Konec zaupanja: Sašo Dolenc o vlogi Levice, Inštituta 8. marec in N1 v postopku izbire ustavnega sodnika

6. 2. 2026, 20:47

3 minute branja
Deli

Filozof in publicist Sašo Dolenc je danes ostro kritiziral odziv dela medijev, politike in civilne družbe na diskreditacijo kandidata za ustavnega sodnika Rokа Keršmanca. Dogajanje označuje kot »hladnokrvni medijski umor«, pri čemer izraža posebno razočaranje nad medijem N1, stranko Levica in Inštitutom 8. marec – akterji, ki jih je doslej osebno cenil.

V središču kritike je poročanje N1 oziroma povzetek, ki ga je pripravila Slovenska tiskovna agencija (STA). Po Dolencovem mnenju zapis ustvarja videz nevtralnega poročanja, a hkrati z zamolčanjem ključnih informacij bistveno popači razumevanje dogodkov. Iz povzetka naj bi bili izpuščeni najpomembnejši deli Keršmančevega pisma, zlasti navedbe, da je bil o organizirani diskreditacijski kampanji obveščen s strani Urada predsednice republike ter da ga je predsednica Državnega zbora osebno opozorila na netransparentno delovanje posameznika na Ministrstvu za pravosodje. Po Dolencovem mnenju to pomeni, da je bil državni vrh seznanjen z ozadjem dogajanja, mediji pa so to dejstvo zamolčali.

Kot posebej problematično izpostavlja tudi poročanje o Keršmančevem stališču glede splava. Mediji so ga prikazali kot zagovornika morebitnega omejevanja pravice prek financiranja, pri tem pa izpustili njegov ključni argument: da ustavna pravica brez zagotovljenega javnega financiranja postane vsebinsko prazna. Dolenc opozarja, da je bil Keršmančev argument po svojem bistvu skladen z logiko progresivnih kampanj za dejanski dostop do pravic, a je bil z medijsko selekcijo informacij predstavljen kot ideološko sporen.

Dolenc takšno poročanje razume kot primer selektivnega novinarstva, ki ne služi obveščanju javnosti, temveč zaščiti političnih in civilnodružbenih akterjev pred odgovornostjo. Posebej kritičen je do stranke Levica, za katero pravi, da je s sodelovanjem v diskreditaciji izgubila del njegovega zaupanja, ter do Inštituta 8. marec, pri katerem opozarja, da tudi v aktivizmu cilj ne more opravičevati etično spornih sredstev.

Dolenc zaključuje, da bi bil javni premislek, priznanje napak in opravičilo kandidatu najmanjši korak k obnovi verodostojnosti vpletenih akterjev.