Kaj bo, če Iran sproži svoje milice po Bližnjem vzhodu in česa se lahko bojijo Američani?

Po dobrem tednu se konflikt na Bližnjem Vzhodu odvija bolj ali manj po pričakovanjih: Američani in Izraelci uničujejo infrastrukturo osovraženega režima, ki se navzven brani z udari svojih proksijev na Izrael in ameriška oporišča. Poleg tega pa se postavljajo različna nova vprašanja: ne le, ali bo režim vzdržal ali padel, temveč tudi ali po kakšnih cenah bomo plačevali gorivo, ali se bo v vojno vključila katera od evropskih držav ter kako lahko Iran uniči ameriške letalonosilke?

Tudi nebo ni več meja

Operacija poteka po načrtih. Dejstvo, da je iranska zračna obramba uničena oziroma onesposobljena, daje izraelskim in ameriškim silam tako rekoč popolno svobodo v zraku. Kombinacija elektronskega bojevanja, nevidne “stealth” tehnologije in odpornost letal priti iranskim raketam za teokratski režim predstavlja nočno moro. Zračna prevlada je postavila iranske sile na pot tehnološkega propada: za ilustracijo, iranski napadi z balističnimi raketami so se zmanjšali za več kot 90 %, uničenih naj bi bilo približno 300 raketnih izstrelišč, gori tudi za iransko gospodarstvo ključna energetska infrastruktura.

Posledice niso zgolj materialne, so tudi družbenopolitične: Poleg ajatole Hameneja so bili ubiti tudi drugi visoki poveljniki in predstavniki režima, od ministra za obrambo, načelnika generalštaba, poveljnika Revolucionarne garde, vodje obveščevalcev, itd. Kdor misli, da lahko eliminacija nekaterih vodilnih zruši režim, živi v zmoti. Iran ni “one man band” v smislu Venezuele, kjer se je usmeritev države spremenila takoj po odstranitvi enega političnega lika.

Kdor misli, da lahko eliminacija nekaterih vodilnih zruši režim, živi v zmoti. Iran ni “one man band” v smislu Venezuele

Poklon očetu ali beg pred ljudstvom?

Iranski režim je detajlno strukturiran, in še vedno premore dovolj fanatikov, da vsakega odstranjenega nasledi nekdo drug. Cilj teh eliminacij je torej vnesti strah in paniko, ter oslabiti režim na psihološki ravni. S tem se odpira določen prostor za delovanje opozicije, ki pa kljub odločenosti in odločnosti izgnanega šaha še ne more rjoveti s polnimi pljuči. Iranski zunanji minister Aragči je sporočil, da bo novega voditelja izbralo ljudstvo, in ne Trump. Hkrati se je neuradno izvedelo, kdo to ljudstvo je: duhovščina, ki izmed sebe izbere novega ajatolo. O demokratizaciji ne duha ne sluha.

Novi maziljenec naj bi bil neuradno sin ubitega ajatole Alija Hameneja, Modžtab Hamenej. Politično poteza navzven izgleda kot poklon očetu in korak k vzpostavitvi dinastičnega nasledstva, v resnici pa gre za trik strahopetne duhovščine, češ, naj sin podeduje položaj, da ne bomo mi na udaru, če nas bo ljudstvo nekoč strmoglavilo. Kako bo državo vodil mladi ajatola, še ne vemo; ena od možnosti – in ne zadnja – so tudi pogajanja tako z Izraelom kot z domačo opozicijo. A v tem trenutku režim ne kaže nobene volje po odstopu.

Prelitje vojne v regijo?

Pričakovano pa deluje po vzorcu ranjene zveri, ki praska okoli sebe, in v asimetrični vojni je Iran v danih okoliščinah bistveno močnejši od ZDA in Izraela. Gre za kombinacijo uporabe raket in dronov ter milic in partnerskih terorističnih skupin. V tem kontekstu je Iran raketiral oziroma z droni napadel praktično vse države v Zalivu; tarči sta bili, na primer, največji rafineriji v Iraki in Savdski Arabiji. Na udaru so bile predvsem ameriške baze; napadene so bila zračna oporišči Al-Udeid v Katarju, Al-Darfa v ZAE ter Ali Al-Salem v Kuvajtu, nadalje sedež 5. flote v Bahrajnu, ter nekaj oporišč v Iraku ter Jordaniji. Iranski izstrelki so bili večinoma, a ne vedno, prestreženi.

Enako velja tudi za Izrael, ki je bil tarča napadov neposredno iz Irana ter tradicionalno z juga Libanona (Hezbolah). V tej fazi Izrael ne izključuje kopenske ofenzive na jug Libanona, kakršne je v preteklosti že učinkovito izvajal. V opisanem kontekstu govorimo o prelitju vojne čez meje Irana. Dokler gre za zračne operacije, je situacija bolj ali manj predvidljiva in obvladljiva.

Če pa se Iran odloči masovno uporabiti svoje proksi milice v državah kot sta Sirija in Irak (ki bi najverjetneje služil kot izhodišče za kopensko paravojaško in teroristično delovanje izven meja), pa se lahko zgodi globlja destabilizacija širše regije, saj je večina tamkajšnjih držav zaveznic Zahoda. Te države so sicer do zob oborožene z ameriškim orožjem, vendar gre bolj za dajanje vtisa vojaške moči. Če bi se zaveznice Zahoda morale soočiti s proiranskimi milicami, bi imeli dve ključni težavi: prvič, kljub sijoči oborožitvi so posadke večinoma slabo izurjene in nizko motivirane, ter drugič, regularne sile teh držav so namenjene konvencionalnemu bojevanju in ne protivstajniškim (counter-insurgency) operacijam.

Bližnji Vzhod pa je še vedno regija, kjer je zaradi družbenih in geografskih danosti vojaško moč predstavljajo milice, in marsikatero državo bi ob nespametnih potezah lahko doletela usoda Jemna. Ne prav verjetno, ni pa tudi izključeno.

Hormuz: bo Iran potapljal ameriške letalonosilke?

Kitajci bi bili zelo veseli, vendar Američani v tem konfliktu ne bodo nosili bremena večjih kopenskih operacij. Niso sicer izključena posredovanja v omejenem obsegu, vendar se bodo državi v regiji v primeru eskalacije morale braniti same. Zato se postavlja vprašanje, kako daleč si obe strani upata iti? Eskalacija je za obe strani nevzdržno drag šport. Analitiki večinoma menijo, da se bo vojna zaključila na morju, kjer je Iran napovedal pomorsko blokado, ki jo tudi izvaja; po dostopnih podatkih naj bi Iranci napadli vsaj 10 tankerjev, ki so blokado skušali prebiti.

Hormuška ožina je široka 39 km, tankerji pa plujejo po dveh 3 km širokih odsekih, skozi katera gre 20 % svetovne trgovine z nafto. Trenutno je gneča na obeh straneh, in cene so poskočile v nebo; sodček surove nafte stane čez 90 dolarjev, v primeru eskalacije napovedi sežejo preko 200. Trump sicer miri in napoveduje stabilizacijo v roku dveh tednov (operacija naj bi trajala do 6 tednov), vendar ni vse tako rožnato. Poleg vzpostavitve proizvodnih kapacitet bo vse odvisno od dveh dejstev: kako se bodo Američani lotili varovanja tankerjev ter ali bo Iran neprodušno zaprl ožino.

Američani so v prvih dneh spopadov potopili vsaj 17 iranskih plovil, med drugim tudi raketno ladjo. Ob večjem pomorskem spopadu bi Iran tvegal uničenje svoje mornarice, zato ga najverjetneje ne bo izzival. Čeprav je jasno, da je premoč na strani ZDA, obstajajo ljudje, katerim se bodo ob naslednjem dejstvu prižgale iskrice v očeh: Iran že dve desetletji razvija sistem za potapljanje letalonosilk “velikega Satana”.

Čeprav je jasno, da je premoč na strani ZDA, obstajajo ljudje, katerim se bodo ob naslednjem dejstvu prižgale iskrice v očeh: Iran že dve desetletji razvija sistem za potapljanje letalonosilk “velikega Satana”.

Gre za usklajeno delovanje balističnih raket Halidž Fars (balistična protiladijska raketa), Hormuz-2 (uničevanju radarjev) ter klasičnih protiladijskih raket Noor oziroma Kader. Z njimi bi izvedli saturacijski napad, podprt z droni, kar bi pomenilo preobremenitev in posledično onemogočenje ladijske senzorike. Verjetnost za ta scenarij je precej majhna, za uspeh pa še nekoliko manjša. Je pa Iran sposoben ožino zatesniti z minami, katerih odstranjevanje bi lahko trajalo tudi do nekaj mesecev, in v tem tiči negotovost finančnih trgov.

Še en pomemben dejavnik, v tej fazi sicer nekoliko zapostavljen, so Hutiji, ki bi potencialno lahko ovirali ožino Bab al-Mandib pri Rdečem morju, kar bi tudi močno vplivalo na gospodarstvo Zahoda.

Vsi bi radi Iran na svoji strani

Čeprav Američani in Izraelci “epsko besnijo”, je vprašanje, kakšen bo izplen. Prvič, še vedno ni jasno, koliko potencialnih jedrskih kapacitet je onesposobljenih, in koliko časa iranski režim potrebuje, da jih obnovi, čeprav lahko rečemo, da v doglednem času Iran ne bo predstavljal neposredne jedrske grožnje. Drugič, nihče ne ve, kaj bodo “besni” pustili za seboj: vsekakor ne trajne prisotnosti, brez slednje pa ni konsolidacije. V tej fazi bi se že morali kazati obrisi strukturirane opozicije, a jih še ni na vidiku. Tretjič, če slednje ni oziroma ne bo, to pomeni prostor za konsolidacijo režima. To bi bila usluga Kitajcem: Iran si želijo točno tam, kjer imajo Rusijo. Obubožano, a vendarle na svoji strani.

To pa ne odgovarja Zahodu (NATO), ki pa se v konflikt kljub temu ne želi vključiti. To velja tako za Združeno kraljestvo kot za Turčijo; obe državi sta bili tarča iranskega drona oziroma izstrelka, vendar na vso moč prepričujeta svetovno javnost, da nista bili napadeni. To je modro. Ob vojni v Ukrajini si noben Evropejec ne želi ponovno slediti ZDA na bližnji Vzhod, čeprav je Iran civilizacijsko evropski in ima za Zahod izjemno pomemben geostrateški položaj: lahko bi predstavljal vrata Evrope v Azijo. Trenutno je ravno obratno.

Ob vojni v Ukrajini si noben Evropejec ne želi ponovno slediti ZDA na bližnji Vzhod, čeprav je Iran civilizacijsko evropski in ima za Zahod izjemno pomemben geostrateški položaj

Ravno zato je za vse nas na globalni ravni pričujoči konflikt pomemben: z njim se v določenem segmentu ustavlja širjenje rusko-kitajskega vpliva, s čimer se povečuje prostor za Zahod. Paradigma kitajske prevlade ni tako enosmerna, kot so se mnogi bali, nekateri tudi veselili. V tej fazi kaže, da bodo vojaški cilji operacije doseženi, politični pa zelo težko. Čeprav je pred nami še mnogo neznank, pa smo se skupaj z Iranci naučili eno: Al-Mahdi še ne bo prišel tako kmalu.