Ko so bile ZDA stare toliko kot danes Slovenija, so bile na robu razpada

Danes, 4. julija 2026, Združene države Amerike obeležujejo 250 let od podpisa Deklaracije neodvisnosti. Slovenija pa je pred nekaj dnevi praznovala svojo 35. obletnico samostojnosti.

Ta zanimiva časovna vzporednica odpira vprašanje: kakšna je bila Amerika, ko je bila stara toliko kot danes Slovenija? Kaj vse je doživela in dosegla?

Odgovor bo morda marsikoga presenetil. Ne gre za zgodbo o samozavestni velesili, ki je od prvega dne vedela, kam gre. Nasprotno.

Združene države so bile v svojih prvih desetletjih politično razdeljene, gospodarsko nestabilne in večkrat na robu razpada. Številne institucije, ki jih danes povezujemo z ameriško demokracijo, takrat sploh še niso bile samoumevne.

Država, ki skoraj ni delovala

Po razglasitvi neodvisnosti leta 1776 in zmagi v vojni proti Veliki Britaniji so ZDA delovale po t. i. Členih konfederacije. Šlo je za zelo ohlapno zvezo trinajstih držav, v kateri zvezna oblast ni mogla učinkovito pobirati davkov, ni imela enotne valute in ni razpolagala z dovolj močno izvršno oblastjo.

Posledice so bile hitro vidne. Država je bila obremenjena z vojnimi dolgovi, gospodarstvo je škripalo, številni kmetje pa niso mogli odplačevati posojil.

Leta 1786 je v Massachusettsu izbruhnil Shaysov upor. Kmetje niso bili zadovoljni – zadolženi in obupani so skušali preprečiti delo sodišč, ki so odločala o zaplembah njihove zemlje. Za številne ameriške politike je bil upor jasen znak, da mlada država brez temeljitih sprememb ne bo preživela.

Prav ta kriza je privedla do ustavne konvencije leta 1787, na kateri so oblikovali ameriško ustavo. Dokument, ki velja še danes, ni nastal v obdobju stabilnosti, temveč kot odgovor na zelo resno politično in gospodarsko krizo.

Ko je predsednik osebno vodil vojsko

S sprejetjem ustave in izvolitvijo Georgea Washingtona za prvega predsednika se razmere niso čudežno umirile.

Leta 1794 je uvedba trošarine na viski sprožila nov oborožen upor, tokrat v Pensilvaniji. Washington se je odzval odločno. Postal je edini predsednik v ameriški zgodovini, ki je med opravljanjem funkcije osebno vodil vojsko na terenu. Na čelu približno 13.000 pripadnikov milice je pokazal, da bo zvezna oblast svoje zakone tudi uveljavila.

Dogodek je postal pomemben preizkus nove ustave. Pokazal je, da država ni več le ohlapna zveza posameznih držav, ampak skupnost z oblastjo, ki je sposobna uveljaviti svoje odločitve.

Svoboda govora? To pride šele kasneje

Ameriška politika je bila že v prvih desetletjih izjemno polarizirana. Oblikovali sta se prvi veliki politični skupini – federalisti in demokratski republikanci – njuni spori pa so bili pogosto osebni in zelo ostri.

Leta 1798 so federalisti sprejeli zakone, znane kot Alien and Sedition Acts. Ti so predsedniku omogočili lažje izganjanje tujcev, hkrati pa so omejili javno kritiko zvezne oblasti. Več opozicijskih urednikov in novinarjev je bilo kazensko preganjanih, nekateri tudi obsojeni na zaporno kazen.

Danes je prvi amandma ameriške ustave skoraj sinonim za svobodo govora. Toda zgodnja ameriška zgodovina kaže, da se tudi demokratične države svojih temeljnih vrednot pogosto učijo skozi napake.

Volitve, ki jih skoraj niso znali zaključiti

Na preizkušnji se je znašel tudi volilni sistem.

Na predsedniških volitvah leta 1800 sta Thomas Jefferson in njegov protikandidat Aaron Burr zaradi pomanjkljivosti tedanjega sistema prejela enako število elektorskih glasov. O predsedniku je zato moral odločati predstavniški dom, ki je po kar 36 krogih glasovanja naposled izbral Jeffersona.

Kriza se je končala brez nasilja in je postala prva mirna predaja oblasti med političnima tekmecema v ameriški zgodovini. Hkrati pa je razkrila resno pomanjkljivost ustavne ureditve, zaradi katere so kmalu zatem sprejeli 12. amandma in spremenili način predsedniških volitev.

Tudi ena najbolj uveljavljenih demokracij na svetu je torej svoj volilni sistem popravljala sproti.

Velike odločitve brez jasnih odgovorov

Leta 1803 je predsednik Jefferson od Francije kupil ogromno ozemlje Louisiane in praktično podvojil velikost države. Ironično je prav Jefferson, sicer zagovornik zelo stroge razlage ustave, sprejel odločitev, za katero ustava ni dajala povsem jasne podlage.

Istega leta je Vrhovno sodišče v znameniti zadevi Marbury proti Madisonu prvič razglasilo, da lahko presoja ustavnost zakonov. Tako je nastalo načelo sodne presoje, ki je še danes eden od temeljev ameriškega ustavnega sistema.

Oba dogodka kažeta isto: številne institucije, ki se danes zdijo samoumevne, so nastajale postopoma, pogosto brez jasnih odgovorov in v okoliščinah, ko nihče ni mogel vedeti, ali bodo dolgoročno obstale.

Lekcija za mlade demokracije

Ko so Združene države leta 1811 dopolnile približno 35 let od razglasitve neodvisnosti, prihodnost še zdaleč ni bila zagotovljena.

Embargo iz leta 1807 je močno prizadel ameriško trgovino. Nova vojna z Veliko Britanijo je bila tik pred vrati. V delu Nove Anglije so se že pojavljali glasovi, da zvezna oblast njihovih interesov ne zastopa dovolj dobro.

Poleg tega je približno vsak peti prebivalec ZDA še vedno živel v suženjstvu – protislovje, ki ga država še desetletja ni znala razrešiti in je pozneje pripeljalo do državljanske vojne.

Ko danes gledamo 250-letne Združene države, zlahka pozabimo, kako negotove so bile pri petintridesetih. Njihova zgodovina ni zgodba o državi, ki bi bila od začetka uspešna in stabilna. Je zgodba o družbi, ki je preživela gospodarske krize, politične spore, institucionalne napake in notranje upore ter skozi desetletja postopoma gradila sistem, ki ga danes pogosto jemljemo za samoumevnega.

Morda je prav to najzanimivejša lekcija ob primerjavi z mlajšimi državami. Institucionalna zrelost ni nekaj, kar država dobi ob rojstvu. Nastaja počasi – skozi uspehe, še pogosteje pa skozi napake, iz katerih se je pripravljena učiti.