“Vprašanje evtanazije ni nekaj novega, ampak skriva stare predsodke in zloveščo zgodovino. Ena od epizod iz te zgodovine je tudi film z naslovom Obtožujem (Ich klage an), ki pripoveduje zgodbo o mladi, življenja polni pianistki Hanni, ki nenadoma zboli za multiplo sklerozo,” piše tednik Družina.
V drugem delu filma so soočeni argumenti za in proti evtanaziji, “konča pa se z govorom obtoženca, v katerem ta obsodi krutost zakonodajnega sistema, ker ne dopušča, da bi prekinili trpljenje bližnjih”. Film je bil del nacistične propagande, s katero je Joseph Goebbels upravičeval nacistični evtanazijski program, v katerem so ubijali bolnike, osebe z oviranostjo in duševne bolnike. V okviru “akcije T4” so v šestih letih usmrtili okoli 300.000 ljudi, v ozadju pa je bilo prepričanje o “življenja nevrednem življenju”.
Pri Družini so potegnili vzporednice med nacistično propagando, ki je evtanazijo prikazovala kot “človekoljubno dejanje” in med sodobnim promoviranjem evtanazije in samomora s pomočjo, “ki pod ‘pravico do izbire’ skriva družbene predsodke, kaj je ‘vredno življenje’ in kaj ne”. “Zato se iz (redkih) primerov neznosnega trpljenja, ki ga ni mogoče lajšati, hitro razširi na osebe z oviranostjo, duševno bolne, celo otroke, kot kažejo primeri iz Belgije, Nizozemske ali Kanade,” je zapisal Rok Blažič.





Komentirajo lahko naročniki