Javnosti pridigajo o svobodi, morali in vrednotah, Fotopub pa pometajo pod preprogo

Svetovni in slovenski mediji se zadnje tedne ukvarjajo z bolečimi podrobnostmi, ki jih razkrivajo “dosjeji Epstein”. Dokumenti razglajajo povezave pokojnega spolnega nasilneža z vplivnimi posamezniki iz politike, kulture, financ, gospodarstva in znanosti v številnih državah. A medtem ko zgroženi spremljamo razkritja primera Epstein, pri sorodni domači aferi Fotopub, prav tako povezani s slovensko kulturno, umetniško, politično in gospodarsko elito – z eno izjemo ta teden – vlada molk. A ta tišina je glasnejša od besed. Še posebej, ko skoraj nemi postanejo tisti, ki imajo sicer polna usta pravic žensk, varnih prostorov in ničelne tolerance do nasilja.

V začetku tedna je o “sistemu spolnih zlorab dvojce Smodej-Uranjek” na Facebooku pričeval psiholog Matic Munc. “K dvema dekletoma ali manjši družbi deklet je pristopila ženska ali včasih dve ženski. Zelo prijazno. Zelo varno. Zelo neškodljivo. Običajna fraza je šla v smer, da je tam pač dolgčas in da se pravi žur dogaja pri Duletu ali Duškotu, ki je totalna faca in kjer je non-stop party,” je podobno dinamiko novačenja deklet kot je znana iz primera Epstein opisal Munc. In nekatera dekleta so šla tja, kjer je bila “skoraj vsak prepita in zadeta smetana ljubljanske kulturne srenje, glasbeniki, slikarji, multimedijci, vplivneži, vmes pa hčerke slovenskih milijonarjev in sinovi istih, pa dilerji kokaina in GHBja. Bil je tam tudi kralj Roman, slavni slikar, slavni IRWIN.” Mlada dekleta so po druženjih z ljubljansko elito “končala omamljena, brutalno posiljena, včasih ožgana s cigaretami, davljena ali drugače ponižana,” način delovanja tega sistema po pričevanju znanke opiše psiholog.

Munc nadaljuje, da se je po tem, ko so na dan prišla pričevanja o zlorabah Dušana Smodeja in je samomor storil slikar in soustanovitelj skupine IRWIN Roman Uranjek, v Križankah zbralo približno 30 Uranjekovih prijateljev, ki so, tako Munc, vedeli za vse, kar sta počela Smodej in Uranjek. Sam jih je tedaj videl in delno slišal. Afera oplazi tudi vrh stranke Levica. “Po Ljubljani se govori, da so bili na zabavah praktično VSI, samo vprašanje do katere faze,” zapiše Munc, ki opozori na odziv vseh teh, ki so jih polna usta pravic žensk: “levi aktivisti so precej tiho, sploh Inštitut 8. marec recimo ne naredi kampanje in se odzove zelo pasivno”.

Psiholog nato zapiše, da so za prenehanje poročanja o Fotopubu na urednike pritisnili “vplivni šefi uprav velikih oglaševalcev” katerih otroci naj bi bili na teh zabavah. In poročanje se je ustavilo. Spomnimo, po treh letih in pol od prvih grozljivih pričevanj se sojenje niti še ni začelo. Še več, umetnik, kurator in predsednik društva Fotopub neovirano dela in živi v tujini, sodišče pa mu ne more vročiti obtožnice, zato se sojenje ne more začeti. “Preveč močnih kuhalnic je v tem loncu,” zapiše Munc ob svojo misel, da “nihče ne bo nikoli odgovarjal za dogajanje okoli Fotopuba”.

Z imeni na policijo

Če bo tako kot pravi znani psiholog, bo to tako tudi po njegovi krivdi. Ker kot piše, pozna imena 30 ljudi, ki so vedeli za vse, kar sta počela Smodej in Uranjek, je njegova odgovornost, da ga nese na policijo, če se ta ne bo sama oglasila na njegovem domu. Morda kdo od teh poleg drugih informacij ve tudi, kje je Smodej danes. Brez konkretnih dejanj bodo najhujše obtožbe ostale le zapisi na družbenih omrežjih, žrtve pa brez pravice. Druga tema je, koliko bo pripravljena narediti »depolitizirana« policija.

Presenetilo me je, da je Munc v svojem zapisu naknadno pobrisal imena lokalov, v katerih se je po njegovih informacijah dogajalo novačenje mladih deklet, ki so bile nato žrtve spolnega nasilja. Še bolj pa me je v komentarjih presenetil napad na Munca s strani Barbare Rajgelj, solastnice enega lokalov, ki jih je omenjal Munc. Pravnico, ki se na novinarskih konferencah pridružuje Inštitutu 8. marec, na faksu predava mladim študentkam in so je polna usta skrbi za ranljive, očitno bolj skrbi, da bi ta novica kako škodila obisku lokala kot to, da bi sistematično novačenje kasnejših žrtev lahko potekalo tudi tam. Jasno, da kot solastnica ne more vedeti vsega o gostih in njihovem početju. Pa vendar bi lahko vsaj odslej preventivno ogromno naredila tako za zaščito mladih deklet na splošno, posebej pa še v svojem lokalu.

Na pasivnost Inštituta 8. marec je opozoril že Munc. Moj novinarski kolega pa je dodal, da je res ironično, da “fajterke”, ki lahko določajo ustavne sodnike, ne morejo pospešiti razrešitve afere Fotopub.

Levica: Zgodbo bomo postavili v ospredje. Potem pa nič

Tudi Nika se rada druži in slika z elito ter sodeluje z Levico. “Afera Smodej ni zgodba, ki lahko “zatrese položaj” Levice. Nasprotno, to je zgodba, ki jo bomo mi sami postavili v ospredje in si zadali nalogo, da iz kulture ustvarimo varen prostor za vse,” so na X konec leta 2022 zapisali v z dogajanjem povezani Levici. In to je bila tudi edina njihova objava na to temo. Medtem ko javno krivijo počasne postopke, niso za rešitev afere Fotopub naredili nič. Praksa kaže, da je pri reševanju spolnih zlorab pogosto potreben poseg od zunaj. Sistem, ki je vanje vpleten, jih bo praviloma prikrival, ščitil in s tem omogočal njihovo nadaljevanje.

Zadnje pričevanje znanega psihologa kaže, da v tej smrdljivi mlaki plava veliko vplivnih rib. Javnosti pridigajo o svobodi, morali in vrednotah, Fotopub pa pometajo pod preprogo. A pravo vprašanje ni, komu bo afera Fotopub zamajala stolček ali ga razkrinkala, ampak, ali bomo kot družba zmogli vztrajati pri istem merilu ničelne tolerance do takšnih svinjarij za vse – ne glede na ideološko barvo, umetniški status ali družbeni položaj.

Primer Epstein nas uči, da so pokvarjeni sistemi moči razmontirani šele, ko molk zamenjajo pogum, vztrajnost in institucionalna odgovornost.