Golobova vlada je državo vodila kot hotelski minibar. Zdaj je čas za nekaj res dolgočasnega

Na Brdu se je zgodilo nekaj za slovensko politiko skoraj revolucionarnega. Ljudje, ki so dobili oblast, so sedli v isto sobo in govorili o delu.

Ne o čustvih. Ne o vključujočem procesu oblikovanja strategije za prihodnjo strategijo. Ne o tem, kako bomo vsi skupaj ustvarili varen prostor za pogovor o pogovoru. Govorili so o zakonih, denarju, rokih, zdravstvu, cestah, elektriki in državni upravi.

Če bi bili zlobni, bi rekli, da je to minimum. Če bi bili realni, bi priznali, da po štirih letih Golobovega državnega lifestyle menedžmenta že minimum deluje kot reforma.

Prvi koalicijski vrh Janševe vlade ni bil vsebinski kongres, na katerem bi čez noč rešili Slovenijo. Bil je tehnični pregled. Odpreš pokrov, pogledaš motor, preveriš olje in ugotoviš, da je prejšnji voznik štiri leta vozil z opozorilno lučko, glasbo na ves glas in razlago, da je avtomobil v odlični kondiciji, ker ima veliko sledilcev na Instagramu.

Zdaj je prišel račun.

Po navedbah koalicijskih predstavnikov naj bi v proračunu zijala 1,2 milijarde evrov velika luknja. Projekti so slabo realizirani. Na posameznih ministrstvih manjkajo milijoni za obveznosti, ki so že podpisane. Evropske direktive zamujajo, kazni grozijo, ministri pa po predalih odkrivajo finančno anatomijo oblasti, ki je rada govorila o solidarnosti, nekoliko manj rada pa je preverjala, ali ima solidarnost kritje.

To je klasična slovenska leva ekonomija. Najprej pravica. Potem nova pravica. Nato še prispevek za financiranje pravice. Na koncu pa ugotovitev, da denarja ni, vendar je že samo vprašanje, kam je šel, nevaren napad na socialno državo.

Če država ne pobere, država ne ljubi. Če ne regulira, ne skrbi. Če ne uvede novega obrazca, državljan očitno ni dovolj vključen.

Golobova vlada je državo vodila kot hotelski minibar. Vzameš, kar je pri roki, ker se zdi, da je vključeno v ceno. Proračun bo že nekako. Evropski denar bo že prišel. Gospodarstvo bo že plačalo. Naslednja vlada pa dobi račun za vodo, oreščke, dve steklenici vina in štiri leta političnega dopusta.

Golobova vlada je državo vodila kot hotelski minibar. Vzameš, kar je pri roki, ker se zdi, da je vključeno v ceno. Proračun bo že nekako. Evropski denar bo že prišel. Gospodarstvo bo že plačalo.

Zato izraz »katastrofalna zapuščina« ni nujno pretiravanje. Toda tu mora nova oblast paziti. Zapuščina je razlaga, ne program. Prvih nekaj mesecev lahko pojasnjuješ, kaj si našel. Potem moraš pokazati, kaj si popravil. Volivec je Goloba že kaznoval. Nove vlade ni izvolil zato, da bi mu štiri leta pripovedovala, zakaj je imel prav. Izvolil jo je zato, da bo država spet delovala.

In prav zato je bil najpomembnejši del vrha nekaj, kar je bilo v medijskih poročilih skoraj dolgočasno: normativni načrt.

Zakoni. Roki. Prioritete. Koordinacija med vlado in državnim zborom.

To ni politično seksi. Ni fotografije z nutrijo. Ni videoposnetka iz kuhinje. Ni premierja med receptom za avokadov namaz in motivacijskim citatom o svobodi. Je pa to tisto, zaradi česar države obstajajo. Država ni influencer. Država je stroj. In stroj mora delati tudi takrat, ko ga nihče ne všečka.

Zdravstvo brez teološke vojne o lastništvu ordinacije

Nova koalicija napoveduje aktivnejšo vlogo ZZZS, krajšanje čakalnih vrst in rahljanje umetne meje med javnim in zasebnim. Tu bo levica nemudoma sprožila alarm. Privatizacija. Amerikanizacija. Razpad javnega zdravstva. Otroke bodo operirali na obroke, rentgen pa bo imel režo za kreditno kartico.

Seveda ne. Pacienta, ki dve leti čaka na pregled, ne zanima svetovnonazorska usmeritev čakalnice. Ne zanima ga, ali je zdravnik zaposlen v javnem zavodu, pri koncesionarju ali v zasebni ambulanti. Zanima ga, ali bo prišel na vrsto, preden bolezen pride do njega.

Slovenska zdravstvena razprava je desetletja ujeta v marksistično vprašanje lastništva proizvodnih sredstev. Kdo ima ordinacijo. Kdo ima aparat. Kdo ima pogodbo. Medtem pacient sedi na hodniku in počasi postaja del inventarja.

Če ZZZS zbira denar državljanov, mora z njim kupovati storitve. Ne ideologije. Ne institucionalne svetosti. Storitve. Javno zdravstvo ni stavba. Javno zdravstvo je javno financirana dostopnost zdravljenja. Vse drugo je teologija interesnih skupin.

Tretji pas ni kulturna vojna

Drugi simbol resnosti bo infrastruktura.

Tretji avtocestni pas se pri nas obravnava, kot da gre za ideološki napad na planet. Kot da bo dodatni vozni pas osebno stopil do polarnega medveda, mu vzel ledeno ploščo in ga poslal delat v logistiko.

V resnici Slovenija stoji. Delovni človek vsak dan izgublja čas v kolonah, nato pa mu mestni urbanist razloži, da je zastoj pravzaprav vzgojni ukrep, s katerim bo spoznal lepoto javnega prevoza, ki ga ni.

Tretji pas ni popolna rešitev. Je pa priznanje realnosti. Ljudje živijo zunaj prestolnice. Delajo drugje. Vozijo otroke, blago, opremo in svoje življenje. Država, ki jim vsak dan ukrade uro časa, jim ne sme potem predavati o kakovosti življenja. Podobno velja za železnice, obvoznice in prostorske postopke.

JEK 2 in konec energetske pubertete

Jedrska elektrarna ni projekt za Instagram anketo. Ni vprašanje, ki ga rešiš z dvema infografikama, tremi nevladniki in referendumskim vprašanjem, sestavljenim tako, da še njegovi avtorji ne vedo, kaj so vprašali.

Gre za odločitev o tem, ali bo Slovenija čez dvajset ali trideset let imela dovolj elektrike, industrije in suverenosti, da bo še država, ne samo priključek na tuje omrežje.

Golobova vlada je pri JEK 2 uspela narediti skoraj nemogoče. Iz projekta, o katerem je obstajalo precej široko politično soglasje, je ustvarila afero. To je posebna vrsta talenta. Kot da bi organiziral referendum o tem, ali potrebujemo kisik, in ga na koncu odpovedal zaradi netransparentnega dihanja.

Golobova vlada je pri JEK 2 uspela narediti skoraj nemogoče. Iz projekta, o katerem je obstajalo precej široko politično soglasje, je ustvarila afero.

Energetska politika ne sme biti ne verski kult jedrske energije ne romantični krožek sončnih panelov. Biti mora račun. Koliko potrebujemo. Koliko proizvedemo. Koliko bo stalo. Kaj se zgodi, če ne naredimo nič. Države propadejo tudi zato, ker predolgo čakajo na popolno rešitev in medtem ostanejo brez dobre.

RTV kot javni servis, ne dedna posest

Že omemba sprememb zakona o RTV bo sprožila kulturni alarm. Govorilo se bo o napadu na neodvisnost, svobodo, demokracijo in verjetno tudi na vremensko napoved. Pri nas je RTV namreč institucija, ki je ne smeš reformirati, ker je njena nereformiranost dokaz njene neodvisnosti.

To je podobno, kot če bi občinsko podjetje razglasilo, da je vsako vprašanje o porabi denarja napad na kanalizacijo. RTV mora ostati javna. Mora biti močna. Mora ustvarjati kulturo, izobraževanje, informativni program in vsebine, ki jih trg sam ne bi. Vendar javno ne pomeni last političnega in kulturnega razreda, ki se je tam naselil za nedoločen čas.

Javno pomeni naše. Od vseh. Javna radiotelevizija potrebuje odgovornost, pregledno financiranje, profesionalna merila in konec ideje, da je uredniška enobarvnost naravno stanje demokracije. Demokracija ni to, da imajo vsi pravico plačevati program, s katerim se strinja ena polovica države.

SKOK ne sme postati nova dimna naprava

Slovenija potrebuje učinkovite organe za pregon organiziranega kriminala in korupcije. Potrebuje specializacijo, znanje in hitrost. Ne potrebuje pa še ene ustanove z močnim logotipom, dramatično kratico in letnim poročilom, ki ga vsi citirajo, nihče pa zaradi njega ne gre nikamor.

Če bo SKOK organ, ki pride do sodbe, ga potrebujemo. Če bo organ, ki pride do tiskovne konference, ga že imamo v več različicah. Pravna država se ne meri po številu hišnih preiskav, ovadb in naslovnic. Meri se po tem, ali zna krivdo dokazati, nedolžnega pustiti pri miru in postopek končati še v času, ko se udeleženci še spomnijo, za kaj je šlo.

Enotnost ni skupinska fotografija

Sebastjan Jeretič je po vrhu poudaril enotnost koalicije. Prav ima. Toda enotnost ni skupinsko fotografiranje na Brdu. Ni stavek, da med partnerji ni razlik. Če razlik ni, potem ne potrebuješ koalicije, ampak partijo.

Enotnost pomeni nekaj drugega. Da se partnerji prepirajo za zaprtimi vrati, nato pa spoštujejo dogovor. Da ne rušijo zakona svojega ministra zaradi treh všečkov opozicije. Napadi bodo prišli. Na posamezne ministre, poslance, zakone in kadre. Nekateri bodo upravičeni, drugi izdelani po stari slovenski tehnologiji: malo suma, malo moralne panike, en dramatičen studio in dovolj dima, da se teden dni ne vidi ničesar.

Koalicija mora zato držati skupaj. Ne slepo. Ne plemensko. Operativno. Janša ima pri tem prednost, ki je Golob ni imel. Ve, kaj je država. Pozna njene mehanizme, njene sabotaže, njene počasne hodnike in njeno sposobnost, da vsak ukrep spremeni v pravilnik o pravilniku. Toda prav zaradi te izkušenosti tudi nima izgovora.

Nenavadno je, koliko stvari v Sloveniji stoji samo zato, ker jih nihče ne sme premakniti.

Naj bo mandat dolgočasen

V naslednjih mesecih bomo poslušali, da je vlada revanšistična, avtoritarna, neoliberalna in nevarna. Če bo znižala davke, bo rušila državo. Če bo gradila ceste, bo rušila planet. Če bo gradila elektrarno, bo rušila prihodnost. Če bo reformirala RTV, bo rušila demokracijo. Če bo posegla v zdravstvo, bo rušila javno mrežo.

Nenavadno je, koliko stvari v Sloveniji stoji samo zato, ker jih nihče ne sme premakniti.

Vlada naj zato ne lovi aplavza. Naj lovi roke.

Rok za rebalans. Rok za zakon. Rok za dovoljenje. Rok za odločbo. Rok za čakalno vrsto. Rok za začetek gradnje.

Po štirih letih politike kot resničnostnega šova Slovenija ne potrebuje novega glavnega igralca. Potrebuje režiserja, ki bo vključil delovne luči.

Brdo ni bilo zgodovinski prelom. Ni bilo katarza. Ni bilo novo rojstvo države. Bilo je sestanek.

In morda je prav to najboljša novica. Normalna oblast se namreč ne začne s čudežem. Začne se s koledarjem, proračunom in neprijetnim spoznanjem, da bo treba delati.

Če bo ta vlada izpolnila vsaj večji del napovedanega, bodo rekli, da je bil mandat dolgočasen.

Naj bo. Po štirih letih površinskega hrupa bi bila dolgočasna država skoraj civilizacijski dosežek.