Maribor v znamenju hvalnice življenju: tisoči korakali za nerojene, bolne in ostarele

Mariborske ulice so danes dopoldne zažarele v pisanih barvah balonov, transparentov in slovenskih zastav. Tretji Pohod za življenje je v štajersko prestolnico pritegnil več sto udeležencev, predvsem družine z otroki, ki so skupaj želeli izpričati, da je življenje dar od spočetja do naravne smrti.

Shod se je začel ob 9.30 na Grajskem trgu, nato pa so se udeleženci v dolgi procesiji sprehodili po mestnem jedru in prvič tudi ob Lentu. Vzdušje je bilo praznično, prežeto s pesmijo, pričevanji in otroškim smehom. »Želimo dati glas tistim, ki ga nimajo, nerojenim, bolnim in starim. To je praznik hvaležnosti za življenje « je v uvodnem nagovoru poudarila koordinatorka pohoda Urša Cankar Soares.

Dogodek so zaznamovala močna pričevanja. Br. Jaro Knežević je obudil spomin na bdenje ob umirajočem očetu in materi: »Trpljenje, če je prežeto z ljubeznijo, rodi življenje tudi v nas, ki smo zdravi.« Zakonca Mojca in Jernej Kolarič sta razkrila lastno preizkušnjo, ob hudi bolezni je prav nosečnost razkrila zgodnjo diagnozo in Mojci rešila življenje. »Prepričana sem, da mi je moj otrok podaril novo priložnost,« je dejala. Jernej je ob tem spomnil, da kljub njegovemu lupusu in ženini multipli sklerozi ostajata odprta za življenje.

Še eno ganljivo zgodbo je delila mati treh otrok, ki je v mladosti prestala hudo epizodo shizofrenije in celo poskus samomora. Danes priznava, da bi v času stiske ob obstoju evtanazije morda sprejela odločitev, ki je zdaj nikoli ne bi mogla preklicati. »Nikoli več nisem pomislila na samomor. Groza me je, da bi takšno možnost ponujali ljudem v stiski,« je opozorila.

Miren pohod je sicer spremljal tudi proti shod, katerega se je udeležilo nekaj deset privržencev feminističnega gibanja in levi anarhistov v značilni črno-rdeči opravi in z zastavami, a je v prisotnosti policije vse minilo brez večjih incidentov ali kršenja javnega reda in miru.

Ob koncu so organizatorji vse povabili k podpisu proti zakonu o prostovoljnem končanju življenja in poudarili, da je »življenje največ, kar imamo«. Maribor je tako znova dokazal, da kljub razlikam obstaja močna želja po družbi, ki stavi na bližino, solidarnost in upanje.