Če nisi pravoveren, si nevaren: nova logika kadrovanja v Sloveniji

Slovenija je v zadnjih letih dosegla nekaj, kar je v politiki redko. Ne, ni to gospodarski preboj, ni reforma zdravstva in tudi ne vrlina, da bi kdo ob porazu čestital zmagovalcu brez stisnjenih zob. Dosegli smo višjo obliko napredka. Uvedli smo kriterij svetovnonazorske pravovernosti kot primarni pogoj za državne funkcije. Brez pretvarjanja. Brez sramežljivosti. Brez tiste stare tranzicijske elegance, ko so vsaj enkrat na mandat spustili kakšnega drugače mislečega skozi, da je demokracija lahko rekla, da je demokracija.

Zdaj pa ne več. Zdaj je stvar čista. Če je v tvoji glavi ostal še kakšen dvom, da bi se o občutljivi temi lahko razpravljalo, si zanje že nevaren. Ne zato, ker bi bil radikalen, temveč zato, ker si sploh dopustil možnost razprave. To je nova logika. Totalitarizem brez brkov. Cenzura brez policijske ure. Kultura brez kulture. Svoboda, ki se začne s tem, da ti razloži, katere misli so dovoljene, da jo lahko sploh izgovoriš.

Kandidat za ustavno sodišče naj bi bil problematičen že zato, ker je v nekem trenutku izrekel misel, da je pravica do splava ustavno jasna, da pa bi se v prihodnosti lahko razpravljalo o niansah, denimo o obsegu javnega financiranja v določenih primerih, kot se to dogaja drugod. V normalni demokraciji je to povsem razumljivo. Ustavno sodišče namreč obstaja ravno zato, da razmišlja o niansah, o mejah, o tehtanju pravic, o sorazmernosti. Ustavni sodnik, ki bi rekel, da bo o vsem odločal vnaprej, brez argumentov, bi bil nevaren. Sodnik, ki reče, da bo odločal na podlagi argumentov, pa postane moralno sporen.

Če je v tvoji glavi ostal še kakšen dvom, da bi se o občutljivi temi lahko razpravljalo, si zanje že nevaren

To je torej nova definicija pravne države. Pravo je dobro, če potrjuje pravilno stališče. Pravo je sumljivo, če si drzne postaviti vprašanje. Ustava je svetinja, dokler se z njo strinjamo. Ko pa ustava zahteva razpravo, postane ustava ovira. In ovire se odstranjujejo. Včasih s političnim pritiskom, danes z aktivistično kampanjo. Razlika je predvsem v estetiki. Vsebina je ista.

Vzporedna oblast in njeni kriteriji

Če kdo misli, da gre tu za nekaj obrobnih radikalcev, ki malo kričijo in potem gredo domov, se ne zaveda slovenske realnosti. Pri nas je delovanje določene civilnodružbene scene postalo vzporedna oblast. Ne oblast v smislu odgovornosti, ker odgovornost je grda beseda, ko je treba prevzeti posledice, temveč oblast v smislu definicije dopustnega. Kdor določa, o čem se sme govoriti, določa tudi, kdo sme sedeti na vrhu pravosodja. In kdor določa, kdo sme sedeti na vrhu pravosodja, ima v rokah dolgoročno moč. Ne zato, ker bi imel argumente, temveč zato, ker ima kriterije.

Kriterij pa je preprost. Ne sprašujemo se, ali je kandidat strokoven. Ne sprašujemo se, ali ima pravno hrbtenico. Ne sprašujemo se, ali zna ločiti osebno mnenje od ustavne presoje. Sprašujemo se, ali je pravoveren. Ali bo vnaprej zagotovil, da se o določenih temah ne bo niti razmišljalo, kaj šele odločalo. Ustavno sodišče kot salon, v katerem se ne govori o vremenu, če bi se izkazalo, da dež kdo razume drugače.

Ironija je brutalna. Ravno ta isti krog je pred leti živel od očitka, da nekdo drug “kadrovsko zaseda institucije”. Takrat je bilo to dokaz avtoritarnosti. Danes je to dokaz zrelosti. Takrat je bilo to “napad na neodvisnost”. Danes je to “varovanje vrednot”. Takrat je bilo to “ugrabitev države”. Danes je to “civilna družba”. In tako naprej. V Sloveniji se ista stvar zamenja iz škandala v normo samo z menjavo akterja. Moralni kompas je nastavljiv kot sedež v službenem avtu. Važno je, kdo sedi za volanom.

Če bomo šli v smer, kjer se od ustavnega sodnika pričakuje ideološka napoved, se bo pravo začelo popolnoma podrejati politiki. To je resnica, ki je tako preprosta, da je skoraj otroška. Ustavni sodnik ni tam zato, da potrjuje slogane. Tam je zato, da varuje ustavni red tudi takrat, ko je to neprijetno. Če pa se ga izbira po tem, ali mu je neprijetno že ob misli na razpravo, potem imamo ustavno sodišče kot podružnico političnega PR.

Če bomo šli v smer, kjer se od ustavnega sodnika pričakuje ideološka napoved, se bo pravo začelo popolnoma podrejati politiki. To je resnica, ki je tako preprosta, da je skoraj otroška.

Kaj nas čaka, če ta miselnost dobi še en mandat? Čaka nas država, kjer bo neodvisnost vej oblasti pomenila samo to, da bo vsaka veja ločeno izvajala isto ideološko linijo. Čaka nas država, kjer bo kadrovanje postalo čistilna akcija. Ne zaradi kakovosti, temveč zaradi skladnosti. Čaka nas družba, kjer bo “pluralnost” pomenila več različnih tonov iste melodije. In čaka nas, kar je najbolj nevarno, generacija mladih, ki se bo naučila, da je varneje molčati kot misliti. To je dolgoročna škoda. Ne škoda za neko stranko. Škoda za narod.

Najbolj cinično pri vsem skupaj pa je to, da tak sistem vedno potrebuje sovražnika, da lahko obstaja. Potrebuje nekoga, ki ga lahko razglasi za nevarnega, ker je sploh odprl vprašanje. Potrebuje figuro, ki jo lahko vrže pod avtobus, da ostali razumejo sporočilo. In pri nas je avtobus vedno pripravljen. Samo šofer se menja. Včasih so rekli, da je problem, ker nekdo kadruje. Danes je problem, ker nekdo ne kadruje dovolj pravilno.

Razprava mora ostati dopustna

Rešitev ni v sentimentalnem klicanju k lepemu dialogu. Rešitev je v trdnem vztrajanju pri osnovnem demokratičnem minimumu: da je razprava dopustna. Da je vprašanje dopustno. Da ni nobene teme, o kateri se “ne sme niti govoriti”, čeprav je v ustavnem okviru. Kdor prepove razpravo, v resnici ne brani pravice. Brani monopol nad interpretacijo pravice. To pa ni več demokracija. To je režim, ki se še spominja jezika svobode, a ga uporablja kot masko.

Če smo pošteni, je to tudi test za vse nas. Ali bomo še naprej gledali, kako se kadrovski filter pravovernosti postavlja kot normalnost, ali pa bomo rekli dovolj. Ne zato, ker bi se morali strinjati z vsakim kandidatom, temveč zato, ker se moramo strinjati z osnovnim pravilom igre. Ustavno sodišče mora biti prostor argumenta, ne prostor slepe prisege.

V nasprotnem primeru bomo dobili najčistejšo možno obliko slovenske “svobode”. Svobodo, v kateri imaš pravico do mnenja, dokler je točno tako, kot ti ga napišejo. Očitno gremo nazaj v prihodnost. Spet.