Kaj bi Nika Kovač s svojimi resursi, vplivom in medijsko močjo lahko naredila za romske deklice, ki rojevajo v zgodnjem najstništvu

Inštitutu 8.marec: treba je priznati, da jim gre marketing dobro od rok. Res je, da imajo kot satelit levice brezpogojno podporo javne televizije in drugih medijev, vendar jo ima tudi kdo drug, ki medijske pozornosti ne zna izkoristiti tako dobro. Oglejmo si zgolj dve njihovi najuspešnejši kampanji.

Pravljica o vodi in splavu

Izmisliti si problem, ki ga ni, in zanj aktivirati pol milijona ljudi – tega pač ne zmore vsak. Če pogledamo nazaj – kaj so dosegli in kaj je bil cilj referenduma? Nič. Le to, da se brežine niso uredile in so imele poplave leta 2023 še bolj katastrofalne posledice, kot bi jih morda imele sicer. Cilj vse referendumske kampanje je bila aktivacija volivcev proti desni vladi s čustveno, čeprav nerealno temo. Za vodo. Za svobodo. Proti Janši.

Njihov drugi veliki projekt je kampanja “My voice my choice” (Moj glas moja izbira), ki je bila v sredo po potrditvi odbora FEMM (Odbor za ženske pravice in enakost spolov) uvrščena na mizo Evropskega parlamenta in se bo o njej glasovalo konec meseca. Podobna je kampanji o vodi. V Evropi je splav na zahtevo dovoljen in urejen že desetletja. Še zlasti v Sloveniji, kamor prihajajo na “umetno končanje nosečnosti” tudi ženske iz drugih držav, kjer zdravniki uveljavljajo ugovor vesti. Splav je delno omejen v dveh EU državah – to sta Malta in Poljska. (Mimogrede – tudi druga skupina deklet je bila v Bruslju in tudi druge pobude ostajajo, denimo One of us.).

Metoda Inštituta 8. marec je jasna – vzamemo nek problem, ki je delen ali zadeva le nekaj ljudi, in ga naredimo velikega in pomembnega. Ni pomembno, da se ureja nekaj, kar je že urejeno in na plenarnem zasedanju EU ne bo šlo skozi – to bo šele čez nekaj tednov in takrat bodo krivi zlobni konservativci, brez katerih propade večina “naših tem”.

Kaj, ko bi za spremembo naredile nekaj resnično koristnega?

Kakorkoli to jezi desnico in kakorkoli je drama okoli prerezanih gum in zlobnih gargamelov v obliki Tonina cenena, jim je treba priznati, da pač obvladajo. Velika škoda je le, da svojih sposobnosti, skoraj neomejenih resursov, politične podpore in medijske pozornosti ne uporabljajo za resnične probleme resničnih ljudi. Ni treba v EU. Zgolj nekaj kilometrov iz Ljubljane.

Bolj kot Instagram levičarke skrb za svoje reproduktivne pravice in predvsem za spolno nedotakljivost potrebujejo romske (in še katere druge – denimo albanske) najstnice. To je realen problem, ki obstaja tukaj in zdaj.

Bolj kot Instagram levičarke skrb za svoje reproduktivne pravice in predvsem za spolno nedotakljivost potrebujejo romske (in še katere druge – denimo albanske) najstnice. To je realen problem in obstaja tukaj in zdaj. Več deset jih vsako leto prekine šolanje in zanosi. Porinjene so v zakone, ki so jih v devetem razredu težko same svobodno izbrale.

Seveda bi bilo precej krivično reči, da so ta dekleta odgovornost Inštituta 8. marec, kaj bolj kot so odgovornost same romske skupnosti, države, CSD-jev, Karitasa … in vseh, ki se oglašamo. Toda dejstvo je, da jim je – glede na poročila s terena – onemogočen dostop tako do kontracepcije, splava, otroštva, srednje šole, študija, normalnega življenja …

Učiteljica slovenščine Maja Regina iz Novega mesta, ki je dolga leta delovala v romskih naseljih, je v nedavnem intervjuju opisala pretresljivo zgodbo nadarjene deklice, ki ji je bil preprečen vpis v srednjo šolo in vsiljeno partnerstvo.

Pred leti je sodišče v Mariboru razsodilo, da v primeru noseče dvanajstletnice ni kaznivega dejanja, saj da gre za kulturno posebnost. Tudi diakon Matic Vidic, ki je romske otroke poučeval verouk, je objavil pretresljiv zapis o stanju v romskih naseljih in o tem, da nevladne (in vladne) organizacije ne reagirajo.

Moč prinaša odgovornost

Učiteljica slovenščine nima dostopa do predsednika vlade in medijev, tudi stalni diakon ali psiholog ne. Lahko le pišejo svoja opažanja po družbenih omrežjih. Predsednika Romskega akademskega kluba v parlamentu sicer poslušajo, a zapisnike pospravijo v predal, kjer tudi ostanejo.

Inštitut 8. marec pa ima moč, dostop, medijsko pozornost … Morda je čas, da nehajo iskati namišljene probleme, ki so zgolj krinka za ideološki boj in se začnejo ukvarjati s konkretnimi težavami in stiskami.