»Lepo je, da ste mi pomagali v moji stiski.« S temi besedami, ki smo jih slišali v drugem berilu, se je sv. Pavel zahvalil skupnosti kristjanov v Filipih, ki mu je velikodušno pomagala.
Vendar sv. Pavel ni mislil samo na svoje potrebe. Korintsko skupnost je, denimo, prosil, naj zbira darove za kristjane v Jeruzalemu. Sam pa je poskrbel, da so darovi po njegovih pomočnikih prispeli na cilj (prim. 1 Kor 16,2–4).
Kar je bilo v Pavlovem času povsem samoumevno, danes ni več. Vse manj se lahko v različnih potrebah naslonimo na svojo družino, prijatelje in na skupnost. Kaj se dogaja z našo družbo, da se je tako spremenila?
Na Fakulteti za družbene vede v Ljubljani ena od uglednih profesoric ugotavlja, da se je zgodilo dvoje: psihologizacija odraščanja in medikalizacija družbe. Ena od pedopsihiatrinj pa dodaja, da smo pozabili na naravne vire pomoči, med katere sodi mreža prijateljev in trdna družina.
Sam bi k temu pripomnil: ničesar od tega nismo pozabili, marveč je po drugi svetovni vojni veri nenaklonjena politika oboje sistematično oslabila. Zadnjih trideset let pa smo se kot družba priključili še na globalne trende, ki so krščanskemu pogledu na družino in življenje izrazito nenaklonjeni, pogosto sovražni.
Psihološka stroka se enostavno ne zaveda, da tega, kar v dušah naredi Bog, sama ne more narediti.
Kaj naj bi bili ti naravni viri, ki bi nam olajšali stiske? Pedopsihiatrinja zgolj ugotavlja, da so naravni viri povsem usahnili. Pa poglejmo, kako je to razložil sv. Pavel v drugem pismu Korinčanom. Že iz tega, kar smo povedali, je jasno, da je imel Pavel v mislih celega človeka, vse njegove elementarne potrebe, tako tvarne kot duhovne.
Kako je Pavel skrbel za materialne potrebe v prvih krščanskih skupnostih, smo že povedali. Kaj pa je naredil za notranjo trdnost ljudi? V drugem pismu Korinčanom beremo: »Slavljen Bog, Oče našega Gospoda Jezusa Kristusa, Oče usmiljenja in Bog vse tolažbe. On nas tolaži v vsaki naši stiski, tako da moremo tudi mi tolažiti tiste, ki so v kakršni koli stiski, in sicer s tolažbo, s katero nas same tolaži Bog. Naše upanje glede vas je trdno, ker vemo, da ste z nami deležni tudi tolažbe, kakor ste z nami deležni trpljenja.«
Kaj je sv. Pavel razumel drugače od pedopsihiatrinje? S svojim neutrudnim oznanjevanjem Kristusa je naredil nekaj, česar ta svet sam iz sebe ne more, a si tega ne prizna. Po Pavlovem oznanjevanju so se duše njegovih naslovljencev srečevale v Bogu, pa naj so bile v Mali Aziji, na Cipru ali v Korintu. Isti Sveti Duh jih je povezoval zunaj kategorij časa in prostora, čeprav se osebno niso poznali.
Ne vemo, kako močno smo še oddaljeni od resnice o sebi in o svetu.
Psihološka stroka se enostavno ne zaveda, da tega, kar v dušah naredi Bog, sama ne more narediti. Kar pa ne pomeni, da ni potrebna. Tega se lahko učimo pri sv. Pavlu, ki je upošteval, kot že rečeno, celega človeka. Najprej ga je skrbelo, ali imajo ti, ki jim oznanja, živež. Še preden jih je spodbujal k molitvi, jih je prosil, naj materialne dobrine krožijo od Makedonije, Korinta do Jeruzalema in naprej. Takole jih je motiviral: Tisti, ki sejalcu priskrbi seme in kruh za živež, bo pomnožil tudi vaše seme in povečal vaše sadove (prim. 2 Kor 9,10). Ali drugače: bodite velikodušni! Če boste dajali, bo Bog, ki vidi vse, deloval tako, da ne boste v pomanjkanju.
Potem pa se je Pavel dotaknil tudi odnosov med kristjani in njihovih čustvenih pretresov: Če vam je kdo povzročil žalost, ni treba, da mu skupnost naloži ukor. To ne bo pomagalo. Tisti, ki ste močnejši, raje takega človeka potolažite in mu odpustite, da se zaradi slabega, ki ga je storil, ne bi izoliral. Komur vi odpustite, ga s tem rešite, saj satanu onemogočite, da bi vas ukanil (prim. 2 Kor 2,5–11).
Kot odgovor na njihove slabosti je Pavel pokazal na Kristusa.
Jasno je, da nobeno krščansko občestvo, ki ga je Pavel povezoval, ni v celoti sledilo njegovemu oznanilu. Bilo je marsikaj narobe, zato je Pavel ob mnogih pohvalah, ki jih je namenil bratom in sestram po veri, tudi svaril in opominjal: Naj ne bo med vami razprtij. Naj nihče ne govori, jaz sem Pavlov, jaz Apolov, jaz Kefov, jaz pa Kristusov. Mar je Kristus razdeljen? Mar je bil Pavel križan za vas? (prim. 1 Kor 1,10–14).
Kot odgovor na njihove slabosti je Pavel pokazal na Kristusa. Naj gredo prek vsega človeškega in se zopet najdejo v Njem, ki je Božja moč in modrost. »Sklenil sem namreč, da med vami ne bom vedel za nič drugega kakor za Jezusa Kristusa, in sicer križanega« (1 Kor 2,2).
In kje smo danes? Svet je na Pavla povsem pozabil. Nekateri prav s prezirom gledajo na njegovo delo in se ustavljajo pri kašnih popolnoma obrobnih stvareh, ki so pri Pavlu pogojene s takratnimi kulturnimi razmerami. Neka profesorica socialne psihologije ugotavlja: »Zgodila se je amerikanizacija, vse tisto, pri čemer bi bili lahko drug drugemu v oporo, od vrstnikov do profesorjev, zdaj prelagamo na strokovne službe. Namesto medgeneracijske solidarnosti vse več študentov, pa tudi otrok in mladostnikov išče pomoč pri psihosocialnih službah.«
Priznanje realnosti pa je začetek ponižnosti, ki nas odpira Bogu.
To je tista v začetku omenjena psihologizacija družbe. Ta oznaka ni zrasla v cerkvenem prostoru, temveč na Fakulteti za družbene vede, kar nam daje upanje, da smo zaradi težav, ki jih imamo sami s seboj, morda vendarle pripravljeni sestopiti na realna tla. Priznanje realnosti pa je začetek ponižnosti, ki nas odpira Bogu.
A nismo še tam, kjer bi morali biti. Ne vemo, kako močno smo še oddaljeni od resnice o sebi in o svetu. Namesto Pavlove celostne obravnave človeka, namesto upoštevanja vsega, kar smo, da smo telesno, duševno in duhovno bitje, nas obvladuje amerikanizacija, redukcija človeka na bitje dela in potrošnje, kar se preobrača, kot ugotavljajo na Fakulteti za družbene vede, v divjo tekmovalnost, v brutalno tekmo za ocene in uspeh, zaradi katere vrstniki, sošolci in kolegi drug drugega vidijo kot tekmeca, ne pa tistega, ki jim lahko pomaga.
Kako daleč je ta amerikanizacija od nežnih besed sv. Pavla vidimo iz njegovega pisma, ki ga je poslal v Filipe: Znam biti reven in znam biti v obilju, biti sit in biti lačen, a kljub temu je bilo lepo, da ste mi pomagali v moji stiski (prim. Flp 4,12–14).
Ena od profesoric z omenjene fakultete se spominja časov pred bolonjsko reformo. Od tega prelomnega časa naprej študenti na izpitih ne prepisujejo več, kar so vedno počeli, temveč drug pred drugim skrivajo, kar so zapisali.
Ne predstavljam si, da bi z nekom šel v restavracijo in potem pred njim drsal po zaslonu.
Začeli so se bati, da jim kolega ne bi ukradel teme, ki so jo izbrali za diplomsko nalogo. S tem neoliberalnim tekmovalnim pristopom smo vsi izgubili, tudi najboljši študenti, kajti tudi ti so vedno bolj osamljeni. To vodi v psihologizacijo družbe, v iskanje pomoči v psihosocialnih službah; naslednji korak, ki je medikalizacija družbe, je potem zgolj logičen nasledek teh procesov.
Skoraj vsak dan grem mimo restavracije Vodnikov hram. Ne predstavljam si, da bi z nekom šel v restavracijo in potem pred njim drsal po zaslonu. A prav to postaja vse bolj normalno. Nenormalnost, da ti je pogovor odveč, da ti je pogled v oči drugega v breme, zato raje napišeš SMS, je postala normalnost.
Ta na glavo obrnjena normalnost poglablja osamljenost, ki začne razkrajati dušo. Mladi se zato vse teže odpravijo na pot samostojnosti, ampak se opirajo na družino, ki jim kljub medlim odnosom s starši nudi vsaj materialno varnost. Zato mladi ob osamljenosti doživljajo še drug hendikep, niso pripravljeni na življenjske preizkušnje, takoj so potrti, nemotivirani, zagrenjeni.
Starši, tudi če kot zakonci odpovedo, pa kot starši vse preveč postorijo za otroke.
Starši, tudi če kot zakonci odpovedo, pa kot starši vse preveč postorijo za otroke. Od tod tudi domnevna potreba po motivacijskih uvodnih predavanjih za bruce, na katerih nastopajo znane in uspešne osebnosti. Najbolj normalno bi bilo, da je mlad človek radoveden, radoživ, iščoč in ambiciozen in zato naj bi ne potreboval nobene posebne motivacije več. A temu očitno ni več tako.
Sam, za svoje življenje, ne želim nobenih motivatorjev in spodbujevalcev. To imam za nespoštljivo vsiljevanje, za izraz paternalizma in pokroviteljstva. Zakaj bi mi kdo govoril: Bodi korajžen, pogumen ipd. Takšnega, ki mi tako govori, zavrnem z besedami: Kdo si ti, da me boš opogumljal, če te za to nisem prosil.
Dovolj je, da življenje razumemo tako, kot nam ga je predstavil sv. Pavel, ki je govoril stvarno, brez olepševanja in zvijače. In potem se na ta ali oni način zgodi, kar nam danes govori prerok Izaija: Glejte, to je naš Bog. Čakali smo ga. Njegova roka počiva nad nami. Sedaj se radujmo in veselimo (prim. Iz 15,9.10).
Komentirajo lahko naročniki