Oči sveta so bile uprte v dimnik in množice na trgu Sv. Petra ter pred televizijskimi ekrani so se spraševale, kakšen dim se bo pokadil iz Sikstinske kapele. In ko je bil ta naposled bel, kdo jih bo pozdravil z balkona. Kardinali niso zavlačevali in že v četrtem krogu izvolili Leona XIV. Ameriškega kardinala perujskih korenin.
Doma je medtem na vrhuncu kampanja pred referendumom o zaslužnih pokojninah in kovanje načrtov, kako z obrambnimi milijoni preslepiti zaveznike v NATU, medtem ko se odpira novo vojno žarišče, tokrat med jedrskima silama Indijo in Pakistanom.
Celo sekularni svet je napeto spremljal dogajanje v Vatikanu, kjer je konklave po tradiciji potekal v popolni tajnosti. Edini stik s svetom je bil dimnik nad Sikstinsko kapelo. In svet, ki je vajen hitrega zadovoljevanja potreb in 10 sekundnih TikTok videov, je ure gledal v dimnik, celo sekularni mediji so o izbiri papeža poročali bolj podrobno od katoliških.
In papež, ki ga je dal konklave, se zdi, da je zadovoljil vse. Bolj moderni katoliki pozdravljajo sorodnost razmišljanja s papežem Frančiškom, preprostost in iskrenost, s katero je nastopil in dejstvo, da je misijonarski duhovnik. Tradicionalnejše katolike je osvojil z izbiro močnega imena, ki ima med papeži dolgoletno tradicijo in odločitvijo, da ne bo spreminjal tradicij pri opravi, kot je to ob izvolitvi naredil njegov predhodnik Frančišek. Razočarani smo morda le tisti, ki Katoliško cerkev spremljajo od zunaj in si želijo, da bi bil njen nauk bolj v duhu dekadentnega časa, v katerem živimo. Tem se tudi pod Leonom XIV. Želja verjetno ne bo uresničila.
Izbira papeža je kar nekako zasenčila vrhunec referendumske kampanje, kjer so volivci prva resna soočenja dobili šele po tem, ko so se že zaprla volišča za predčasno glasovanje, tako da so tudi avtokratski pozivi k bojkotu izzveneli precej v prazno. Ni pa jih spregledalo ameriško veleposlaništvo, ki je izdalo izjavo, v kateri opozarja na nesprejemljivost pozivanja k bojkotu referenduma v demokratični državi.
V demokratični državi, kjer je vrhovni branik ustavne ureditve Ustavno sodišče, je po novem dovoljeno sprejemati revanšistične paketne zakone, ni pa očitno potrebno generalnemu sekretariatu vlade razkrivati informacij javnega značaja. Tako še vedno čakamo informacijo o tem, kako je Robert Golob glasoval v primeru imenovanja Tomaža Subotiča.
Razkriva se tudi, da je edino, kar zmore in zna aktualna vlada višanje davkov, s čimer vztrajno padamo na lestvici OECD, pa tudi tankamo vse dražji bencin in morda nas čaka še davek na nepremičnine. Tudi ta ni več izključen. Vse za to, da bi lahko vlada kupila še enega Falcona, s katerim bi lahko ločeno letela premier in predsednica republike, ki še vedno ne najdeta skupnega jezika za nekatera ključna imenovanja. Luksuzno letalo bi sicer radi kupili kar iz proračuna za obrambo, s čimer bi poskusili prevarati zaveznike v NATU, ki od nas pričakujejo več – obrambe, ne luksuznih letal.
Iz Nemčije medtem poročajo o prvem kanclerju, ki ni bil potrjen v prvem krogu glasovanja kljub usklajeni in potrjeni koalicijski pogodbi. Bolj skrb vzbujajoče pa je dogajanje v Kašmirju, pokrajini, ki so jo delita Indija in Pakistan, kjer vznika novo vojno žarišče, tokrat med dvema silama, ki sta oboroženi z jedrskim orožjem.
In to ravno ob obletnici konca druge svetovne vojne. Času, ko se nove rane odpirajo z odsotnostjo pokopa žrtev le te vojne, predsednica republike pa odlikuje Zvezo združenj borcev za vrednote NOB – organizacijo, ki s svojim ravnanjem, ki ni nujno vedno utemeljeno na zgodovinski točnosti, trese sol na nezaceljene rane iz druge svetovne vojne.
Komentirajo lahko naročniki