Ko poraz levice postane “napaka v sistemu”

V Sloveniji je demokracija lep običaj. Dokler zmaga “naša” stran. Ko pa se zgodi, da zmaga kdo drug, demokracija v trenutku postane problematičen pojav, ki ga je treba preučiti, razveljaviti, pretehtati, po možnosti še malo delegitimirati. Ne zaradi resnice, ampak zaradi terapije: da se poraženec lažje vrne v stanje notranjega miru, kjer mu je bilo od nekdaj najlepše. Na oblasti.

Levica je pred leti rada razlagala, da Janez Janša, kadar izgubi, izpodbija volitve. Zdaj pa gledamo čisto isti film, samo da so igralci zamenjali kostume. Danes se vlagajo pobude za razveljavitev volitev, danes se iščejo formalni triki, danes se interpretira vsaka nepravilnost kot dokaz, da je sistem padel. Ko “naši” zmagajo, je vsaka nepravilnost statistika. Ko zmagajo “drugi”, je vsaka nepravilnost državni udar.

In potem pride še “black cube”. Vedno pride black cube. Če ni black cube, bo pa “mreža”, “temni kapital”, “tuje financiranje”, “sovražni govor”. Pri levici je izbor velik, kot v pekarni. Vzameš tisto, kar najbolj diši tvoji publiki. Najbolj priročno pa je, da se o vsebini ne govori. O davkih, o javnih financah, o razsutem aparatu, o stagnaciji. Ne, o tem se ne govori. Govori se o tem, kdo je komu kaj poslal, kdo se s kom pozna in kdo je komu “vplival”. Politika postane kriminalka, ker je to edina zvrst, v kateri levica še zna igrati glavno vlogo. Junak, ki razkriva zlo. Čeprav je v resnici samo poraženec, ki ne zna prenesti poraza.

Zraven pa se začne še druga disciplina: poskusi podkupovanja poslancev, nežni dotiki, telefonski klici, povabila na kosilo, obljube o funkcijah, moralni pritiski, medijska psihoterapija, kjer se človeku razloži, da bo “izdajalec”, če bo glasoval za vlado, ki ni “prava”. Slovenska politika je tu spet izjemno kreativna. Ne kupujemo glasov tako, da bi kdo pustil kuverto na mizi. Mi kupujemo glasove z občutkom. Z občutkom pripadnosti. Z občutkom varnosti. Z občutkom, da boš ostal v krogu “dobrih”. To je naš sofisticirani način.

Poklicani za oblast

Ker levica v resnici ne razume poraza. Ne v smislu, da bi bila neumna. Razume ga preveč dobro. Poraz razume kot napako v sistemu, ki jo je treba popraviti. Njena osnovna predpostavka je, da je poklicana za oblast. Da ji oblast pripada. Da je ona naravni upravitelj države. In zato je vsaka konservativna večina nekaj, kar je treba razložiti kot anomalijo. Kot bolezen. Kot zmedo volivcev. Kot posledico manipulacije. Kot rezultat strahu. Kot karkoli, samo ne kot normalno delovanje demokracije.

Po tej logiki politični razred ne sme biti konservativen. Ne sme postati “preveč normalen”. Ne sme si želeti manj države in več odgovornosti. Ne sme se upreti temu, da država namesto njega odloča o njegovem življenju. Če to stori, je očitno žrtev populizma. Ali pa je “radikaliziran”. Ali pa je “neizobražen”. Ali pa ga je nekdo “nahranil z dezinformacijami”. V vsakem primeru pa ga je treba popraviti. Ne prepričati. Popraviti.

Najbolj zabavno pri vsem tem je, kako se interpretacija sveta spremeni v trenutku, ko se preseliš iz koalicije v opozicijo. Kar je v koaliciji usklajevanje, je v opoziciji pritisk. Kar je v koaliciji pragmatizem, je v opoziciji izdaja. Kar je v koaliciji odgovornost, je v opoziciji kraja demokracije. Kar je v koaliciji “vladna stabilnost”, je v opoziciji “avtoritarizem”. Plus postane minus, minus postane plus, edina konstanta pa ostane ista: oblast je dobra, ko je naša. Ko ni, je nevarna.

Najbolj zabavno je, kako se interpretacija sveta spremeni v trenutku, ko se preseliš iz koalicije v opozicijo. Kar je v koaliciji usklajevanje, je v opoziciji pritisk. Kar je v koaliciji pragmatizem, je v opoziciji izdaja.

In zato gledamo to, kar gledamo: obsedeno sabotiranje, s katerim bi tresli temelje vlade. Čim dlje vleči, čim bolj zastrupiti teren, čim bolj zlomiti sredino, čim bolj ustvariti občutek, da je vsaka desnosredinska koalicija “nelegitimna”, pa četudi ima večino. Vse to z enim ciljem: da se ohrani moralni monopol. Da se ohrani pravica do razlage, kdo je demokratičen in kdo ne. Da se ohrani okvir, v katerem je levica vedno “napredna”, desnica pa vedno “sumljiva”.

To ni politični boj. To je boj za lastništvo države

V zdravi demokraciji poraz pomeni: preštejemo glasove, priznamo rezultat, gremo v opozicijo, delamo naprej, naslednjič poskusimo bolje. V slovenski levi različici demokracije pa poraz pomeni: začnemo dokazovati, da rezultat ni rezultat. Da je volja volivcev “zavedena”. Da je treba sistem “očistiti”. Da je treba volitve “ponoviti”, dokler ne dobimo pravilnega izida. In to seveda počnemo v imenu demokracije. Tako kot so nekoč počeli drugi v imenu ljudstva.

V tem je tragikomičnost trenutka. Levica, ki je desetletja pridigala o pravni državi, zdaj počne vse, da bi preprečila, da pravila igre proizvedejo vlado, ki ji ni všeč. In levica, ki je desetletja očitala drugim, da ne znajo izgubiti, danes sama dokazuje, da poraz razume kot osebno žalitev.

Če se iz tega lahko kaj naučimo, je preprosto: demokracija ni sistem, kjer vedno zmagamo mi. Demokracija je sistem, kjer je 46 glasov 46 glasov, ne glede na to, kdo jih ima. Ko to ne bo več veljalo, demokracije ne bo več. In ko demokracije ne bo več, se bomo spet tolažili s starimi slovenskimi miti, da smo bili vedno “na pravi strani zgodovine”. Samo da bomo vmes izgubili državo.

Zato je edino razumno vprašanje ta trenutek: ali bomo končno priznali, da je oblast zamenljiva. Ali bomo kot družba odrasli do točke, ko je poraz normalen. In ali bo levica končno sprejela, da ni poklicana za oblast, ampak poklicana v demokracijo, kjer se oblast lahko tudi izgubi. Kar je svarilo tudi za to vlado.