Kdo se boji črnega moža, ali kako v debati o življenju in smrti koristijo staro sovražnico Cerkev

Oprezajoč za kakšno temo v avgustovski bonaci, ki bi bila vredna nekaj pozornosti za ne preveč zatežen poletni komentar, sem na ušesa ujel udarno opazko o Katoliški cerkvi kot “najstarejšem in najbolj izpopolnjenem totalitarizmu, ki ga ni dosegel še noben drug sistem.”

Čeprav sem že prešel fazo, ko bi me kaj takega vznejevoljilo do te mere, da bi se spustil v besneče obračunavanje s tovrstnimi nebulozami, pa me je tokrat anahronistični ton izrečenega ravno toliko zmotil, da sem postal pozoren, v kakšnem kontekstu nekdo spet vlači po zobeh starega sovražnika. Po nekaj klikanja sem ugotovil, da gre za utrjenega borca proti katolicizmu, ddr. Andreja Pleterskega, ki si v Sloveniji že leta prizadeva uzakoniti pravico do evtanazije, oziroma vsaj asistiranega samomora, če že kaj več ta trenutek ne gre skozi. In zdaj mu je na živec stopil Aleš Primc, ki je bliskovito zbral podpise za začetek referendumskega postopka na “njegov” zakon in Pleterski si ne dela utvar, da mu bo uspelo zbrati tudi 40 tisoč podpisov za sam referendum.

In čeprav je Pleterski glede na javnomnenjske raziskave in predhodni posvetovalni referendum previdno optimističen, da bo zakon o asistirani samousmrtitvi tudi pri ljudeh šel skozi, ga vendarle skrbi mobilizacijska moč ideološke nasprotnice, s katero se je še v vojnih in kasnejših komunističnih časih boril njegov oče Janko – tisti oče, kateremu na stara leta kljub gluhosti in slepoti medicinsko osebje ni želelo ustreči, da ga ubijejo, oziroma pustijo umreti, ko si je žile prerezal sam.

Iz osebnih okoliščin sina Andreja lahko razumemo, zakaj se na vse pretege trudi v zakon spraviti pravico do (samo)usmrtitve ob težjih bolezenskih stanjih. Težko je gledal očeta trpeti. In kot vemo, ateistom, še posebej komunistom, življenje ni sveta in nedotakljiva vrednota: pa najsi gre za življenja razrednih sovražnikov, najsi za njihova lastna, ko ta postanejo preveliko breme za nositi.

Gospodar nad življenjem in smrtjo je Bog in ne človek

Na drugi strani Cerkev življenje jemlje kot nekaj svetega in nedotakljivega: dar Boga, ki ga lahko podari ali odvzame samo On. Na človeku pa je, da ga živi polno, od začetka do konca, v spoštljivem odnosu do sebe in drugih. Največja vrednota je dati lastno življenje za bližnjega, ne ga pa mu odvzeti, niti z izgovorom »lajšanja hudega trpljenja« ali pod kakšno drugo pretvezo lažne solidarnosti. Svetost življenja od spočetja do naravne smrti je v središču krščanskega nauka in zato od njega kristjan ne mora odstopiti, če seveda želi ostati zvest bistvu svoje vere in nenazadnje krščanske identitete.

Svetost življenja od spočetja do naravne smrti je v središču krščanskega nauka in zato od njega kristjan ne mora odstopiti, če seveda želi ostati zvest bistvu svoje vere in nenazadnje krščanske identitete

Prav zato je zaščita življenja, še posebej obnemoglega, legitimna in pričakovana pozicija krščanskih Cerkva, ne samo Katoliške. V demokratičnih sistemih, kjer je svoboda govora zaščitena pravica in visoka vrednota, še toliko bolj.

Diskreditacija nadomestek za šibkost argumentov

Prav zato je žalostno videti, da se zagovorniki zakona o asistirani samousmrtitvi namesto argumentirane razprave po tolikih letih še vedno spuščajo na nivo primitivnega obračunavanja z glavnim ideološkim sovražnikom še iz časov komunizma. Morda jih žuli to, da je »najstarejši in najbolj izpopolnjen totalitarizem« kot je Pleterski v Delu označil Katoliško Cerkev, živ še po več kot  dvatisoč letih, medtem ko njihov ni preživel niti stoletja. Kdo bi vedel, nemara je posredi to, da je Cerkev utemeljena na kulturi življenja, medtem ko je njihova ideologija izrastek kulture smrti.

Kakorkoli – napad na Katoliško cerkev v razpravi o asistiranem samomoru ni nič drugega kot priznanje šibkosti lastnih argumentov, ki ne zdržijo moči argumenta zagovornikov življenja. Morda je igranje na strune tiste otroške igre »kdo se boji črnega moža« lahko učinkovitejši vzvod mobilizacije proti »razraščanju klerofašizma«, kot bomo v tej kampanji nedvomno še slišali. Strah pred pasivizacijo tistega dela volilnega telesa, ki živi »za tukaj in zdaj« in se ne sprašuje o globljih resnicah življenja in večnosti – in ravno na tega predlagatelji zakona stavijo – je iz očitnih razlogov več kot na mestu.

Napad na Katoliško cerkev v razpravi o asistiranem samomoru ni nič drugega kot priznanje šibkosti lastnih argumentov, ki ne zdržijo moči argumenta zagovornikov življenja

A tudi če jim bo mobilizacija za svoje svrhe uspela, kar v progresivistični družbi izgubljenih smotrov in smislov ni nemogoče, to nikakor ne bo »waterloo Katoliške Cerkve v Sloveniji«, kot se v naslovu Pleterskovega članka v Delu retorično sprašujejo. Čeprav se skozi padajočo statistiko in druge površinske znake zdi, da se tudi Cerkev v Zahodni družbi stara in počasi umira, je resnica ravno nasprotna. Jedro se krepi, je živo, mlado in živahno, predvsem pa trdno v svoji identiteti, vrednotah in samopodobi. Predvsem pa, in to je ključno, zelo odprto za življenje.

In neizogibno je, da ima na dolgi rok prihodnost le kultura življenja in ne kultura smrti. Tej univerzalni resnici se enostavno nihče ne more izogniti.