Putin je »nategnil« Trumpa, ta pa očitno tega sploh ni opazil

»Odvratno, sramotno in na koncu neuporabno.« S temi besedami se začenja uredniški komentar Kyiv Independenta po srečanju Trumpa in Putina. Ampak Putin je v njem užival. In po zaslugi Trumpa Rusija spet postaja velika, bi k temu dodal Branko Soban, dolgoletni dopisnik iz Moskve.

Če bi želeli, da bi bilo takšno srečanje uspešno, bi morali vanj vložiti veliko priprave, kar pa v enem tednu od najave do izvedbe praktično ni bilo mogoče. Trumpova ekipa je bila z vidika poznavanja razmer v Rusiji in Ukrajini tudi sorazmerno precej šibka oz. precej šibkejša od političnih težkokategornikov, ki so v tem poslu že desetletja in so sedeli na ruski strani. Odkar Putin vlada Rusiji, so se v ZDA izmenjali štirje predsedniki, Sergej Lavrov pa je zunanji minister Ruske federacije že 21 let, pred tem je Rusijo deset let zastopal v OZN.

Trump je izpadel neumno

Trump je postopal, kot je, morda iz iskrene želje po končanju vojne, morda v luči neuradne kampanje za Nobelovo nagrado za mir, morda v svojem imperialističnem in poslovno orientiranem gledanju na svet in morda delno tudi geostrateško naivno – da bi Rusijo potegnil iz vojne v Ukrajini in jo s posli navezal na Zahod, stran od Kitajske, ki je nenazadnje tako ameriški kot ruski geostrateški rival in Ruse verjetno ogroža celo bolj kot Američane.

A ne glede na to, katera kombinacija zgoraj naštetega je prevladovala, je izpadel precej neumno. Mislil je, da bo kot »močni« predsednik ZDA s Putinom enostavno dosegel dogovor o miru, a je pri tem naredil kopico napak.

Putinu je razgrnil rdečo preprogo, pripravil prelet z vojaškimi lovci in nato dovolil, da je Putin več kot očitno diktiral sestanek, Trump pa je naivno poslušal sovjetsko verzijo zgodovine vzhodne Evrope, o kateri večina Američanov, vključno z vsaj nekaterimi, ki so sedeli za mizo, itak nima pojma in jih konec koncev niti posebej ne zanima.

Ruska delegacija simbolno in vsebinsko močno pripravljena

Putinova odprava je prišla vrhunsko pripravljena, od izjav, ki zanikujejo ameriško lastništvo Aljaske, do Sovjetske ikonografije (pulover ministra Lavrova s kratico CCCP, kar je v cirilici oznaka za Zvezo Socialističnih Sovjetskih republik oz. Sovjetsko zvezo) in referenc na ameriško-rusko sodelovanje v drugi svetovni vojni – po kateri so Američani Rusom dovolili, da so v vzhodni Evropi »harali«, kot se jim je zahotelo.

Putin, ki mu je Trump še pred manj kot mesecem dni žugal in postavljal ultimate, če ne zagotovi premirja, je prišel na Aljasko kot kralj, govoril o grožnjah ruski varnosti, točil krokodilje solze nad tragedijo v Ukrajini, ki jo sicer sam povzroča, govoril o tem, da je treba odpraviti primarne vzroke za vojno in upoštevati legitimne skrbi Rusije.

Skrb Rusije je imperialno osvajanje vsaj do meja imperija, ki so enostavno branljive, od Pacifika do Atlantika, od Arktike do Himalaje. Šele takrat, ko bi Rusi nadzorovali vse to, bi bile njihove notranje negotovosti morda za silo potešene. Da pa imajo na dvorišču demokratično Ukrajino, ki se civilizacijsko in ekonomsko spogleduje z Zahodom, pa je zanje povsem nesprejemljivo. In to so dejanski primarni vzroki za vojno.

Putin, ki mu je še pred dobrim tednom grozilo, da se mu bo vojna ekonomija sesula, če bi Trump izpolnil grožnjo in uvedel hude sankcije za vse kupce ruskih energentov, je nonšalantno prišel na Aljasko, popihal na dušo Trumpu, češ, če bi bil on predsednik že pred štirimi leti, se vojna sploh ne bi zgodila, in nato postavil na mizo povsem nespodobno ponudbo: dajte nam celoten Donbas in za nekaj časa bomo ustavili vojno. V zameno bi se sicer umaknili iz manjših delov Harkovske in Sumske oblasti, ki jih okupirajo.

Rusija preostanka Donecka ne more enostavno osvojiti

Donbas obsega pred vojno dobro indsutrializirani in tako z rodovitno zemljo kot rudninami in energenti bogati vzhodno-ukrajinski regiji Lugansk, ki ga Rusija sicer obvladuje v celoti, in Doneck, kjer je Rusija uspela okupirati približno 70 odstotkov regije.

NEW | The Critical Importance of Ukraine’s Fortress Belt in Donetsk Oblast⬇️(1/3)

Kremlin officials are reportedly demanding that Ukraine cede to Russia strategically vital unoccupied territory in Donetsk Oblast and freeze the frontline in other areas as part of a ceasefire… pic.twitter.com/4VYSqUMpmd

— Institute for the Study of War (@TheStudyofWar) August 12, 2025

A kar je bolj pomembno, v preostalih 30 odstotkih ima Ukrajina dobro vzpostavljeno obrambno linijo, ki je Rusi že dolgo niso uspeli bistveno premakniti. Poleg tega je frontna linija vzpostavljena blizu nekaterih večjih mest, Kramatorsk (kjer je po letu 2014 in okupaciji mesta Doneck prestolnica dela Doneške oblasti, ki jo še nadzoruje Ukrajina), Slovjansk, Konstantinivka, Liman in strateško oskrbovalno vozlišče Pokrovsk. Za osvojitev teh mest bi Rusija morala žrtvovati ogromne količine vojakov in streliva, pri čemer bi jih morala zravnati z zemljo, kot smo že videli v primeru Bahmuta in Avdivke.

Urbano bojevanje je, še posebej za napadalce, izjemno brutalno. S trenutnim tempom bo Rusija potrebovala kar nekaj časa, da ta področja osvoji, Putin pa nonšalantno predlaga, da jih Ukrajina izroči Rusiji in si s tem zagotovi dobra izhodišča za nadaljevanje vojne, ko bo za to nastopil čas.

Meja med Doneško ter Harkivsko in Dnipropetrovsko regijo je namreč bistveno slabše branljiva od aktualne frontne linije.

Rusija si ne prizadeva za mir

Rusija se namreč nikoli ne pogaja za mir, vedno se pogaja za čim boljšo izhodiščno pozicijo v naslednji vojni, kar je skozi zgodovino pogosto dokazala. Putin se hkrati v zameno niti ni pripravljen umakniti iz pomembnih delov drugih oblasti, ki jih okupira, kar bi denimo bil na nek način »pošten predlog«, kot je zadevo pred srečanjem ocenjeval Trump.

A trkanje na Trumpov ego je očitno zaleglo, saj Trump Putinu ni rekel nečesa v smislu: »Dragi Vladimir, dal sem ti priložnost, da vzpostaviš premirje in da vzpostavimo normalne odnose. Namesto tega si prišel z nespodobno ponudbo, zato od ponedeljka naprej, če prej ne ustaviš vojnega stroja, uvajam sankcije, kot sem napovedal.« Namesto tega je dal vedeti, da se s Putinom v večini stvari strinja, in nato danes Evropskim zaveznikom predstavil nespodobno ponudbo.

Namesto uvajanja carin in sankcij pa spremljamo patetične izjave o tem, da je mirovni dogovor boljši od premirja, kar jasno kaže, da Rusi nimajo namena končati vojne, temveč si zgolj kupujejo čas, da si izborijo še boljše pogajalsko izhodišče. Še več, Putinu je s tem uspelo tudi razklati Zahod, saj bo Trump od tega, kar se je dogovoril s Putinom, težko odstopil, za Evropo pa je predlog nesprejemljiv.

Varnostna zagotovila »voljnih«

Ukrajina bi sicer dobila neke vrste varnostna zagotovila, kar po eni strani opisujejo kot petemu členu pogodbe o NATU podobno zagotovilo, da je napad na eno članico napad na vse, a hkrati Ukrajina ne bo v NATU, kar pomeni, da bi ji na pomoč, ko bo Rusija znova prestopila njene meje, prišli »voljni«. Koliko pa je volje za spopad z jedrsko velesilo, vidimo že danes.

Ne gre namreč pozabiti, da so ukrajinsko ozemeljsko celovitost leta 1994 z Budimpeškim sporazumom zagotovile ZDA, Rusija in Velika Britanija, ki nato niti leta 2014 niti 2022 niso bile posebej »voljne« vojaško posredovati, ko je bila ta ozemeljska celovitost kršena.

»Odvratno, sramotno in na koncu neuporabno« so tako kar smiselne besede novinarjev Kyiv Independenta, ki so z upravičenim gnusom spremljali dogajanje na Aljaski. Za predsednika napadene države ponižanje v Beli hiši, za diktatorskega nasilneža rdeča preproga, kraljevski sprejem in prelet letal.

Putin se ne pogaja o Ukrajini. On osvajanje Ukrajine vidi kot svoje poslanstvo obnavljanja ruskega imperija, ukrajinska neodvisnost pa je napaka, ki jo je treba popraviti. Mirovnih pogovorov tako nikakor ni vzel resno, ampak kot korak v osvajanju Ukrajine. Če dobijo težko osvojljiva mesta v Donecku zastonj, zakaj pa ne.

Siljenje demokracij, da se priklanjajo diktaturam

Je pa Trump, morda opogumljen z dogovorom med Armenijo in Azerbajdžanom morda podcenil situacijo v Ukrajini. Ukrajina namreč ni osamljena majhna Armenija, ki je morala ponižno in ponižano sprejeti dejstvo, da se odpoveduje nečemu, kar je Azerbajdžan itak vojaško že zasedel in mu po mednarodnem pravu, ki pač priznava kakorkoli nesmiselno narisane meje znotraj Sovjetske zveze, tudi pripada.

Ukrajina ima zaveznike in zemljo, ki jo za mir zahteva Putin in je mednarodnopravno ukrajinska, zaenkrat še trdno drži v svojih rokah. Imata pa Ukrajina in Armenija vendarle nekaj skupnega. Obe sta demokratični manjši državici, ki bi se pod Trumpovim patronatom morali podrediti večjemu, diktatorskemu sosedu, kar pa je izjemno nevarno sporočilo, ki ga Trump trenutno pošilja v svet.

Winston Churchill je nekoč izjavil, da Američani vedno naredijo pravo stvar, potem ko izčrpajo vse druge možnosti. Vprašanje pa je, koliko »drugih možnosti« še ostaja in ali tudi pod Trumpom to še vedno velja.