Cerkveni razkoli brez moraliziranja: vpogled v njihov resnični izvor

Vse življenje imamo težave s samorazumevanjem, s tem pa tudi s sprejemanjem sebe. Posebej je to zaostreno v adolescenci. Mladost je eno samo iskanje samega sebe in svojega mesta v matični družini, med sošolci in prijatelji ter v ožji in širši družbi.

Filozofi in modreci so od nekdaj vabili človeka, naj spozna samega sebe, pri tem pa niso dajali lahkotnih obljub, ampak so poudarjali, da je to nikoli dokončan proces. Za stare Grke je bilo eno najpomembnejši življenjskih vodil zapisno v Apolonovem templju v Delfih: »Spoznaj samega sebe«. Pozneje so ta rek pripisovali Sokratu.

Spoznavanje samega sebe je predvsem spoznavanje svoje duše: svojih vidnih in skritih misli, svojih čustev in namenov, svoje vesti in svojih demonov. K iskrenemu spoznavanju sebe sodi tudi spoznanje svoje nevednosti.

Čemu ta uvod danes ob zaključku molitvene osmine za edinost kristjanov? Ker želim poudariti, da bi se morali prizadevanja z edinost razdrobljene Kristusove Cerkve lotevati s poglobljenim spoznavanjem okoliščin in razlogov, zakaj je do needinosti sploh prišlo. Upam si trditi, da o pravih razlogih za needinost vemo bore malo, zato nevednost najraje pokrivamo z moraliziranjem.

Manj kot je vedenja, več je moraliziranja. To velja za vsa področja življenja. Posebej boleče je to za medsebojne odnose. Ker bližnjega težko spoznamo, ga težko razumemo, zato ga obravnavamo poenostavljeno, moralistično, ga grajamo ali hvalimo, in pa ga po moralnih merilih stlačimo v kak predalček, ob tem pa si domišljamo, da smo do njega pravični, objektivni, ker naj bi ga spoznali z vseh strani, tudi od znotraj, zlasti njegove skrite namene. Kadar bližnjega obravnavamo moralistično, smo gotovo v zmoti, pa ne le zato, ker ga opravljamo ali celo obrekujemo, marveč zato, ker, kot smo rekli v uvodu, smo na poti spoznavanja samega sebe skozi celotno življenje. Če torej nikoli zares ne spoznamo sebe, kako naj bi spoznali šele bližnjega.

Sloviti psihiater Carl Gustav Jung (1875–1961) si pred smrtjo ni upal izdati svoje slovite Rdeče knjige. Zavedal se je, da tudi s svojo metodo, t. i. aktivno imaginacijo, nikoli ne bo v celoti dojel svojega sebstva, svoje duše. Mislil si je: če bodo ljudje vedeli, koliko težav imam s spoznavanjem sebe, bodo težko verjeli v moje psihiatrične pristope.

Ker težko sprejemamo, da smo sami sebi uganka, tudi sebe obravnavamo poenostavljeno, torej moralistično: ali se ponižujemo, zapadamo v melanholijo ter se predajamo samouničevalnim nagonom, ali pa zajadramo v narcisizem, se poveličujemo in druge preziramo.

Ker težko sprejemamo, da smo sami sebi uganka, tudi sebe obravnavamo poenostavljeno, torej moralistično

Moralizem okrog cerkvenih razkolov

Če torej moralistično in poenostavljeno obravnavamo sebe in svoje bližnje, koliko bolj moralistično obravnavamo Cerkev, ki ni naše telo, ampak je ob nas, zato o njej govorimo kot o nečem zunanjem, celo tujem. Čeprav smo del Cerkve, njeni člani, po krstu vcepljeni v Kristusovo skrivnostno telo, radi razpravljamo o Cerkvi kot o vseh drugih družbenih skupinah in pojavih. Zato v tednu edinost navajamo predvsem pretekle grehe cerkvenih institucij.

Za večino kristjanov je greh edini pravi vzrok needinosti. Vedemo se, kot da vemo, kdo je neposredno kriv, da je prišlo do razkolov. Češ, če bi najbolj vidni predstavniki Cerkve, papeži, škofje in duhovniki in seveda tudi verniki, bolj dosledno hodili za Kristusom, potem bi bila vesoljna Kristusova Cerkev še vedno ena, tako pa je razbita na nekaj velik Cerkva, Katoliško, Pravoslavno, Evangeličansko, Anglikansko in na stotine denominacij in sekt.

Če obravnavamo needinost Cerkve pod vidikom velik razkolov, Vzhodnega leta 1054 in Zahodnega leta 1517, se zdi, da je vse jasno. Vemo namreč, kdo so bili takrat najbolj vidni igralci, papeži in škofje, vemo, kateri kralji in knezi so obvladovali tedanje države in dežele. Iz njihovih nesoglasij, kolikor nam jih zmore predstaviti nepristransko zgodovinopisje, sklepamo o teži njihove krivde oziroma greha, ki naj bi botroval shizmi.

V resnici pa se razkoli ne začnejo v realni politiki in konkretnem delovanju cerkvenih voditeljev in njihovih sporih. Izvir nesoglasij je mnogo globlji, toda ne kot posledica kakega konkretnega greha, marveč temeljnega dejstva, da smo samo ljudje, ki tipaje odkrivamo skrivnosti Božjega kraljestva.

Tudi islam je odkril notranjo povezanost spoznavanja sebe in spoznavanja Boga, s tem pa tudi spoznavanje in razumevanje smisla zunanje ureditve islamske skupnosti. V Hadisu, ki predstavlja izročilo, s katerim se prenašajo besede in dela preroka Mohameda, je rečeno: Ko človek spoznava samega sebe, v svojem najglobljem bistvu, spoznava tudi svojega Gospoda. In ko spoznava svojega Gospoda, spoznava hkrati tudi vse stvari, ki prihajajo od njega in se vanj vračajo. Smisel spoznavanja je odkrivanje enosti vsega, nebeških in zemeljskih resničnosti, kajti izven tega, po besedah Ibn Arabija (1165–1240, islamski mistik iz Andaluzije, ki se je izobraževal v Sevilli in Ceuti) ni absolutno ničesar.

Vloga poklicanosti in karizme pri razlikah

Razlike v spoznavanju in načinu dojemanju Božjega kraljestva so močno navzoče že v Svetem pismu. Umevanje Božjih resničnosti nikoli ni zgolj človeško delo, stvar umskega napora, ampak tudi milosti. »Po milosti sem to, kar sem,« je sv. Pavel pojasnil Korinčanom. Hotel je reči: nič usodnega ni, če vsega, kar oznanjam, ne razumete, kajti tudi jaz, Pavel, sem bil glede spoznanja Kristusa ne le na ničli, ampak na nasprotni strani: »Jaz sem namreč najmanjši izmed apostolov, in nisem vreden, da bi se imenoval apostol, ker sem preganjal Božjo Cerkev« (1 Kor 15,9–10).

Iz tega, kar je dojel sv. Pavel, sledi, da razlike v spoznavanju in dojemanju Kristusa in Cerkve ne izhajajo iz stopnje inteligence, tudi ne v celoti iz tega, ali je kdo večji ali manjši grešnik, temveč iz poklicanosti, iz karizme, torej iz različnih darov, ki jih Kristus daje posameznim vernikom po svojem Svetem Duhu. O tem sv. Pavel posebej spregovori v pismu Korinčanom: »Različni so duhovni darovi, Duh pa je isti. Različne so službe, Gospod pa je isti. Različna so dela, isti pa je Bog, ki dela vse v vseh. Vsakomur se daje razkritje Duha v korist vseh. Enemu je po Duhu dana beseda modrosti, drugemu v skladu z istim Duhom beseda spoznanja. Kakor je namreč telo eno in ima veliko delov, vsi telesni deli pa so eno telo, čeprav jih je veliko« (1 Kor 12).

Razlike, o katerih govori sv. Pavel, so se pokazale že znotraj apostolskega zbora. Peter je bil karakterno primeren za voditelja in organizatorja, da je povezoval raznolikost, ki je bila navzoča v prvi krščanski skupnosti že takoj od začetka, od binkošti naprej. Še mnogo bolj raznorodna je bila skupnost po Štefanovem mučeništvu, ko se je Cerkev razkropila po vsej Palestini do Damaska, kjer se ji je pridružil tudi Savel, pozneje sv. Pavel, farizej in rabin. Povsem drugačen karakter kot sv. Peter je bil sv. Janez, edini mistik med apostoli, zato je tudi njegov evangelij, zapis tega, kako je on razumel  Kristusovo odrešenjsko delo, zelo drugačen od sinoptikov, od prvih treh evangelistov.

 Raznolikost v vseh svojih odtenkih

Že v prvih letih po Kristusovem vstajenju so se apostoli razkropili po vsem Bližnjem vzhodu, Severni Afriki in Mali Aziji. Tam so se srečavali z Rimljani, sv. Peter, na primer, v Cezareji z rimskim stotnikom Kornelijem, sv. Luka je s svojim pisanjem nagovarjal pripadnike grške kulture, sv. Pavel se je na svojih treh misijonskih potovanjih srečeval s preprostimi in izobraženimi Grki, s pripadniki najrazličnejših kultov.

Med apostoli, ki so delovali vsak v svojem kraju, so hitro nastale napetosti, ker je vsak na svoj način pristopal k poganom, vsak na svoj način k Judom, ki so se zanimali za krščanstvo. Nastalo je ogromno dilem, kaj je obvezna vsebina, ki naj jo posredujejo, kaj od judovstva, ki so mu pripadali prej, naj zavezuje kristjane iz poganstva.

Vsi ti veliki možje so bili svetniki, popolnoma predani Kristusu, vendar so bili zaradi dilem negotovi, kar je med njimi povzročilo prerekanje, zato so že leta 49 v Jeruzalemu sklicali prvo zborovanje, neke vrste koncil, kjer so določili osnovni oznanjevalni kanon. Že takrat je imel sv. Peter sklepno besedo, ki so jo vsi sprejeli in v duhu sklepov delovali naprej, seveda stotine kilometrov oddaljeni drug od drugega.

Kmalu se je pokazalo, da so Petrovo prvenstvo v apostolskem zboru razumeli vsak po svoje, drugače v Rimu, drugače v Mali Aziji. Krščanstvo pa se je širilo. Nagovarjalo je na primer tudi intelektualce, ki so izhajali iz grške filozofije. Nastalo je kopico novih zadreg, kako dva tako različna koncepta kot sta Sveto pismo in Platom vsaj za silo uskladiti.

Posledica stikov krščanstva z različnimi verskimi in kulturnimi izročili je bila že v prvem stoletju po Kristusu prava eksplozija sekt, krivoverstev in razkolov. In tako se Cerkev, Kristusovo skrivnostno telo, prebija skozi turbulence časov. Pri tem je najbolj pomembno, da drug drugemu ne pripisujemo hudobije, ampak se trudimo razumeti najprej sebe, potem bližnjega, potem pa tudi pripadnike drugih Cerkva. Pri tem naj vsi predvsem iščemo bližino s Kristusom. Bolj kot smo po Svetem Duhu v Njem, bolj smo si blizu tudi med seboj.