Franci Kek je po včerajšnji oddaji Marcel na RTV Slovenija na X-u zapisal: “Če kdo pooseblja lunatični ‘pogled izpod ljubljanskega mostu’ na romsko tematiko v JV Sloveniji, je to Marcel Štefančič. Žal. Pika. Amen.”
Teorijo “iz Ljubljane” smo soočili z izkušnjo učiteljice in prostovoljca, ki se za integracijo Romov v družbo trudita na terenu.
Jugoslavijo smo zapustili tudi zato, ker ni spoštovala človekovih pravic
“Zakaj bi Rome vsi le kaznovali?” se je vprašal voditelj oddaje Marcel Štefančič. Dr. Blaž Kovačič Mlinar, strokovnjak za kazensko pravo se je strinjal s Štefančičevo trditvijo, da policija za zagotavljanje varnosti v jugovzhodni Sloveniji ne potrebuje večjih pooblastil: “Lahko vam zagotavljam, da ima policija vsa možna pooblastila, da zagotovi javni red in mir in varnost tam, kjer mora.” Posege, ki jih napoveduje vlada, je zato označil za populistične. Opozoril je, da bi se vsa morebiti uzakonjena represivna pooblastila lahko zlorabila: “Zakaj smo šli leta ’91 iz Jugoslavije? Šli smo tudi zato, ker smo menili, da je bila ta država nedemokratična, da ni spoštovala človekovih pravic in da so bila policijska pooblastila in pooblastila tajnih služb prevelika.”
Nešolanje otrok, otroške poroke in nosečnosti
Na vprašanje voditelja: “Kaj bi rešilo začarani krog, v katerem se vrti romska skupnost, več sociale ali več represije?” je prof. dr. Darja Zaviršek s Fakultete za socialno delo začela z odgovorom, da “represija ni potrebna”. Vskočil je Štefančič: “A’ lahko pomagam? Del tega začaranega kroga je še vedno nešolanje romskih otrok. Kako tu prebiti začarani krog?” Odgovor Zavirškova vidi v skupnostni delavki, “ki bi šla od hiše do hiše, oblekla otroka in ga pripeljala v kombi”, ki bi romske otroke pripeljal v šolo. Po njenem mnenju bi tako šolanje romskih otrok postalo popolnoma normalizirano:
Prof. dr. Darja Zaviršek predlaga, da bi skupnostne delavke po romskih naseljih hodile “od hiše do hiše, otroka oblekle in ga pripeljale v kombi”, ki bi otroke odpeljal v šolo. pic.twitter.com/62ZIPzPRxF
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 4, 2025
Na vprašanje, kako bi reševala problem otroških porok in otroških nosečnosti med Romi je dr. Zavirškova povedala: “Spolno nasilje nad otroki je škodljiva socialna norma, ki ni del kulture, tako kot jo skušajo pripisati Romom in tudi vemo, da večina slovenskih romskih družin ne poroča in ne prodaja svojih otrok in da je to dejansko eksces, ki pa je normaliziran: zanj vejo v šoli, na centru za socialno delo, ginekologi, mediji …”
Dr. Zavirškova je povedala še, da “potrebujemo spodbudo žensk in tudi nekaterih moških, ki želijo iti ven iz romske skupnosti”. Navedla je, da imamo primere romskih družin, ki so želele romsko skupnost zapustiti, si kupiti hišo v okolici, “vendar jih domačinsko prebivalstvo v bistvu prežene”.
Problem je getoizacija
Štefančič vidi “en velik pradoks”: “Večinsko prebivalstvo se čuti ogroženo od ljudi, ki živijo v veliki, kot bi rekel Cankar, odvratni revščini in pomanjkanju, v mizernih življenjskih pogojih, brez vode, elektrike in kanalizacije.”
Dr. Kovačič Mlinar meni, da velika večina težav izvira iz dejstva, da so Romi getoizirani: “Da tja ne zahaja policija, da tja ne zahajajo centri za socialno delo, da tja ne zahajajo učitelji … do tja država sploh ne zahaja.”
Dr. Kovačič Mlinar meni, da velika večina težav izvira iz dejstva, da so Romi getoizirani: “Da tja ne zahaja policija, da tja ne zahajajo centri za socialno delo, da tja ne zahajajo učitelji … da tja država sploh ne zahaja.” pic.twitter.com/lVJTHpXKpY
— Spremljamo (@spremljamo_tw) November 4, 2025
Pogled s terena proti pogledu iz Ljubljane
Učiteljica Maja Regina, ki je štiri leta delala z romskimi otroki v romskih naseljih, je na Facebooku zapisala, da je tam vseprisotno nasilje in kriminal: “Prebivalci so se med seboj redno prepirali, obmetavali z žaljivkami, občasno tudi s kamni, kar sva seveda skupaj z otroki dnevno spremljali (skupaj s sodelavko, op. a.). Bili so navajeni na to, midve pa sva njihovo dinamiko tudi nekako sprejeli. Približno enkrat tedensko smo imeli v naselju policijo, ki je intervenirala zaradi takega ali drugačnega nasilja, nekateri prebivalci so grozili tudi nama, saj so mislili, da sva jih prišli opazovat pri njihovih poslih.”
V intervjuju za iskreni.net je povedala, da “romski starši pogosto niso zmožni biti zgled, zato imamo iz generacije v generacijo slabše razmere.” Povedala je, da je položaj romskih žensk slab: “Deklice pri 14–15 letih so po pričakovanjih družine že v starosti, ko si morajo poiskati partnerja. Števila tistih, ki v tem obdobju že rodijo, ne poznam natančno, je pa veliko deklet, ki prvega otroka dobijo pri 15, 16 letih. Morda kar nadaljujem z zgodbo te iste deklice (v oranžnem okvirju, op. a.). Pri petnajstih letih je postala upravičena do prejemanja denarno socialno pomoči, kar je eden izmed ciljev Romov, saj s tem družine pridejo do dodatnega dohodka in se ga seveda ne branijo.”
Primer perspektivne romske deklice, ki si je želela nadaljevati šolanje
Bila je ena izmed otrok, ki so redno po pouku obiskovali večnamenski center. Petošolka, vedrega značaja, komunikativna in ustvarjalna. Prihajala je, da smo ji nudili pomoč pri opravljanju domačih nalog in učenju, neprestano pa je tudi risala. Mama ju je s sestro zapustila, saj si je ustvarila drugo družino, zgubili sta tudi očeta, zato je babica postala njuna skrbnica. Do konca osnovne šole je dobro kazalo. V deklico smo zaposleni vložili ogromno energije, truda in pozornosti, kar je glede na družinsko situacijo tudi potrebovala. Stvari so se zapletle, ko naj bi se vpisala v srednjo šolo. Želela si je nadaljevati šolanje, dobivala bi celo štipendijo. Razmišljala je o tem, da bi postala slaščičarka, saj je izjemno rada sodelovala v kuharskih dejavnostih. Zamišljala si je, kako bo ustvarjala svoje torte in jih prodajala. Po dolgotrajnih prepričevanjih je babica pristala na vpis.
Ko pa je prišel dan, da bi s sodelavko deklico odpeljali na ogled njene bodoče srednje šole v Novem mestu, jo je babica odpeljala iz naselja. Vsi njeni sorodniki so se obrnili proti nam zaposlenim, ki smo jo spodbujali k vpisu v srednjo šolo in ji ponujali podporo, in sicer z grožnjami, da bomo mi krivi, če bo na srednji šoli spoznala kakšnega fanta in zato odšla od doma. Zadevo smo prijavili na CSD, na zaslišanjih na sodišču pa se je deklica zlomila ter zanikala, da želi v srednjo šolo. Dolgoletno delo ter ambicije in želje te deklice so padle v vodo, saj je babica do konca nasprotovala, da nadaljuje šolanje in pridobi poklic. Družine ni bilo moč prepričati, da bo imela s končano srednjo šolo odprte boljše možnosti za življenje. Mislim, da je iz tega dovolj razvidno, kakšne so možnosti romskih otrok za prihodnost.
V romskem naselju so razmere katastrofalne, pa ne samo po krivdi države
Matic Vidic z Romi dela že sedem let: začel je s tem, da je za njimi začel pobirati smeti, potem pa začel s poučevanjem verouka in kasneje s tem, da skrbi, da imajo prevoz v srednjo šolo in službo. Danes jim v glavnem pomaga pri iskanju službe.
“Ja, nekaj je Bogu hvala tudi takih, za kar je potrebno ogromno truda – to vedo redki. Nekaj, mogoče 10 % je takšnih, ki se zares trudijo in živijo pošteno. V naselju Žabjak Brezje mogoče 5 družin. Iskreno sem ponosen na njih. 60 % je takih, ki se nič ne trudijo in izigravajo sistem in in ostalih 30 % je kriminalcev, ki bogatijo na račun izsiljevanja, varščin, drog, orožja, vlomov itd …”
Po njegovih besedah so v romskem naselju katastrofalne razmere, pa ne samo po krivdi države in politike, za katere ne bi izgubljal besed, ker je “ena stran slabša od druge”. Kot pravi, so oni pripeljali, da je stanje kakršno je: “Levi, ker se ob njih delajo čiste in humane in zagovornike človekovih pravic ter na drugi strani desni, ki z Romi povezujejo ljudi ob sovraštvu, nacionalizmu in nestrpnosti …”
Družba, ki si ne želi pomagati sama, ji tudi drugi ne moremo
“Vrednota ni delo, vrednota ni spoštovanje, vrednota ni sodelovanje, vrednota ni niti meddružinska kaj šele medsosedska pomoč. Najboljši so v sodelovanju pri organiziranju roparskih pohodov, tukaj še uspejo sodelovat, da pa bi si med seboj pomagali, pa jim ni blizu. In družba, ki si ne želi sama pomagat, jim tudi drugi ne moremo. Toliko nehvaležnosti kot je med njimi, še nisem srečal nikjer,” je zapisal Vidic.
“Težko je delodajalcem, težko je Romom in hudo je, ko vidiš, da vsak, ki gre delat, dobi družina v skupni proračun 100–200 € manj, kot če ne bi delal,” Vidic nadalje opisuje romsko situacijo.
“Živeti od socialne podpore ne sme biti poslovni model. Preprosto se ne sme splačati!” je včeraj v parlamentu povedala tudi predsednica republike Nataša Pirc Musar.
Urednik Rok Čakš je v svojem komentarju opozoril, da predsednica “nagovarja odgovornost večinske populacije in države, odgovornost Romov je zanjo šele na tretjem mestu”. “Ta miselnost je v jedru napačna in Nataša Pirc Musar je dokaz več, da levica romske problematike dejansko ni sposobna rešiti,” je zapisal.
Komentirajo lahko naročniki