Iran pod ognjem: konec starega svetovnega reda in začetek nove dobe globalne moči

Dolgo se je napovedovalo, nazadnje se je res zgodilo: ameriško – izraelski napad na Iran nam kot večplastni konflikt odstira mnoge dimenzije sodobne geopolitike. Skozenj se v popolnosti izraža propad starega svetovnega reda, ob tem pa skrbi dejstvo, da novega še ni na vidiku. Razmerja moči se udejanjajo s surovo silo, in za razumevanje dogajanja je potrebno razumeti ne le vojaška in politična dejstva, temveč tudi družbene, civilizacijske in celo teološke dejavnike, ki botrujejo novi realnosti.

Politika se nadaljuje z drugimi sredstvi

Bojna operacija Epski bes (ang. Epic Fury) je šolski primer nadaljevanja politike z drugimi sredstvi po von Clausewitzu. Iran predstavlja aktivno grožnjo Zahodu in dejavnik destabilizacije na Bližnjem Vzhodu (o tem kasneje), zato ga Izrael in ZDA skušata onemogočiti. Že lani smo bili priča napadom na iranske jedrske objekte, sledili so protesti, ki jih teokratski režim brutalno zatira, v Perzijskem zalivu se pojavi ameriška mornarica z dvema bojnima skupinama letalonosilk. To je bilo svarilo; pogajanja so propadla, iranski režim ni popustil, sledili so zračni napadi.

Okoli 500 ciljev je bilo napadenih z raketami (Tomahawk) in letali (F-15, F-16 in F-35), hkrati je bila proti Iranu sprožena tudi kibernetska operacija. Zasledimo lahko, da je bila usmerjena predvsem na medijske platforme, vendar je moč sklepati, da je bila za podporo napadu motena tudi iranska vojaška kibernetska infrastruktura. Zgolj za vtis, Izrael naj bi uporabil okoli 200 letal, medtem ko glede na znane podatke Američani razpolagajo z do 300 letali v širši regiji, od tega okoli 120 na letalonosilkah, ostala pa so razporejena po oporiščih v Katarju, Kuvajtu, ZAE in Savdski Arabiji.

Kot smo že videli, je Iran odgovoril z raketnimi napadi na Izrael in 15 ameriških oporišč. Najhuje je bilo poškodovano mornariško oporišče Džebel Ali v Dubaju:

Aftermath of Iranian 🇮🇷 ballistic missile strikes on Jebel Ali Port in Dubai, UAE 🇦🇪 pic.twitter.com/EEngToYKHe

— Ukraine Battle Map (@ukraine_map) March 1, 2026

Na drugi strani tudi ni znano, koliko škode so Izraelci in Američani povzročili islamski republiki; operacija naj bi trajala še nekaj dni, cilji pa niso neposredno in jasno določeni. Iz retorike Trumpa in Netanjahuja je razbrati, da je splošni, višji cilj, zamenjava režima v Iranu, primarni cilj pa je onesposobiti iranski jedrski program in raketne kapacitete. V skladu s tem tarče predstavljajo tudi voditelji in predstavniki režima.

Paradigma se spreminja…

Operacija se na terenu lahko razvije v mnoge scenarije. Najverjetnejši je, da bo zahodnim silam v veliki meri uspelo uničiti določeno vojaško infrastrukturo, vprašanje pa je, če bo režim dejansko padel. Čeprav je ob ubitih voditeljih znatno oslabljen, je težko pričakovati, da bi se oborožene sile in obveščevalne službe vdale brez boja. Poleg tega bi v naslednji fazi političnih sprememb naleteli na sodstvo, šolstvo in ostale podsisteme, ki so po 47 letih vladavine revolucionarnih sil slednjim popolnoma podrejene.

Kot smo že poročali, sprememba režima ni možna brez “boots on the ground”, torej kopenskega posredovanja. Izrael teh kapacitet nima, ZDA pa si kopenske vojne zaradi stanja na Pacifiku ne morejo privoščiti. Predsednik Trump je med vrsticami povedal, da ta ne pride v poštev, saj je k strmoglavljenju režima pozval Irance same.

Breme demokratizacije je torej na njih, in držijo Trumpove besede, da je to mogoče najboljša priložnost “v več generacijah”. A podobno kot v Rusiji, v Iranu ne obstaja neka strukturirana opozicija, ki bi v danem trenutku lahko prevzela oblast. Ne glede na to, koliko si velik del ljudstva in nesojeni šah Reza Pahlavi to želi, je možnost za učinkovito in mirno menjavo oblasti skoraj nična. Bolj verjetna od neposrednega kopenskega posredovanja ZDA je celo državljanska vojna, ki bi se prelila izven meja ter regijo destabilizirala.

Ne glede na to, koliko si velik del ljudstva in nesojeni šah Reza Pahlavi to želi, je možnost za učinkovito in mirno menjavo oblasti skoraj nična.

V tem oziru govorimo o aktivaciji pro iranskih milic in terorističnih organizacij. Ne le znatno oslabljeni Hamas in Islamski džihad ter vsem znani Hezbolah, Iran ima Bližnji Vzhod strateško zelo dobro pokrit: nadzoruje vsaj štiri večje milice v Iraku ter dve v Siriji, poleg tega so Zahodu nevarni jemenski Hutiji. Obstajajo še mreže manjših milic. Nekatere so sestavljene tudi iz bojevnikov iz Afganistana in Pakistana. Ne gre pa izključevati tudi možnosti oživitve terorizma ter napadov na ameriško infrastrukturo v regiji.

Iran je medtem blokiral Hormuško ožino in s tem prekinil naftno pot iz Perzijskega zaliva. Ta scenarij ne izključuje pomorskega spopada, vendar je vprašanje, koliko so vpletene strani pripravljene tvegati. Kljub vsemu je bilo v preteklosti v iranskem režimu zaznati precej pragmatizma, a to bo v prihodnje odvisno od notranjih političnih razmer v državi.

ZDA in Izrael verjetno ne bosta tvegala eskalacije. Je pa pričujoča operacija (in že poprejšnji zračni napadi na iranske kapacitete) prinesla spremembo v paradigmi: doslej je rusko-kitajska sfera z uporabo sile pritiskala na vplivno območje Zahoda: nasilje nad prozahodnimi dejavniki v Afriki (pobijanje kristjanov), vojna v Ukrajini, teroristično nasilje v Izraelu, in še kaj bi se našlo. Sedaj je sili vojne podvržen Iran kot ključni člen rusko-kitajskega prostora in moči.

… a velikih sprememb ni pričakovati

Nekateri Epski bes primerjajo z Venezuelo, drugi z Irakom, in oboji se motijo. V Venezueli obstajajo močne družbene sile, ki delujejo v prid ZDA, obenem pa je celo neodstavljena Madurova podpredsednica Rudriguezova izrazila določeno mero pripravljenosti na sodelovanje z ZDA. Če pa v Iranu odstavimo ajatolo, bo prišel drugi. Režim je dobro strukturiran, in za razliko od Sadamovega Iraka, ki je doživel balkanizacijo, absolutno bolj homogen, zato je težje izvesti razpad sistema.

Pod črto: zdi se, da je iranski režim zaenkrat še pretrd oreh, da bi se pod vplivi iz tujine in voljo lastnega ljudstva spremenil ali zamenjal. Pričakujemo pa, da bo znatno oslabljen tako v vojaškem kot v političnem smislu. Če se – in verjetno se bo – obdrži na oblasti, se bo kot po vsakih protestih do sedaj nekoliko omehčal navznoter, navzven pa stališč ne bo spremenil.

Zdi se, da je iranski režim zaenkrat še pretrd oreh, da bi se pod vplivi iz tujine in voljo lastnega ljudstva spremenil ali zamenjal.

Dileme sodobne geopolitike

Z vojaškega vidika operacija ni posebno zanimiva, z vidika geopolitike je popolnoma jasna. Retorika iranskega islamističnega režima, ki se udejanja skozi brutalni genocidni terorizem, je jasno deklarirana in z nasiljem izražena grožnja. Odziv je zato logičen. Ali je tudi upravičen? Na tej točki pridemo do širših moralnih, pravnih in civilizacijskih dilem.

Ali ima lahko država, ki ima za svoj cilj genocid in izbris druge države, jedrsko orožje? Skozi očala univerzalne pravičnosti kritične teorije da. Če ga imajo lahko ZDA, ga imajo lahko tudi njeni sovražniki. Ali je to dobro? Za islamski radikalizem da, za zahodno civilizacijo absolutno ne.

Ta težava je v institucionalnem okvirju absolutno nerešljiva. Zahod, torej mi, imamo svoje interese, med drugim tudi ohranitev lastne civilizacije. Iran temu nasprotuje z uporabo nasilja, in grozi s še večjim. Enako velja za ruski imperializem (Ukrajina) ter kitajski ekspanzionizem (pogromi nad kristjani v Afriki). Če se ne odzovemo, bomo postali žrtve. Če se odzovemo, kršimo pravila, ki smo jih sami pisali. S tem stopimo v realnost geopolitike: institucionalizem kot smo ga poznali je produkt ravnovesja med velikimi silami, ki so se med seboj dogovorile za pravila igre, ker je bila anarhija nesprejemljiva. V današnji multipolarnosti ideoloških ekstremizmov pa je nesprejemljiv red, zato tisti dovolj močni igrajo mimo le-tega.

Odločilna bo fizična sila

Da Trump reče, da ga lahko ustavi le njegova lastna morala, je nesprejemljivo. Ko je državnik sam sebi edina referenca, lahko sledi katastrofa. A Trump je to le izrekel na glas. Putin, Ši in ajatole ta modus operandi v tišini uporabljajo že dolgo.

Institucionalizem je torej mrtev, mednarodni odnosi se gradijo le skozi surovo moč. Neka iranska disidentka je nedavno razlagala, da ajatole učijo, da je potrebno izbrisati židovsko ljudstvo in državo, saj da bo potem prišel Al-Mahdi, poslednji prerok. Takšna ideologija ni podvržena nikakršnemu mednarodnemu pravu. Kako preprečiti njeno manifestacijo? Jasno je, da je stari red porušen. In vemo tudi, da se bo novi zgradil na podlagi fizične sile, bodisi uporabljene ali potencialne.