Kakšna je razlika med tradicionalno in krščansko družino

Od 15. aprila 2019 je v Sloveniji v uporabi novi Družinski zakonik. Zakonska zveza je v Družinskem zakoniku opredeljena v 3. členu, ki pravi, »da je zakonska zveza življenjska skupnost dveh oseb …« O zunajzakonski skupnosti govori 4. člen, po katerem je to »dalj časa trajajoča življenjska skupnost dveh oseb, ki nista sklenili zakonske zveze, in ni razlogov, zaradi katerih bi bila zakonska zveza med njima neveljavna.« Zunajzakonska skupnost ima po tem zakoniku enake pravne posledice, kakor če bi dva sklenila zakonsko zvezo.

Pred uveljavitvijo novega Družinskega zakonika smo mnogi v naši družbi takšnemu pojmovanju zakona in družine močno nasprotovali. Pri tem smo se med drugim sklicevali tudi na t. i. tradicionalno družino. Izhajali smo iz prepričanja, da zunajzakonska skupnost v nobenem oziru ne bi smela imeti enakega pravnega položaja kot zakon moškega in ženske, ki se poročita pred matičarjem ali v Cerkvi. Že v času socializma, z novim zakonikom pa še posebej, je šlo za prikrito nasprotovanje Cerkvi, da bi cerkveno zakonsko pravo popolnoma izločili iz družbeno veljavnih razmerij. Kako sprevrženo je, da je cerkvena poroka v naši državi brez vrednosti, čeprav je sklenjena po temeljiti pripravi, in po pravno zelo dodelanem sistemu, ki se je oblikoval skozi stoletja.

Marsikje v svetu ima cerkvena poroka tudi pred državo vse civilno-pravne posledice. Popolno razvrednotenje cerkvene poroke in enačenje zunajzakonske skupnosti s skupnostjo, ki jo dva skleneta pred pristojnim državnim organom, je evidenten primer sistemskega izločanja Cerkve iz družbe. Vedeti moramo, da je cerkveno zakonsko pravo več stoletij starejše od civilnega prava. Državljani so se cerkveno poročali že v prvem tisočletju; prvi civilni družinski zakoniki pa so se oblikovali šele z nastankom nacionalnih držav v 18. stoletju, ko se je postopoma razvijal državni birokratski sistem.

Cerkveno pravo je bilo temelj in vzorec civilnega zakonskega in družinskega prava in ne obratno. Izenačevanje zunajzakonske skupnosti z javno sklenjenim zakonom je ustvarilo novo kulturo razumevanja partnerskih zvez. Na zakon se sedaj večina ljudi ne pripravlja, in ker je vseeno, ali si poročen ali ne, mladi poroko gledajo tudi pod vidikom stroškov. Država ne poskrbi za nobeno sistemsko pripravo mladih na življenje v zakonu in družini. Mnogim mladim je to všeč, ker so vrata v zunajzakonski skupnosti vedno odprta. Glede tega, kako katastrofalne posledice ima to za otroke, ki se rojeva v odprtih zveza, pa si uradna politika zavestno zatiska oči. Ko imajo otroci težave, ko se pokaže nemoč učiteljev, vsi kličejo na odgovornost starše. Ti pa so kot po pravilu ločeni in v novih zvezah, otroci pa ne vedo, kje so zares doma, h kateremu od navzkriž nastalih parov zares spadajo.

Popolno razvrednotenje cerkvene poroke in enačenje zunajzakonske skupnosti s skupnostjo, ki jo dva skleneta pred pristojnim državnim organom, je evidenten primer sistemskega izločanja Cerkve iz družbe.

Civilizacijski cinizem

Najhujši udarec za tradicionalno družino pa je dikcija, da lahko zakonsko zvezo skleneta dve osebi in ne več moški in  ženska. Bolj ali manj se vsi strinjamo, da tudi istospolni pari potrebujejo pravno varnost, vendar takšna zaščita ne more biti izenačena z zakonsko zvezo moškega in ženske. Tudi ta člen Družinskega zakonika razgalja napuh in predrznost sodobnega človeka, ki v 21. stoletju prostodušno potepta, kar so religije, kulture in narodi gradili in utrjevali skozi tisočletja.

Uničevanje tradicije je spodkopavanje civilizacijskih temeljev. Očitno je vsega sita moderna populacija prišla do najnižjega civilizacijskega cinizma, ko ima uničevanje tradicije za napredek, zato resnosti in grožnje spodkopavanja temeljev sploh več ne razume. Glede tega ima Slavoj Žižek prav, ko pravi, da smo tako globoko v krizi zato, ker smo izgubili vsa merila za etične standarde, kriterije, s katerimi bi lahko ocenili, kaj se nam zares dogaja. V naših cerkvah vsako nedeljo poslušamo preroke, ki so podajali kritičen pogled na družbo. Preroki so svoje sodbe izrekali na temelju Postave in upoštevanja Božjih zakonov. Vsega tega moderni svet nima, zato je popolnoma dezorientiran.

Družinska zakonodaja je dosegla moralno dno in najhujše zanikanje naravnih danosti z uzakonitvijo pravice istospolnih parov do posvojitve otrok, nadalje s pravico do oploditve samskih žensk in istospolnih parov.

Tradicionalna družina in krščanska družina

Pri osnovni orientaciji glede zakona in družine smo se v dosedanjem razmisleku opirali na pojem tradicionalne družine. Danes, na praznik Svete Družine, lahko ugotovimo, da je pojem tradicionalna družina v marsičem problematičen, predvsem pa ni identičen s pojmom krščanska družina. Med tradicionalno in krščansko družino ni le postranska, marveč bistvena razlika. Tradicionalna družina nam prikliče v zavest tisto pojmovanje družine, ki je globoko zakoreninjeno v celotni zahodni kulturi, temelječi na judovsko-krščanskem izročilu.

Ko želimo generični pojem – tradicionalna družina – razumeti kot vzorec, ki naj mu sledimo, se postavi vprašanje, kateri vzorec tradicionalne družine imamo v mislih. Tradicij je namreč več, zato ne obstaja en sam vzorec tradicionalne družine. Vsako zgodovinsko obdobje ima drugačno družbeno in kulturno podstat, zato so predstave o tipični tradicionalni družini zgodovinsko pogojene. Drugače so ljudje razumeli tradicionalno družino pred prvo svetovno vojno, drugače med obema vojnama, ko so Zahod preplavljali novi filozofski tokovi ter avantgardna kulturna in politična gibanja; nov velik preobrat pa je sledil po »mehki kulturni revoluciji« leta 1968 itd.

Nobena nova generacija se ne more v celoti poistovetiti z vrednotami in življenjskimi praksami predhodne tradicije, zato izrisuje nov kulturni model, v njegovem kontekstu pa tudi nov vzorec družinskega življenja. Vsaka tradicija je, kot že rečeno, zraščena s kulturnimi razmerami svojega časa, zato potrebuje nenehno prečiščevanje, razločevanje in zdravljenje usedlin, ki jih v njej puščajo greh, nekrščanske duhovnosti in krajevni običaji, ki so pogosto prepleteni z elementi nacionalizma in težko prepoznavnim, a globoko zakoreninjenim poganstvom. V kulturnih tradicijah je namreč močno navzoča naravna religioznost, ki bolj kot iz delovanja Duhu izhaja iz »krvi in mesa«, torej iz padle narave, nacionalnih mitologij ipd.

Zaradi navedenih razlogov je primerneje govoriti o krščanski družini, ki ni pogojena z nobenim kulturnim vzorcem in konvencijo, ni obremenjena z različnimi tostranskimi izročili in običaji ter z nobeno sekularno, nacionalno in rasno ideologijo. Edinstvenost krščanske družine je v tem, da ne izhaja iz nobenega kulturnega modela, marveč je »rojena iz Boga«, zato ima sposobnost, da si v vsakem zgodovinskem obdobju privzema zdrave kulturne prvine svojega časa, obenem pa vse zgodovinsko presega, zato je nadčasovna in univerzalna.

Edinstvenost krščanske družine je v tem, da ne izhaja iz nobenega kulturnega modela, marveč je »rojena iz Boga«

Vsaka tradicija stoji pred vprašanjem, ali se bo zmogla in hotela odpreti Bogu. Nazareška družina, vzorec krščanske družine, pa predstavlja obratno smer: sestop Božjega v ranjeno in nepopolno stvarnost, da jo odrešuje. Prototip neokrnjene naravne družine tvorijo: oče, mati in otrok. Razodeti vzorec družine, ki je dopolnitev naravnega vzorca družine, pa je nazareška družina, ki ji pripadajo: Jezus, Marija in Jožef. Ta družina ni nastala zgolj po naravi, ampak po milosti, po veri. Rečeno drugače: krščanska družina ne izhaja samo iz narave in tradicije, marveč iz Boga, zato si prvine tradicije sicer privzema a pri tem skrbi, da je nobeno privzemanje zemeljske tradicije ne bi odvračalo od Boga, od izvirov milosti.

Za vsakega mladega človeka, ki se želi poročiti, je prvo vprašanje, kaj je ob tem, ko se dva čustveno in telesno privlačita, še potrebno, da bi v vedno večji ljubezni trajno ostala skupaj. Bistveno pri tem je, kako naj se duši dveh, ki se poročita, srečujeta v Bogu? Kdo ju bo tega naučil? Ali bosta zmožna dojeti pomen srečavanja svojih duš v Bogu? Kakšno vlogo naj ima Bog v njunem življenju? Ali jo sploh lahko ima? In če jo ima, kako naj jo ima? O tem govorimo na pripravi na zakon, v pripravi, da bi dva ustvarila krščansko družino.

Naj Sveta Družina prosi za nas, da bi razumeli, kaj je krščanska družina in našli pot do nje.