Referendum in politični marketing. Ter zakaj se ga gre udeležiti

V zadnjih tednih pred referendumom glede Zakona o dodatku k pokojnini za izjemne dosežke na področju umetnosti (ZDPIDU) se zdi, da so Prešernovo nagrado (oz. nagrado Prešernovega sklada) dobili predvsem – Maja Smrekar, bolj poznana po svojem performansu dojenja psa, Svetlana Makarovič, ki je nagrado (najprej) protestno zavrnila in je na nek način tudi povezana s kinologijo, saj rada uporablja besede zveze ‘jebo vam pas mater’ ter nek nedoločen lik levičarskega aktivista, ki se skriva za kulturniško masko.

V nedeljo se bomo torej tisti, ki ne bojkotiramo demokracije, odpravili na referendum, na katerem se zdi, da bomo glasovali o tem, ali uzakoniti možnost, da ti »umetniki« morda dobijo dodatek k pokojnini iz proračuna – se pravi, našega skupnega denarja.

Očitno bi bila ta možnost, vsaj v primeru pasje materinskega performasa (o dodatku Svetlane Makarovič namreč ne glasujemo, saj ga že prejema) glede na odpor, ki vzbuja med splošnim prebivalstvom, slaba. Pravzaprav žaljiva.

Toda le želimo si lahko, da bi bile stvari tako zelo preproste.

Kdo vse je dobil nagrado iz Prešernove malhe

Nagrada se podeljuje že preko 70 let in skoraj nemogoče je, da bi bila prav vsa imenovanja brezhibna in popolnoma upravičena. Kdor dela, dela tudi napake. Tudi predlagateljica referenduma je tekom let delovanja s svojim zaupanjem nagradila kakšno gnilo jabolko.

Morda je še bolj sporno dejstvo, kateri umetniki niso dobili Prešernove nagrade, kot to, kateri jo so. Ni je recimo dobila nedavno preminula Neža Maurer.

Toda če zgolj preletimo Prešernove nagrajence skozi desetletja, je jasno, da so to v veliki večini ljudje, ki so ogromno naredili za slovensko kulturo, umetnost, narodno identiteto … Med prejemniki obeh nagrad tako najdemo imena, ki jim gotovo ne bi nihče, ki ima vsaj malo občutka za kulturo, oporekal ne nagrade ne dodatka k pokojnini. Tam so namreč Alojz Rebula, Drago Jančar, Feri Lainšček, Boris Pahor … Tam je seveda tudi Svetlana Makarovič, katere komunikacija je morda žaljiva in sporna, a njen prispevek k slovenski otroški in mladinski literaturi pač ne more biti sporen. Kot tudi ni sporen prispevek Marka Rupnika k sakralni umetnosti.

No, Svetlani se leta 2000 ni zdelo tako. Nagrado je zavrnila, ker je ni želela prejeti skupaj z njim in je takrat patra Rupnika uporabila za lastne interese in samopromocijo. Zaradi njegovih spolnih grehov je čez leta doživela tudi svojevrstno moralno zmagoslavje in obljubljeno ponovno nagrado, katere finančni del je že dobila.

Umetniki so politično orodje in ne tarča

Precej podoben manever je danes uporabila opozicija. Kulturnike je uporabila kot material za borbo proti vladi in za lastno samopromocijo. Nekaj spornih projektov iz mase dobre umetnosti uporablja za to, da bi zadala udarec vladi.

Ni hvaležno biti topovska hrana in kulturniki so upravičeno ogorčeni. Vendar sploh ne gre zanje. Če pride opozicija v naslednjem mandatu na oblast, jim bo brez dvoma pogladila to zmečkano obleko. Še vedno jo je. Pod nobeno vlado ni bilo Ministrstvo za kulturo tako radodarno kot pod Janševimi. Tudi pod zadnjo. Dojilje psov in teptalke slovenske zastave si lahko oddahnejo. Samo orodje so in ne tarča.

Referendumi imajo v Sloveniji največkrat prvotni in drugotni namen. Prvič, imajo neko vsebino, ki bi naj aktivirala čim večjo množico in drugič, so borba za politično moč

Zakaj torej iti na referendum in glasovati po svoji vesti

Referendumi imajo v Sloveniji največkrat prvotni in drugotni namen. Prvič, imajo neko vsebino, ki bi naj aktivirala čim večjo množico in drugič, so borba za politično moč. Pri tem ni razlike pri levih in desnih opozicijah. Prav tak in še bolj prozoren je bil referendum o vodah. Kdo od takratnih glasovalcev ve danes povedati, kakšno spremembo so povzročili? Glede vode nobene. Glede oblasti, pomembno. Tako pač je in referendum je povsem legitimno orodje opozicije.

Največja težava tega referenduma je pravzaprav to, da je aktualni premier pozval državljane, naj na referendum sploh ne hodijo. Kar je nadvse nedemokratično in tudi nekoliko patetično.

Če namreč bolj računaš na lenobo in pasivnost svojih volivcev kot na to, da bodo za pravo stvar namenili par minut in obkrožili po tvojem mnenju pravo okence ter jasno pokazali opoziciji, da so kulturniki vredni dodatnega denarja iz slovenske državne malhe, to ni ravno znamenje vitalnosti tvoje oblasti. Ali pa sploh ne verjameš v vsebino svojih zakonov, vsak teden govoričiš kaj drugega, spotoma na javni neodvisni televiziji okaraš kakšnega novinarja, ker danes slučajno ni pihnil v tvoj rog in pač računaš na to, da bodo ljudje sprejeli vse, kar ni Janša.

Če se v nedeljo večer izkaže, da se je precenil in se kot predsednik vlade zmotil, bo to jasno znamenje za tvoje strice, da je zrel za odstrel. Ali lepše povedano, da na naslednjih volitvah ne bo več karta, ki jo bodo predstavljali za jokerja. Če pa se izkaže, da je imel prav, pa bi moral biti to jasen signal tudi za opozicijo glede njenega jokerja.

Politična kultura in Slovenci

Zato ni pravo vprašanje ali dodatki k pokojninam za kulturnike ali ne. Pravo vprašanje je, kdaj bo slovenska politična kultura toliko napredovala, da nas bodo leve in desne politične elite nehale obravnavati kot otroke v gledališču, ki jim bodo igrali tako ali drugačno predstavo. Ki jim bodo zrežirali spopad o vodi ali o kulturi in merili svoje moči po tem, kdo zbere več navijačev. Samo upamo lahko, da je ta referendum majhen korak k temu.