V zadnjem času smo v duhu referendumske kampanje lahko večkrat slišali, da je državna socialna pomoč tudi stvar krščanske solidarnosti in posledično očitke kristjanom, v kolikor so za delovno aktivacijo delovno sposobnih prejemnikov socialne pomoči, da delujejo v nasprotju s svojo vero.
V kolikor bi pri tem šlo za privoščljivost in zaničevanje v smislu, »naj se spravijo delat lenuhi«, to vsekakor drži. Kristjani smo zavezani dobrohotnosti, usmiljenju, dobrodelnosti in pomoči tistim, ki so v stiski. Nikakor pa ne drži, da bi bilo v nasprotju s krščanskimi vrednotami človeka spodbujati, da izstopi iz pasivnosti, po svojih močeh prispeva k družbi in si z delom izboljša kakovost življenja. Delo namreč nikakor ni le dolžnost, ampak tudi pravica.
Če odmislimo populizem, nabiranje političnih točk in predvsem to, da bi nauk cerkve uporabljali za upravičevanje vnaprej izbranih političnih stališč katere koli strani, je to odlična priložnost, da pogledamo, kaj krščanstvo dejansko pravi o delu in socialni pomoči.
“Kaj postajate tukaj ves dan brez dela?”
Če se najprej ustavimo pri Svetem pismu, vidimo, da vsebuje oboje: jasno zahtevo po pomoči ljudem v stiski in poudarek na odgovornosti, delu ter prispevanju k skupnosti. Eno ne izključuje drugega.
Jezus na različnih mestih v evangeliju spodbuja in od svojih sledilcev zahteva dobrodelnost, ki ne išče priznanja in ne ponižuje prejemnika. Prav tako pa zahteva, da človek razvija svoje talente in v priliki o vinogradu pokliče k delu tiste, ki stojijo ob strani.
Pavel v svojih pismih zavzame strogo stališče do tistih, ki nočejo delati, čeprav bi lahko. Njegov je tudi znani stavek »Kdor noče delati, naj tudi ne jé.« Spodbuja vernike, naj živijo mirno, skrbijo za svoje zadeve in delajo s svojimi rokami, da bodo živeli dostojno in ne bodo po nepotrebnem odvisni od drugih. Prav tako pa daje vernikom jasno vedeti, da naj s svojim zaslužkom pomagajo tudi drugim. Tistim, ki zaradi bolezni, invalidnosti ali drugih ovir ne morejo delati. Prav dobrodelnost in skrb za vdove, sirote in bolne je bila ena od temeljnih značilnosti prve Cerkve.
Sodobna socialna država je krščanski izum
Krščanstvo je vseskozi vztrajalo, da pomoč človeku v stiski ni zgolj zasebna dolžnost posameznika, temveč tudi odgovornost skupnosti. Od prvih bolnišnic in zavetišč za sirote do organizirane skrbi za bolne, ostarele in revne je krščanstvo prinašalo v civilizacijsko zahtevo, da smo dolžni poskrbeti za najšibkejše.
Krščanstvo je vseskozi vztrajalo, da pomoč človeku v stiski ni zgolj zasebna dolžnost posameznika, temveč tudi odgovornost skupnosti.
Kljub nekaterim odklonom, ko so cerkveni dostojanstveniki pozabili na lastno poslanstvo, je krščanstvo pomembno oblikovalo temelje zahodne družbe in vpisalo v njen genetski kod tako socialni čut kot dolžnost človeka, da po svojih močeh dela. Iz tega se je pozneje, seveda skupaj z drugimi družbenimi in zgodovinskimi vplivi, postopoma razvila sodobna socialna država.
Za družbeni nauk cerkve je posebno pomemben papež Leon XIII., ki je v času industrijske revolucije s svojo znamenito okrožnico Rerum novarum (leta 1891) opozoril na položaj delavcev, pravično plačilo ter odgovornost delodajalcev in države. Izrecno je poudaril, da socialna politika ne sme zgolj blažiti revščine, temveč mora ustvarjati tudi pogoje, v katerih lahko ljudje po svojih zmožnostih poskrbijo zase. Ta dokument je postavil temelje sodobnemu družbenemu nauku Cerkve.
In kakšen je sodobni družbeni nauk Cerkve?
Vrhunski. Ni takšnega političnega programa, ki bi tako celostno obravnaval človeka in tako dobro upošteval njegovo dostojanstvo, svobodo, odgovornost, duhovne potrebe in vpetost v skupnost. Njegova največja vrednost je prav v tem, da ne žrtvuje enega človekovega dostojanstva za dobro drugega, temveč išče ravnovesje med pravicami in dolžnostmi, svobodo in solidarnostjo ter posameznikom in skupnostjo.
Prav tako človeka povezuje s presežnim, ki je človeku naklonjeno in mu daje vrednost ne glede na njegovo korist ali uporabnost. Take celovitosti si lahko želi vsaka družbena ureditev. In škandal je, da družbeno nauk Cerkve počiva v zaprašenih knjigah, namesto da bi o njem In o njem vpili s prižnic, v učilnicah, na univerzah in v javnem prostoru kot o živem viru modrosti za urejanje naše družbe.
Poglejmo le nekaj drobtinic s področja dela in socialne pravičnosti:
Družbeni nauk Cerkve delo razume kot temeljno človekovo pravico in dobrino, ki človeku omogoča preživljanje, razvoj sposobnosti in sodelovanje v družbi. Hkrati pa poudarja, da družba ne sme zapustiti tistih, ki si zaradi različnih okoliščin ne morejo zagotoviti sredstev za dostojno življenje.
Kompendij družbenega nauka Cerkve v 264. odstavku poudarja dolžnost dela in delitve sadov svojega dela z ljudmi v stiski, v 287. pa delo opredeli kot temeljno človekovo pravico in dobrino. Kompendij izrecno opozarja, da se kristjan ne sme imeti za upravičenega, da ne dela in živi na račun drugih, pri čemer se sklicuje na Pavlove besede. V 274. odstavku delo opredeli kot človekovo obveznost in dolžnost do bližnjega, družine, družbe in celotne človeške skupnosti. Vendar hkrati poudarja, da mora biti delo dostopno vsem, ki so ga sposobni opravljati, zato je tudi zagotavljanje možnosti za delo odgovornost družbe in države.
Pot krščanske solidarnosti
To pot dobro ponazarja znani pregovor: če človeku daš ribo, ga nahraniš za en dan, če ga naučiš loviti, ga nahraniš za vse življenje. Če zelo poenostavimo. Kristjani smo poklicani k temu, da lačnemu najprej damo ribo in ga nahranimo, potem pa mu damo orodje in ga naučimo uloviti lastno ribo. Če je zaradi kakršnihkoli okoliščin nesposoben sam loviti, smo kot skupnost dolžni, da mu pomagamo preživeti. Nismo pa dolžni zanj loviti rib, če jih sam ne želi loviti, pa bi jih lahko. Smo pa mu dolžni dobrohotno pomagati iz njegovega začaranega kroga pasivnosti in ga spodbujati, da se preživlja s svojim delom.
Krščanska dobrodelnost zato ni zgolj lajšanje pomanjkanja, temveč tudi krepitev človekove samostojnosti, dostojanstva in možnosti, da dejavno oblikuje svojo prihodnost.
Komentirajo lahko naročniki