Za nami so prvi trije tedni novega šolskega in veroučnega leta. Današnja Slomškova nedelja nas vabi k premisleku o vzgoji. Slomšek je v prvi polovici 19. stol. veljal za uglednega vzgojitelja in prenovitelja šolstva. Prisluhnili sta mu tako tedanje cesarska šolska oblast kot Cerkev, ki mu je zaupala vzgojo bogoslovcev v celovškem semenišču.
Leta1838 je po devetih letih dela z bogoslovci prišel v Vuzenico za župnika. Tu je nastalo njegovo znamenito delo Blaže in Nežica v nedeljski šoli. Ob zavzetem pastoralnem delu je pomagal tudi pri reorganizaciji trivialke, zlasti pa je razgibal župnijske nedeljske šole.
V stari Avstriji so z besedo trivialka označevali osnovno šolo v manjših krajih z najosnovnejšim učnim programom. Kot višji šolski nadzornik se je zavzemal tudi za razvoj štirirazredne ljudske šole. Učitelje je spodbujal, naj opuščajo mehanično učenje, predvsem pa je želel napraviti šole privlačnejše, zlasti s petjem. Prizadeval si je, da bi država zadostno vzdrževala učiteljstvo in poenotila pripravniške tečaje za učitelje.
Pripomogli smo k nastanku tega, kar obžalujemo
Ali so vzgojna načela izpred stosedemdesetih let še lahko uporabna? Ali lahko Slomšek nas, ki živimo v digitalni dobi, glede vzgoje še česa nauči in nas spomni na kaj važnega, na kar smo morda kljub napredku psihologije in pedagogike pozabili? V preteklosti je bilo glede vzgoje ter razumevanja zakona in družine marsikaj zelo nepopolno. Na to nas želi opozoriti tudi papež Frančišek v posinodalni apostolski spodbudi Amoris Laetitia.
V drugem poglavju tega dokumenta beremo: Ponižno moramo priznati, da je naš način, kako smo predstavljali krščanski pogled na zakon, družino in vzgojo, in način, kako smo obravnavali ljudi, v veliki meri pripomogel k nastanku tega, kar danes obžalujemo. Zato bi se na to morali odzvati z zdravilno kritiko. Skoraj izključno smo poudarjali dolžnost posredovanja življenja in premalo pomen medsebojne pomoči med zakonci, kar se je preslikalo tudi na vzgojo otrok. Spet drugič smo predstavili preveč abstrakten teološki ideal zakona, ki je bil skoraj umetno skonstruiran in zelo oddaljen od konkretne situacije in dejanskih možnosti sodobnih družin.
Temu konstruktu je sledila tudi vzgoja. Ta pretirana idealizacija zakonskega življenja ni naredila zaželenega in privlačnega, temveč prav nasprotno. Namesto da bi zakon in vzgojo predstavili kot dinamično pot rasti, smo o enem in drugem govorili predvsem kot o bremenu. Ni potrebno, pravi papež, da bi dvema osebama nalagali ogromno breme, da morata popolnoma posnemati enost med Kristusom in Cerkvijo. Zakonci bolj kot predstavitev ideala potrebujejo uvajanje v življenje iz milosti.
Temu papeževemu razmišljanju naj dodamo: vzgoja, ki je izhajala iz takšne vizije družine, je poudarjala predvsem dolžnosti in pokorščino, spolnjevanje moralnih načel in standardov obnašanja, povsem pa je prezrla, da je človek svobodno bitje, s katerim ni mogoče upravljati kot z zaprtim in v vsem predvidljivim sistemom.
Seveda pa je imela takšna vzgoja svoje družbeno in ekonomsko ozadje. Odnosi med zakonci so bili namreč v Slomškovem času podrejeni boju za preživetje. Ker je bil ta boj trd in neizprosen, so bili takšni tudi zakonci drug do drugega, predvsem možje do žena, kot starši pa so bili trdi in neizprosni tudi do otrok. Tej trdoti sta dajali legitimnost tudi teologija in oznanjevanje, pridige in kateheza. Ljudje so Boga dojemali kot nevidno silo, ki vse nadzoruje, grehe pa strogo kaznuje. O Božjem usmiljenju in ljubezni se je govorilo bolj kot o okrasku in ne kot o temelju Kristusovega oznanila.
Materialna preskrbljenost vodi v slabše počutje
Če smo do vsega tega skupaj s papežem kritični, pa psihološka in pedagoška stroka s presenečenjem ugotavljata, da obstaja pri sedanji generaciji otrok in mladih korelacija oziroma soodvisnost med velikansko razpoložljivostjo virov za udobje na eni strani in porastom težav v duševnem zdravju na drugi. Dolgo smo zmotno mislili, da bodo tisti, ki so materialno bolje preskrbljeni in imajo na voljo številne možnosti, tudi bolj zadovoljni s svojim počutjem, v resnici pa je ravno obratno, pravi dr. Shefali Tsabary, klinična psihologinja iz Indije, ki je septembra 2022 predavala v Cankarjevem domu. Slaba stran udobja je v tem, pravi omenjena strokovnjakinja, da ob vsakem neudobnem trenutku doživimo pretres. Navadili smo se na hitro zadovoljitev vseh potreb, zaradi česar se vsakič, ko ne gre po naših pričakovanjih, razburimo. Bolj kot so nam stvari olajšane, manj tolerantni in potrpežljivi smo.
Dolgo smo zmotno mislili, da bodo tisti, ki so materialno bolje preskrbljeni in imajo na voljo številne možnosti, tudi bolj zadovoljni s svojim počutjem, v resnici pa je ravno obratno
Otroci v Slomškovi ljudski šoli niso poznali stresa. Prav nasprotno pa je danes, dodaja Tsbary, ko hočejo vsi imeti najboljše ocene in se vpisati na najboljše šole. Več kot nam je dostopnih možnosti, večji pritisk čutimo, ker hočemo vse izkoristiti. Shefali Tsabary je posebej kritična do naše kulture, ki je obsedena z izogibanjem vsem negativnim čustvom in naporom. Vsega tega kot da ne bi smelo biti. Temu primerno vzgajamo tudi otroke, da ne prenesejo niti najmanjše žalitve, negativnega komentarja ali slabe ocene, ne da bi se jim ob tem sesul svet.
Dr. Tsabary lahko pritrdim tudi sam. Od leta 1985 do 2000 sem bil odgovoren za pastoralo mladih v okviru Slovenske škofovske konference. Mladi iz tistega obdobja so bili zelo zelo drugačni od mladih, med katerimi delujejo moji nasledniki v tej službi. Večkrat si rečem: Hvala Bogu, da je to za menoj. Takrat sem se čutil nemočnega, danes bi mi bilo še mnogo teže.
Ne vzgojitelji, temveč zabavljači
Kaj se nam dogaja, ne da bi to zares dojeli? Starši, babice, dedki, učitelji, duhovniki, animatorji oratorijev in še kdo se bojimo, da se bodo otroci, ki imajo vsega na pretek, ob tem, kar jim nudimo, dolgočasili. Da bi se izognili neprijetnim trenutkom, storimo vse, da bi se otroci ob nas čim bolj zabavali, bili ves čas pod udarom intenzivnih dražljajev in nenehnega vznemirjenja.
Otroci, ki se niso več zmožni umiriti, stopnjujejo hlastanje, da bi prišli do potrebnega dopamina in s tem do zadovoljstva. Vendar se v mehaniziranem in digitaliziranem svetu to vse teže posreči, zato so negativne psihološke posledice neizbežne.
Vzgojitelji sploh ne mislimo več na vzgojo, ampak samo še na to, ali bomo znali otroke zabavati, ker nam bodo sicer ušli. Življenjska maksima mladih je: ali bomo takoj dosegli vse, kar si želimo in se pri tem zabavali, ali pa življenje sploh nima nobene vrednosti. Posledica tega je, dodaja dr. Tsabary, da odrasli v današnjem svetu prihajajo do spoznanja, da je preživetje zanje in za njihove potomce preveč tvegano in stresno, zaradi česar se odločijo, da ne bodo imeli otrok.
Življenjska maksima mladih je: ali bomo takoj dosegli vse, kar si želimo in se pri tem zabavali, ali pa življenje sploh nima nobene vrednosti.
Družina, pleme, skupnost
Kaj bi lahko bil odgovor na te negativne vzgojne razmere? Verjetno bi bilo treba v življenje znova priklicati nekatere pozabljene vzgojne prvine iz Slomškovih časov. Ena od teh je razširjena družina. V zadnjih desetletjih opažamo strm vzpon, če ne že popolno prevlado nuklearnih družin. Zahod, kamor spadamo tudi mi, pozna le še zaprt tip družine, nuklearno družino, ki jo sestavljata dve ali ena odrasla oseba, na drugi strani pa vsaj en biološki otrok ali posvojenec.
Afriški pregovor pa pravi, da je za vzgojo otroka potrebna cela vas. Tako ni bilo le v Slomškovem času, ampak še v moji mladosti. Po mnenju Shefali Tsabary, ki je z 21 leti odšla iz Indije, in torej že skoraj 30 let živi v ZDA, je nuklearna družina in odsotnost vasi ena glavnih slabosti sodobne kulture, ki nas razčlovečuje in povzroča psihične motnje. Za otroka preprosto ni zdravo, da se zanaša samo na enega ali dva odrasla.
Tako starši kot otroci potrebujejo pleme, pravi Tsbary. V cerkvenem prostoru bi rekli, da tako starši kot otroci potrebujemo skupnost. Zelo premišljeno bi se morali zavzemati za oblikovanje novih zakonskih skupin, za povezovanje znotraj župnijskih občestev itd.
Druga pozabljena prvina, ki je bogatila ljudi v Slomškovem času, pa je bilo osebno duhovno življenje. Odrasli so imeli stik s seboj. Življenje je pritiskalo nanje, zato so se sproti obračali na Boga in njegovo milost. Vedeli so, kaj se dogaja z njimi, obenem pa so zaupali, da jih prav v tem, kar se jih dotika, krepi Božja pomoč. Na ta način so vzdržali neverjetne preizkušnje, ne da bi jih zajelo uničujoče malodušje.
Tega so se ob odraslih, ki so dan za dnem molili rožni venec, navzeli tudi otroci. Ne ponižanja ne pomanjkanje jih niso strli. Dandanes starši sploh ne razumejo, da si ni treba celotnega bremena vzgoje naložiti nase. Otroka naj od malega navajajo, da se bo tudi sam naslanjal na Boga. Vse skupaj je mnogo bolj preprosto, kot si mislimo, kajti Bog vsemu daje življenje, nam danes zagotavlja sv. Pavel.
Komentirajo lahko naročniki