Psiholog Munc razkriva: kako je afera Fotopub potonila v molk domače elite

Na družbenih omrežjih je znova završalo. Tokrat zaradi obsežne in ostre objave psihologa, predavatelja, pisatelja in blogerja Matica Munca, ki je obudil eno najbolj mračnih poglavij slovenske kulturne scene zadnjega desetletja – afero Fotopub.

Tri leta in pol po izbruhu pričevanj o domnevnih spolnih zlorabah, povezanih z delovanjem Društva Fotopub in nekaterimi osrednjimi akterji ljubljanske umetniške scene, se zadeva znova vrača v javni prostor. Ne zaradi sodnega epiloga – tega še vedno ni – temveč zaradi občutka, da se je primer preprosto potopil v pozabo.

Matic Munc v svoji objavi opisuje pogovor z znanko, ki naj bi mu pred evropskimi volitvami leta 2024 zaupala osebno izkušnjo in širši vzorec domnevnih zlorab. Po njenih besedah naj bi se novačenja mladih deklet pogosto začela v znanih ljubljanskih lokalih, nadaljevala pa na zasebnih zabavah, ateljejih in vikendih. Tam naj bi se, po navedbah iz pričevanj, dogajale hude zlorabe, tudi nad omamljenimi in mladoletnimi osebami.

Gre za navedbe, ki so v javnost prvič množično prišle poleti 2022, ko so se na Instagramu pojavili profili s pričevanji domnevnih žrtev Dušana Smodeja, umetnika in takratnega predsednika Društva Fotopub. Zadeva je hitro prerasla družbena omrežja in vstopila v osrednje medije, dosegla politični vrh in sprožila vprašanja o odgovornosti kulturnih institucij.

Prelomni trenutek je bil samomor Romana Uranjeka, slikarja in soustanovitelja skupine IRWIN, avgusta 2022. Dan kasneje naj bi se po Muncovih navedbah v Križankah zbrali njegovi prijatelji in sodelavci, kjer naj bi razpravljali predvsem o »damage controlu« – o tem, kako omejiti škodo, ki jo povzročajo pričevanja v javnosti.

V tednih, ki so sledili, so posamezne novinarke javno spregovorile o domnevnem spolnem nasilju in predatorstvu, a so bile – tako Munc – hitro tarča diskreditacij in relativizacij. Medijska pozornost je po oddaji Tarča septembra 2022 opazno usahnila. Po neuradnih informacijah, ki jih avtor navaja kot govorice, naj bi na uredništva pritiskali vplivni oglaševalci, povezani z družbenimi krogi, ki so se gibali okoli Fotopuba.

Danes, leta 2026, pravnomočne obtožnice ni, saj sodišče Smodeja ne more najti . Dušan Smodej se po javno dostopnih informacijah zadržuje v tujini. Na družbenih omrežjih so se pojavile tudi fotografije iz Švice, ki so v Munčevi objavi uporabljene kot simbol širšega problema – občutka, da se je mogoče izogniti odgovornosti preprosto s časom in oddaljenostjo.

Munc gre še dlje. Govori o sistemskem molku, o tihem soglasju dela kulturne elite, o neizrečenem pravilu, da se »o mrtvih govori le dobro«, ter o tem, kako se v Sloveniji raje zgražamo nad tujimi primeri (Jeffrey Epstein), lastnih pa ne znamo ali ne želimo razčistiti.

Njegov zapis ni le obtožnica posameznikov, temveč predvsem kulturnega in medijskega okolja, ki naj bi odpovedalo. Odpovedalo pri zaščiti žrtev, pri vztrajanju pri resnici in pri tem, da bi moč in vpliv ne pomenila tudi imunitete.

Ob tem velja poudariti: gre za pričevanja, mnenja in javno izražene očitke. Sodnega epiloga ni. Prav zato pa se vprašanje, ki visi v zraku, zdi še toliko bolj neprijetno: ali je resnica potonila zato, ker ni bila resnična – ali zato, ker je bila preveč resnična?