V predvolilnem času je beseda integriteta ena najpogosteje izrečenih, a hkrati ena najmanj dosledno uresničenih vrednot v slovenski politiki.
V komentarju Darinke Pavlič Kamien je v ospredju jasno sporočilo: zakon določa mejo dovoljenega, integriteta pa mejo dostojnega – in prav slednja je danes na največji preizkušnji.
Avtorica opozarja na nevarno slovensko specifiko – selektivno moralo. Ko sporno ravnajo “njihovi”, govorimo o sistemski korupciji; ko gre za “naše”, pa o nujnem strateškem sodelovanju. Ta “barvna slepota” za lastne napake pa uničuje zaupanje v sistem.
Selektivna morala je za demokracijo nevarnejša od posameznih afer. Ko državljani začutijo, da pravila veljajo samo za ene, ne pride do revolucije – izbruhne jeza, ki se sčasoma sprevrže v apatijo. In prav ta tiha apatija demokracijo razkraja počasi, a učinkovito.
Integriteta v politiki ne more temeljiti le na “dobri volji”. Ker politika upravlja z javnim denarjem in močjo, potrebuje stroge mehanizme nadzora, transparentnost in preiskave. Brez tega demokracija postane le varen pristan za tiste na oblasti in nevarna cona za vse ostale.
Integriteta torej ni orožje za obračunavanje z nasprotniki, ampak zaveza, ki jo najprej naložimo sebi. Je razlika med družbo, ki le spretno govori, in družbo, ki dejansko prevzema odgovornost.
Komentirajo lahko naročniki