Kolumna Petra Frankla za Finance izhaja iz vprašanja, kdo je Janezu Janši zagotovil 51. glas, a avtor hitro poudari, da to v resnici ni bistveno. Pomembnejša sta vsebina interventnega zakona in koalicijske pogodbe, ki napovedujeta razbremenitve podjetij in ljudi, nižje davke, socialno kapico ter širše sporočilo, da se mora v Sloveniji bolj splačati delati, vlagati in biti ambiciozen.
Frankl ukrepe večinoma ocenjuje kot dobrodošle in nujne, z izjemo nižanja DDV, pri katerem dvomi o učinku. Hkrati opozarja, da davčne razbremenitve same po sebi niso dovolj: če država ne bo hkrati znižala javnih izdatkov, bo nastala nova proračunska vrzel. Ta je po njegovem še toliko bolj problematična, ker je prejšnja Golobova vlada javno porabo že precej povečala, Janševo razbremenjevanje pa zato prihaja na manj trdne javnofinančne temelje.
Avtor nato opozori, da pozitivni učinki razbremenitev niso zagotovljeni in da lahko finančni trgi hitro kaznujejo preveliko lahkotnost pri javnih financah, kar ponazori s primerom britanske premierke Liz Truss. Slovenija sicer po številkah ni videti alarmantno, saj so fiskalna pravila kršena tudi drugod po Evropi, vendar je po Franklovem mnenju ranljivejša zaradi šibke rasti, nizke produktivnosti, premalo razvojno usmerjene porabe in velike odvisnosti od zunanjih razmer.
Po mnenju kolumnista bo morala nova vlada zelo hitro poseči tudi v stroške proračuna. Najprej naj bi se zmanjšalo financiranje političnih nevladnih organizacij, a to ne bo dovolj; ministrstva bodo morala pregledati vse zakonsko in pogodbeno nedoločene oziroma manj nujne izdatke, morda tudi začasno ustaviti nekatere investicije. Franklov nasvet je jasen: kdor od države prejema denar za nekaj, kar ni nujno potreben izdatek, naj pričakuje manj sredstev ali celo njihov konec — in po njegovem je to verjetno tudi prav.
Komentirajo lahko naročniki