Pismo in izračuni podjetnika: Ne bo nas treba »z bajoneti sterati v morje«, ampak bomo počasi odšli kar sami

Prejeli smo pismo podjetnika, ki pravi, da je zaradi previsokih davčnih obremenitev delo v zasebnem sektorju vsako leto težje. »Tisti večini, ki živi od svojega dela, gre iz leta v leto slabše,« zapiše podjetnik, ki so ga močno zmotili plakati vladajočih, s katerimi nas želijo prepričati v nasprotno. Pripravil je tudi nekaj izračunov.

Pismo Slovenca, ki je že 17 let samostojni podjetnik, objavljamo spodaj (tekst je skrajšan in uredniško urejen):

Navidezna resničnosti vladajočih

Davčni primež (davki ter predvsem prispevki) in posledično stroški dela rastejo nenormalno, kar vemo in čutimo praktično vsi. Številke potrjujejo, da je realnost »malce« drugačna od navidezne resničnosti, ki nam jo s plakatov ali preko njim vdanih medijev sporočajo vladajoči. Menim, da so ljudje o teh zadevah premalo osveščeni in zato prehitro in nekritično verjamejo nekaterim podatkom, ki so jim servirani na takšen ali drugačen način. 

Strma rast davkov in prispevkov sama po sebi še ni problematična, če bi državljani zato imeli boljši javni servis, boljše javne storitve itd. Vsak posameznik bi se moral vprašati, ali imamo zaradi take eksponentne rasti davkov in prispevkov, ki se stekajo v proračun, resnično boljše zdravstvo, učinkovitejše sodstvo in policijo, boljši šolski sistem, boljše in pretočnejše ceste, železnice, učinkovito javno upravo, nenazadnje čistejši zrak itd. Je vse to res več kot dvakrat boljše, kolikor so na primer zrasli prispevki od leta 2013, kot je razvidno iz izračunov? 

»Bruto bruto« je nekaj abstraktnega

S čim lahko država opraviči takšno enormno rast davkov? In to že pri povprečni plači – pri višjih je vse skupaj še huje.

Na žalost se povprečen državljan, ki je zaposlen pri delodajalcu (v javnem ali zasebnem sektorju) bolj malo ukvarja z izračunom prispevkov »na« in »od« plače. Na plačilni listi ga zanima le neto prejemek, saj živi od neto plače. Mogoče opazi še »bruto«, »bruto bruto« pa je že nekaj abstraktnega – to tako ali tako plača delodajalec, ta pa je itak grdi kapitalist in mu denar pada z neba (prosto po besednjaku trenutno vladajočih).

Hvaljenje z rastjo bruto plač, medtem ko rast neto plač temu ne sledi (še manj pa realna rast ob upoštevanju inflacije) ni nič drugega kot zavajanje. Proti zavajanju pa se je najlažje boriti z objektivnim informiranjem, z nabiranjem znanja in preverjanjem dejstev, zato na tem mestu vidim veliko vlogo medijev (a na žalost glavni mediji za to nimajo dovolj posluha).

Samozaposlenemu se prispevki obračunajo dvakrat

Od tistih, ki nikoli niso bili samostojni podjetniki, večina ne ve, da se v primeru obračuna prispevkov kot delodajalce obravnava tudi vse (samozaposlene) samostojne podjetnike. Samozaposlenemu se prispevki zato obračunajo dvakrat, kot zaposlenemu in kot delodajalcu, tako da vedno plača »bruto bruto«. 

Znesek prispevkov je zato 38 odstotkov od osnove. Pri tem pa, glej ga zlomka, podjetnik nima nobenih pravic iz naslova zaposlenih in zato ni upravičen do izplačila regresa ali božičnice, kot so preostali zaposleni. In to kljub temu, da plačuje enako visoke prispevke. Regres in božičnica bi podjetniku nekoliko znižala davčno osnovo oz. povečala neto prihodek ter s tem posledično izboljšala konkurenčnost na trgu (nižji strošek dela).

Nenehnno zviševanje minimalne plače

Naj navedem še en primer, kako vladajoči izkoriščajo neozaveščenost večine in sprejemajo populistične ukrepe: nenehnno zviševanje minimalne plače. S tem se avtomatično zvišujejo prispevki za vse podjetnike, ki imajo minimalno osnovo (torej tistim, ki so že tako na spodnji meji preživetja v poslovnem smislu). Teh pa je več, kot je zaposlenih z minimalno plačo. Na ta način si država »elegantno« povečuje prihodke v proračun. 

Seveda je mantra o dvigu minimalne plače vedno podkrepljena s »skrbjo za delavce«, dejansko pa se z dvigovanjem minimalne plače in posledično prispevkov draži življenje čisto za vse.

Država nas tolče s čedalje večjimi davčnimi (in drugimi) gorjačami

Populizem vsakič znova z lahkoto preglasi zdrav razum. Včasih se sprašujem, ali so taki ukrepi posledica neumnosti, nesposobnosti ali neznanja. A prišli smo že tako daleč, da pravzaprav to niti ni več pomembno.

Živimo v državi, kjer bomo s takšnim pristopom v nekaj letih praktično vsi na minimalni plači, ki bo okoli 1.500 evrov neto. Iz takega sistema smo z več kot 90-odstotno večino izstopili pred več kot 35 leti, sedaj pa smo se usmerili nazaj tja.

Vem, da sem le eden izmed nekaj tisoč podjetnikov in ostalih, ki delimo isto usodo: trudimo se vsak v svojem poslu, pri tem pa nas država dobesedno tolče s čedalje večjimi davčnimi (in drugimi) gorjačami. V mandatu zadnje vlade pa je šlo to resnično čez vse meje. 

Veliko mojih znancev je že obupalo ali pa so svoje poslovanje preselili v sosednje države, nekateri so odšli še dlje, drugi pa so se preselili k južnim sosedom, spet tretji resno razmišljajo o tem. Očitno nas podjetnikov – ali bolje rečeno, grdih in izkoriščevalskih kapitalistov – ne bo treba »z bajoneti sterati v morje«, ampak bomo počasi odšli kar sami.

Še nekaj izračunov za leto 2025, torej pred visokim letošnjim dvigom minimalne plače:

Zgornji izračuni med drugim kažejo, da gre pri vsaki izplačani povprečni plači v državni proračun skoraj še ena neto plača, oziroma natančneje, 85 odstotkov neto plače. Enostavno povedano: Za en evro v žepu podjetnika (ali zaposlenega) je treba na trgu zaslužiti 1,85 evra, od tega pa dobi država 0,85 evra.