Odmeven govor vplivnega človeka: Kaj se je zgodilo Zahodu, da se je začel sramovati lastnih dosežkov?

8. 10. 2026, 12:08

6 minut branja
Deli

Ameriški državni sekretar Marco Rubio je v Atenah Zahodu in zahodnjakom nastavil ogledalo: kaj se je zgodilo s civilizacijo, ki so jo gradili radovednost, ambicija, pogum in pripravljenost na žrtvovanje, da se je začela sramovati lastnih dosežkov?

Ob vznožju Akropole je povezal grške korenine civilizacije z vrednotami, ki so po njegovem omogočile njen vzpon, ter opozoril na posledice njihovega opuščanja. Njegov poziv je bil jasen: če želi Zahod znova postati civilizacija, za katero so se borili naši predniki, mora obnoviti ponos, voljo do odličnosti in moč, da ubrani svojo svobodo, suverenost ter način življenja.

Državni sekretar Marco Rubio je v govoru v Atenah predstavil antično Grčijo kot izvor zahodne civilizacije in pozval k obnovi njene samozavesti, moči ter identitete. Akropolo in Partenon je uporabil kot simbola vztrajnosti civilizacije, ki je preživela uničenje, vojne in propad imperijev. “Občudovati bi morali, kar so naši predniki ustvarili v tej pokrajini. Zgodba naše civilizacije je največja zgodba, kar jih je človeštvo kdaj poznalo. In začela se je tukaj, s prvimi moškimi in ženskami Zahoda. Pri njih, prav pri njih lahko znova odkrijemo vrline, pogum in moč, da se soočimo z nevarnostmi našega časa,” je dejal Rubio.

Rubio je zatrdil, da je sodobni Zahod prepogosto dajal prednost varnosti in udobju pred izjemnimi dosežki. Izgubo ponosa na lastno zgodovino je povezal z odprtimi mejami, selitvijo industrije, slabljenjem vojsk in prenašanjem suverenosti na mednarodne birokracije. Takšno ravnanje naj bi okrepilo tekmece Zahoda.

“Sčasoma smo se na Zahodu začeli sramovati prav tistega, kar nas je delalo izjemne. Bilo nam je nerodno, da so nas naši dosežki ločevali od preostalega sveta. Naša blaginja je nekako postala vir občutka krivde. Nismo več verjeli, da si svojo veličino zaslužimo in da smo si jo priborili,” je dejal in poudaril, da je beseda »nacionalizem« postala psovka.

“Zato smo rušili svoje spomenike in obsojali lastno zgodovino. V vse preveč krajih smo svoje otroke učili, naj se sramujejo držav, ki jih bodo podedovali. Ob tem smo odprli svoje meje, preselili industrijo v tujino in dopustili, da so naše vojske oslabele in propadale. Z vsakim letom smo, kot kaže, prepuščali vse več svoje suverenosti drugim ter odločanje prenašali na svetovne birokracije, daleč zunaj dosega našega nadzora. Drugi pa so z veseljem zapolnili praznino, ki smo jo pustili za seboj – praznino, ki jo je ustvarila naša šibkost.”

Obnoviti je treba ponos Zahoda

Evropo je pozval k preobratu in pohvalil Grčijo kot zgled zaveznice pri obrambi, energetiki in migracijah. “Verjamemo, da se lahko Evropa prebudi iz dolgega spanca in znova razplamti ogenj, ki je bil tukaj prižgan pred tisočletji. Znamenja so že vidna,” je dejal ameriški državni sekretar. Poudaril je, da se že vidi začetek generacijskega preobrata v Evropi, pri čemer je izpostavil strmo povečevanje obrambnih izdatkov, številna nova partnerstva in programe ter širitev industrije in proizvodnje po zgodovinskih obrambnih zavezah, sprejetih lani v Haagu.

Zvestobo narodu, dolžnost, čast in pripravljenost na žrtvovanje je predstavil kot bistvene zahodne vrline. Ob primerih Sokrata, Špartancev in Ahila je poudaril razliko med žrtvovanjem za načela in poveličevanjem smrti, ki ga je pripisal iranskemu režimu.

“Naši junaki, junaki Zahoda, so tisti, ki ostanejo zvesti svoji dolžnosti prav takrat, ko je to najtežje in najbolj boleče: človek, ki drži svojo besedo, vojak, ki ne zapusti svojega položaja, kapitan, tisti pregovorni kapitan, ki potone s svojo ladjo. To je povsem drugače od tega, kar tudi danes vidimo denimo pri fanatikih, kot so radikalni iranski mule, katerih kult smrti poveličuje otroke, ki izvajajo samomorilske bombne napade, kot narodne junake in mučeništvo prikazuje kot cilj sam po sebi,” je bil jasen Rubio.

Po njegovih besedah ravno zato, ker Zahodnjaki cenimo življenje, prepoznamo junaštvo tistih, ki bi ga raje žrtvovali, kot izdali svoja načela. A težavo ameriški sekretar vidi v tem, da poimenovanje teh vrednot – junaštva, časti in dolžnosti – jemljemo kot samoumevno. “Domnevamo, da so nekako univerzalne za vse ljudi, v vseh časih in na vseh krajih. Pa niso. So sad posebnega značaja, značaja, ki je nastal tukaj in oblikoval celotno zgodbo civilizacije, ki mu je sledila. Civilizacije, za obrambo katere se moramo danes boriti z enako strastjo, kot so se naši predniki.”

Sklepno je opozoril, da vojne, nacionalni interesi in tekmovanje velikih sil niso izginili. Zavezništva bi morala braniti suverenost svojih članic, obnova zahodnega ponosa in odločnosti pa je bila po njegovem nujna za soočenje s prihodnjimi nevarnostmi. Prihodnje desetletje je označil za odločilno: Zahod naj bi bodisi obnovil vodilni položaj bodisi zdrsnil v odvisnost, oslabelost in zaton.

Komentirajo lahko naročniki