“Mejnim organom smo naročili, naj poostrijo nadzor nad Pahorjem, vključno s carinsko kontrolo, kateri se izogiba tudi s tem, da prihaja v Slovenijo preko maloobmejnih prehodov, zlasti preko Repentabra. Delavcem SDV pa je naročeno, da v sodelovanju s pošto zadržijo vse dospele izvode knjige. Ker so prejemniki knjig v Sloveniji znani, bomo vse izvode zasegli v skladu z zakonom o tisku.”
Tako se glasi strogo zaupno poročilo Službe državne varnosti z dne 13.11.1969, ki ga je kot član sekretariata Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije med drugimi prejel tovariš Milan Kučan.
Poglejmo, kakšna so Kučanova stališča danes, in v kašne dejavnosti resnične politične policije je bil kot visoko rangirani funkcionar Zveze komunistov dejansko vpleten v preteklosti. Za občutek: leta 1987 je SDV kot dejanska politična policija obdelala skoraj 120.000 prebivalcev Slovenije.
Pričujoči članek temelji na gradivu in izjavah poznavalca delovanja tajnih struktur nekdanjega režima, Igorja Omerze.
Od uporabnika do nasprotnika “politične policije”
SDV v citiranem poročilu opisuje svoje delovanje proti disidentu, zamejskemu Slovencu in velikemu literatu Borisu Pahorju zaradi osebnih kritik člana politbiroja in sekretarja Centralnega komiteja komunistične partije Jugoslavije Edvarda Kardelja, pa zaradi splošnega nestrinjanja z enopartijsko oblastjo, katere pomemben del je bil Kučan.
Slednji je v nasprotju s svojimi poprejšnjimi dejavnostmi pred referendumom nedavno izrekel proti zakonu o preiskovalni komisiji, ki naj bi po mnenju nasprotnikov predstavljala “politično policijo”.
V izjavi na Instagramu je namreč izrazil skrb, da bi državljani izgubili pravno varstvo pred samovoljo oblasti. “V vsakem postopku države proti državljanom je zelo pomembno, da so zavarovane pravice posameznika, da se lahko upre samovolji države,” pove in državljane poziva, naj volijo proti zakonu.
View this post on Instagram
Kučan je iz uporabnika storitev ustanove, ki je bila namenjena preganjanju političnih nasprotnikov, postal njen nasprotnik. Predlagana sprememba zakonodaje sicer ne uvaja metod, kot jih je uporabljala SDV, a Kučan med njo in preiskovalno komisijo vseeno vidi vzporednice, torej nasprotuje vzvodom, kakršnih del je bil nekoč.
Poglejmo, kakšne posege v zasebnost je izvajala SDV, in o njih obveščala tudi Milana Kučana.
Od leta 1969 do leta 1990 je bil Kučan ZA politično policijo. Prvo poročilo 13/11/1969, tu mu udbaši sporočajo, da so poostrili nadzor nad Borisom Pahorjem in da zasegajo njegovo knjigo “Odisej ob jamboru”. Več v “Milan Kučan in Udba”, https://t.co/ekrsHm8dmt https://t.co/0vSQhyOYKT
— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) October 5, 2026
Prisluškovanje, tajne preiskave in zatiranje
Kot v svojem znanstvenem članku Nadzor Službe državne varnosti nad revijo Zaliv navajata zgodovinarki Ana Šela in Mateja Matjašič Friš, je SDV svoje operacije izvajala “s ciljem pasivizacije, sekanja njegovih zvez oziroma onemogočanja sovražnega vplivanja.” Gre torej za zatiranje drugače mislečih, v konkretnem primeru “buržoaznega nacionalista” Borisa Pahorja.
Ta je bil predmet obdelave Jambor, kot v svoji knjigi Kocbek, Pahor, Jančar in Udba razkriva Omerza. Kot navaja, so agenti politične policije leta 1976 trikrat preiskali njegovo stanovanje v Trstu, enkrat pisateljsko sobo v Dutovljah, enkrat pa sobo, ki jo je imel pri svoji sestri v Trstu.
Prav tako so preverjali njegovo pošto in prisluškovali telefonu, v intervjuju za Mladiko pa Omerza pove, da dokumentacija opisuje namestitev mikrofonov na Pahorjevem domu na Kontavelski Rebri. Preko teh so v avtomobilih z italijanskimi tablicami prisluškovali pisateljevim pogovorom.
V enem letu nadzorovanih skoraj 120.000 ljudi, zasledovali tudi svoje prijatelje
Obseg delovanja tajne službe, ki je skrbela za nedotakljivost režima, je po demokratičnih standardih nepredstavljiv, saj ni spremljala le vidnih kritikov, temveč so njene lovke sege tudi do navadnih državljanov. Omerza zapiše: “Leta 1987 je v dvomilijonski Sloveniji Udba strogo nadzorovala sovražno delovanje 1.096 oseb in še 15.516 z njimi bolj ali manj povezanih posameznikov. Poleg tega so opravili še 6.659 popolnih preverk in 94.048 delnih preverk. Skupaj so torej – v enem letu – obdelovali in obdelali slabih 120.000 oseb!!! To raboto je opravljalo okoli 700 udbovcev in okoli 3500 špicljev!”
Pravno varstvo pred samovoljo oblasti jim ni bilo zagotovljeno.
Kučan predlaga glasovanje proti politični policiji. Bo že vedel zakaj, saj je bil politični šef politične policije (Udbe) v letih 1986-1989 in prejemnik njenih poročil od leta 1969. Več, veliko več o tem v moji knjigi “Milan Kučan in Udba” (557 strani) https://t.co/ekrsHm7FwV https://t.co/okwSijUwx4
— Stasiland Slovenija (@IgorOmerza) October 5, 2026
Politična policija prejšnjega režima pa ni delovala le proti svojim nasprotnikom, temveč tudi proti “svojim”: Ivan Maček – Matija je zasledovanje krščanskega socialista in partizana Edvarda Kocbeka prvi politični policiji OZNA naročil že leta 1944.
Kasneje ga je komunistična oblast obravnavala v okviru naveze z Borisom Pahorjem in Alojzom Rebulo, ki je prinašal kritično misel. Leta 1980 je, kot piše Omerza, trpel za preganjavico, govoril, da ga zasledujejo, in hotel skočiti skozi okno, kar mi je preprečil sin. Posledično je bil Kocbek sprejet v psihiatrično bolnišnico Polje, kjer je ostal na “daljšem zdravljenju.”
Milan Kučan je bil prejemnik poročila operacije proti Kocbeku s tajnim imenom Bohinjski.
Jančar v zapor, Zlobec in Kreft v norost
O psihičnem pritisku politične policije na svoje tarče priča tudi izjava Cirila Zlobca o svojem sinu: “Jaša je dejal, da ga partija ne bo videla več, saj se mu lahko zgodi to, kar se je zgodilo Levu Kreftu. L. Kreft naj bi bil v norišnici, dobil naj bi živčni zlom na Malti, ko je bil na nekem kongresu, kjer so ga silili v neke mahinacije. Kreft naj bi tedaj pobesnel, razgrajal in delal škandale.”
Iz teg izhaja, da je SDV posameznike silila v dejanja, ki so se jim zdela moralno sporna, kar je vodilo v psihične travme.
Med drugim so Kučanu poročali tudi o Aleksandru Rankoviću, odstavljenemu šefu Udbe in enem najvplivnejših ljudi v Jugoslaviji, ter o pogovorih med Dimitrijem Ruplom in urednikom Dela Jako Koprivcem glede ustanovitve Nove revije.
Eden najbolj prepoznavnih primerov pa je obdelava s tajni imenom Skupaj, katere tarča je bil pisatelj Drago Jančar. V študentskih letih, ko je urejal list Katedra naj bi ga oblast skušala neuspešno rekrutirati, leta 1974 pa ga je zaradi njegovega publicističnega dela pričela nadzorovati. Poleg Jančarja je hkrati obdelovala tudi Franceta Forstneriča, Marjana Krambergerja in Toneta Partljiča ter Andreja Brvarja.
Operacija se je poleg ovaduhov izvajala tudi s “telefonskim in prostorskim prisluškovanjem.” Jančar je bil zaradi svojih stališč obsojen na leto dni zapora.
Kučanov vzpon s pomočjo politične policije
Milan Kučan se je v tedaj edino dovoljeno stranko vpisal pri 17 letih, leta 1958. Od leta 1968 do 1969 je bil predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije, tega leta pa je postal član sekretariata Zveze komunistov Slovenije. Tedaj začne prejemati poročila s strani SDV.
Leta 1973 postane sekretar stranke, leta 1978 pa predsednik Skupščine Socialistične republike Slovenije (predhodnice današnjega DZ). Štiri leta kasneje postane slovenski predstavnik v predsedstvu Centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije, med letoma 1986 in 1989 pa je bil Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije.
S procesom osamosvajanja Slovenije prične opravljati funkcije v demokratični ureditvi, a to ne spremeni dejstva, da je bil v prejšnjem režimu funkcionar in voditelj ureditve, ki se je za svoj obstoj v največji meri zanašala ravno na delovanje politične policije, proti kateremu državljani niso imeli pravne zaščite.
Igor Omerza je poznavalec avtor večih knjig na temo tajnega delovanja represivnih organov v času socialistične ureditve.
O povezavah Milana Kučana z njimi je izdal dve knjigi, in sicer Kocbek, Pahor, Jančar in Udba ter Milan Kučan in Udba.
Komentirajo lahko naročniki