minimuma.
Kot pravi Verdev, Mikro+Polo velja za primer nadpovprečnega delodajalca: 35-urni delavnik, neomejen plačan dopust, brezplačni obroki, fitnes, izleti in številne druge ugodnosti. Med približno 150 zaposlenimi je le eden na minimalni plači. Ne zaradi prisile, temveč zaradi poslovne filozofije, da se vlaganje v ljudi dolgoročno izplača.
Toda številke, ki jih navaja Verdev, kažejo, kako hitro se lahko, ob gospodarstvu škodljivi politiki oblasti, ta model znajde na robu vzdržnosti. Podjetje je leta 2025 ustvarilo okoli milijon evrov dobička pred davki, ob približno 4,5 milijona evrov stroškov plač. Dvig minimalne plače za približno 15 odstotkov je sprožil pritisk po dvigu celotne plačne lestvice, kar pomeni dodatnih 500.000 evrov letnih stroškov. Višji regresi dodajo še približno 150.000 evrov. Dobiček se je tako skrčil na okoli 350.000 evrov pred davki oziroma približno 280.000 evrov po davkih.
To pomeni okoli 23.000 evrov mesečnega dobička za podjetje s 150 zaposlenimi. Po besedah Verdeva je to izjemno tanka varnostna meja: en slab mesec ali nepredviden izpad prihodkov lahko podjetje hitro pahne v težave. Ob tem letni strošek dodatnih ugodnosti za zaposlene znaša okoli 300.000 evrov – skoraj celoten preostali dobiček.
Iskreno povedano smo si lastniki vsako leto razdelili približno 30 % dobička, 70 % pa namenili razvoju podjetja. Prav zaradi ustvarjenega dobička smo lahko pridobivali financiranje bank, saj za hitro rast in razvoj potrebujemo bančno podporo. Ne poznam banke, ki bi pri 28 milijonih prometa še naprej podpirala podjetje, ki ustvari zgolj 250.000 evrov dobička.
Posebej problematičen se mu zdi tudi predlog o prenosu praznikov z vikenda na ponedeljek. V proizvodnji to pomeni manj delovnih dni, manj proizvodnje in manj prihodkov, ob enakih fiksnih stroških. Po njegovih besedah to ni ideološko vprašanje, temveč osnovna matematika.
Verdev opozarja tudi, da dobiček ni osebni luksuz podjetnikov, temveč osnova za investicije, razvoj in bančno financiranje. Ko se ta skrči na minimum, podjetja izgubijo možnost rasti, banke pa zaupanje. Rezultat je stagnacija – ali selitev dejavnosti v tujino.
Njegovo sporočilo je jasno: država s takšnimi ukrepi ne spodbuja dobrih delodajalcev, temveč jih kaznuje. Če se trend nadaljuje, bodo podjetja prisiljena v izbiro med ukinjanjem nadstandardnih ugodnosti ali zapiranjem oziroma selitvijo. Obe možnosti pomenita poraz – za zaposlene, gospodarstvo in državo.
Podjetniško okolje je postalo popolnoma nepredvidljivo in resno razmišljam, da bom podjetje preselil v drugo državo. Na bruhanje mi gre, ko gledam, kako idiot Mesec pametuje in se obnaša, kot da razume gospodarstvo.
Naročniška vsebina
Komentirajo lahko naročniki