Med dolgoletnim spremljanjem bruseljskih medijev še nisem opazil tako skromnega zanimanja za slovenske volitve kot letos. Novičniki so komajda omenili sestavo nove desnosredinske vlade. Običajnega alarma o pohodu »desnih populistov«, za kar v zadnjih letih novičniki, kot sta Politico in Euractiv, označujejo vse »neleve« vlade, (še?) ni bilo zaznati.
»Prijatelj mi je rekel«
Med izjemami je članek v EUobserverju, v katerem novinarka naniza vse klišeje najbolj zagretih domačih antijanšistov (»Princ teme«, »Marshall Tweeto«, »Mini-Trump«). Uspelo ji je stigmatizirati celo Janšev arest leta 1988 zaradi razkritja vojaških skrivnosti, »kar je bilo pravzaprav videti kot pogumna poteza«. Videti. Kdo so bili novinarkini viri? V članku zasledimo Miho Kovača, analitika in očeta razvpite Nike, evroposlanca SD Matjaža Nemca ter neimenovanega »slovenskega prijatelja«.
Tovrstni članki niso brez posledic, saj jih običajno kasneje nekritično povzemajo tudi drugi portali, ki jih bere bruseljska uradniška in politična srenja. V današnjem svetu je »narativa« vse; pavšalne trditve hitro postanejo splošno znane resnice.
Slovenia? Who cares!
Iz bruseljske perspektive je Slovenija že tako ali tako relativno nezanimiva. To postane le, ko se komu zdi, da bi lahko okrepila vrste »protievropskih« sil. Zanimanje za slovenske volitve je zato deloma splahnelo v trenutku, ko je Orban izgubil oblast na Madžarskem, saj je v določenih krogih EU globoko zasidrana narativa, da je Janša tesni zaveznik Orbana in Trumpa ter kot tak »nasprotnik«, če ne že sovražnik, Evropske unije. Na to vižo je v Bruslju pred volitvami poskusil igrati tudi Golob.
Janša je izjavil, da si želi »dolgočasen« mandat, med katerim se bo trdo delalo. Nezanimanje EU za desnosredinsko vlado je s tega vidika dobro izhodišče, saj je slovenska levica v preteklosti izvažala svoja stališča v Bruselj in jih nato spet »uvažala« v Slovenijo kot »neodvisna mnenja«, ki so potrjevala njena začetna izhodišča.
Zdi se, da je s tega vidika Golobova »internacionalizacija« tako imenovanih Black Cube posnetkov spektakularno spodletela, saj v Bruslju vika in krika ni bilo. Še več, tisti, ki so prisluhe poslušali, so verjetno Goloba in njegove »vrgli čez ramo«. Španski premier Sanchez dokazuje, da ni dovolj zavzemati mednarodno »pravilna« (ali vsaj všečna) stališča, če te začnejo povezovati s korupcijskimi aferami.
Kakor je dejal (levičarski) španski pisatelj Javier Cercas v intervjuju za italijansko Repubblico: »Korupcija diskreditira levico in minira demokracijo.« Opozoril je, da je enostavno zavzeti deklarativno všečna zunanjepolitična stališča, ki te v praksi nič ne stanejo.
Vseživljenjsko učenje
K mirnemu mandatu pa bo moral, v mejah mogočega, v prvi vrsti prispevati Janša sam. Čivki v bran Trumpu so danes demodé po vsej Evropi. Celo italijanska premierka Giorgia Meloni se je ogradila od ameriškega samodržca. Nasprotnik mojih nasprotnikov ni nujno moj zaveznik. Še posebej, če zelo očitno rahlja evroatlantske povezave in je eksplicitno proti EU.
Če bo slovenska diplomacija »tiha«, kakor je napovedal novi zunanji minister Tone Kajzer, bo to velik korak naprej od Golobove »blabla« diplomacije (ko je treba glasovati, pa »ups, premislili smo si«). Ne bi pa škodilo, da bi novi premier ob vsaki mednarodni priložnosti ponovno poudaril svojo neomajno podporo temeljnim vrednotam EU (kar seveda ne pomeni, da občasni kritični pogledi niso primerni ali celo nujni).
Tudi iz notranjepolitičnih razlogov: v Sloveniji je bila pomladna stran tista, ki se je zavzemala za EU in njene vrednote. V zadnjih letih pa je levici uspelo z retoriko »branjenja demokracije in vladavine prava« na deklarativni ravni prevzeti ta primat doma in še posebej v Bruslju.
Janši bodo v Bruslju močno koristila njegova proukrajinska stališča. Glede Izraela pa ni treba, da smo med podporniki v »prvi vrsti«, še posebej dokler mu vlada Benjamin Netanjahu. Uskladitev s stališči »jedrne Evrope« in odmik od prohamasovskih (ter deloma antisemitskih) stališč bosta zadostovala.
Doma pa rom-pom-pom
Na domačem prizorišču se bo še precej težje izogniti konfliktom, še posebej ko se bo vlada neizogibno obregnila ob partikularne interese sindikatov (kot se je deloma že) in aktivistične »civilne družbe«. Prav tako bo konflikt z mediji vsaj deloma neizogiben, posebej če bo vlada »zaprla pipico« javnemu financiranju levih medijev (poglejte si seznam medijskih prejemnikov pomoči Golobove vlade in vse vam bo jasno). Da »javnih medijev« niti ne omenjamo.
Že več let ne vemo, ali je zakon o javni RTV sploh skladen z ustavo, kar naših in evropskih »borcev za pravno državo« očitno ne zanima, dokler je javni zavod v rokah »ta pravih«. Nekaj bo treba storiti, vendar je vprašanje, ali se v času »umiranja na obroke« tradicionalnih avdiovizualnih medijev vladi splača frontalni spopad. Morda bo zadostoval že kakšen »obrok« manj. »Pipice« bo tako ali tako treba nekje zapirati.
Tudi na domačem parketu pa lahko vladi spodleti zaradi lastnih avtogolov. Ni vsak zakon »nujen« ali vreden skrajšanega postopka. Dialog s socialnimi partnerji je bistven, tudi če vlada na koncu sprejme le nekatera njihova stališča. Proces je pomemben sam po sebi. Ni vsaka kritika napačna, slabonamerna ali politično motivirana. Niso vse pripombe nekonstruktivne. »Dolgočasno« vladanje ni vladanje »na horuk«.
Komentirajo lahko naročniki