Janez Janša kot Bruce Willis v Umri pokončno 4. Bo tokrat “umiral” za prave cilje?

Janez Janša je torej postal mandatar z več kot solidnimi 51 glasovi poslancev. Že od volitev se je šušljalo, da so znotraj Svobode trije ali štirje glasovi rezerve za desnosredinsko koalicijo, a za pričakovati je bilo, da se bodo ti izkazali kasneje v mandatu. Ko bo postalo jasno, da je 4. Janševa vlada trdnejša od začetnih predvidevanj in bo zdržala vsa prizadevanja levih centrov moči, da jo splaknejo z oblasti ter Slovenijo ponovno vrnejo v »stanje demokracije«, kar je zanje edino vladavina njih samih (ironično, kot se sliši). Na površje naj bi namreč priplavali ob eksistencialni krizi največje opozicijske stranke, ki se »ad hoc« projektom, narejenim za vladanje, zgodi vsakič, ko se za dlje časa znajdejo v opoziciji. Proces razkroja se sicer začne že kaj kmalu, na plano pa običajno izbruhne v drugi polovici mandata, ko vodilnim baze več ne uspe prepričevati, da je Janševa oblast zgolj anomalija v sistemu, ki bo minula najkasneje v roku enega leta.

Kako težko je Robertu Golobu in nekaterim njegovim poslanskim kolegom padlo, da je po štirih letih vladavine konec in da je sedenje v opozicijski klopi zanje realnost, kažejo izbruhi žvepla proti novi koaliciji na petkovi seji ob volitvah mandatarskega kandidata. V prihodnjega predsednika vlade Janšo so zmetali vse, kar se v njih nabira v zadnjih desetletjih: bil je od avtoritarca do fašista, po krivem izpuščeni kriminalec, trgovec z orožjem, Trumpov oproda, Orbanov hlapec, odrekali so mu celo osamosvojitvene zasluge, češ da so Slovenijo osamosvojili zakonca Hribar in France Bučar in tako naprej – skratka domišljija in spekter žalitev sta bila brezmejna.

Robert Golob je v svojem govoru “tega človeka” kot je razosebljeno nazival Janšo, še enkrat več obtožil veleizdaje Slovenije ter mu med drugim očital, da govori “ovčje besede”. Takoj po nastopu pa je zapustil dvorano, saj on v parlamentu ne namerava poslušati nikogar, in nasploh med poslanci izgubljati svojega dragocenega časa. Tudi glasovnice ni dvignil ob mandatarskem glasovanju.

Zagotovo pa je še kako postal pozoren ob neznanem glasu več za Janšo, najverjetneje iz njegovih vrst. In če so v Svobodi ob izvolitvi Zorana Stevanovića za predsednika državnega zbora grmeli o kršenju tajnosti glasovanja in se celo pritožili na ustavno sodišče, smo lahko prepričani, da bodo uporabili vsa sredstva, dovoljena ali ne, da ugotovijo, kdo je kršil partijsko disciplino in »v ta črno skrinjco vrgel svoj glas,« kot bi vzkliknil Frane Miličinski – Ježek.

Kakorkoli, Janez Janša je 51. glas bolj kot kakšnim prestopnim nameram pripisal »zdravemu razumu« v levičarskih vrstah.

Polja, na katerih se splača “umirati”

Nasploh je vse žalitve na svoj račun stoično prenašal, ker se je zavedal, da je vsa nakopičena togota zgolj izraz nemoči in obupa ob izgubi oblasti. Z besedami »ni popuščanja«, ki jih je po izvolitvi ponovil večkrat, sporoča, da se zaveda enormnega pritiska, ki ga bodo centri moči vršili na njegovo koalicijo, da jo razbijejo za vsako ceno. In da je s partnerji nanj tudi pripravljen.

Janšev fokus na nujne spremembe, ki jih Slovenija potrebuje, če hoče ujeti razvojni tempo konkurentk, ki nas v času levih vlad dobivajo ali celo prehitevajo, je dober znak, da ta mandat zna biti drugačen od prejšnjih, kot tudi dejstvo, da največje jurišnike v lastnih vrstah pušča izven vlade. Levi komentatorji in mnenjski voditelji v Janševo spremembo načina vladanja ne verjamejo, a upanje ostaja, da bo četrtič, tudi s pomočjo notranje opozicije t.i. tretjega bloka, kateremu je prepustil kar precej moči, pomembnih resorjev in nenazadnje vladno večino, ostal osredotočen na bistveno.

Jasno, del strategije levice bo, da ga zvlečejo na tradicionalna polja kulturnega boja, polnega medvedjih pasti, protioklepnih min in bodeče žice, na kakršnih so po nepotrebnem, za nesmiselne cilje in jalove dosežke krvavele prejšnje Janševe vlade. A če bo ostal sun-cujevsko moder in pretkan, bo skrbno izbiral bitke, ki jih je vredno bojevati – da se izogne tistim, kjer bi zgolj dokazoval svoj prav ter hrani moči za one, ki so bistvene za razvojni pospešek Slovenije.

In ravno v jarkih teh polij so globoko vkopani glavni interesi novega razreda, iz katerih se napajajo operacije slovenske levice. Gre za državno zdravstvo, iz katerega se preko koruptivnih praks nakupovanja opreme in drugih preplačanih »investicij« črpa javni denar, gre za čisto zasebništvo v zdravstvu, ki se napaja zaradi čakalnih vrst zavoženega javnega zdravstvenega sistema, gre za gradbene posle na »bogatih« infrastrukturnih  projektih, malverzacije v energetiki, pri nakupih vojaške opreme … predvsem pa pri upravljanju državnega premoženja.

To bodo najtrši orehi prihodnje vlade, in tudi najnevarnejši. Za ohranitev slednjih so, kot mi je nekoč delno v informacijo in delno v svarilo, dejal kredibilen vir iz levega političnega zaledja, pripravljeni tudi ubijati.

Močno upam, da je pretiraval, in da se ob lotevanju zadnjih, trdno grajenih tranzicijskih trdnjav res komu ne bo zgodilo kaj hudega. Če vse skupaj ostane zgolj pri kakšnih poskusih podkupovanja, je to seveda vsega obsojanja in kazenskega pregona vredno, a pri tem vsaj vsi ostanejo živi in zdravi. No, upamo, da se bo tako izkazalo tudi na dolgi rok.

Ni popuščanja, pravi Janša in če komu, lahko pri tem verjamemo njemu. Star je namreč dovolj, da gre v tem mandatu za njegovo zapuščino. Res je, ne glede na vse omalovaževanje, ki ga je ta čas deležen z leve, ga bo zgodovina pomnila kot enega osrednjih osamosvojiteljev. A smiselno bi bilo, da se v politično zgodovino sledečih štirih desetletij vpiše kot nekdo, ki je s ključnimi reformami Slovenijo de facto popeljal v sodobni svet, ne pa kot frustrirani preganjalec nepomembnih provokatorjev tipa Jaša Jenull, Nika Kovač, Branimir Štrukelj, Rudi Rizman ali Dušan Keber.

In podobno kot ostareli, a prekaljeni detektiv McClane (Bruce Willis) v Live Free or Die Hard bo moral tudi Janša razumeti, da se je svet spremenil in največjih bitk danes ni več mogoče dobivati zgolj z izkušnjami in političnim instinktom, temveč tudi z ljudmi, ki razumejo novo naravo sodobnega bojišča.

Upajmo torej, da je Janez Janša kot John McClane: »Old enough to know what’s worth fighting for.«