Dve poti do vlade – ena vodi v stabilnost, druga v razpad

Ko volitve ne prinesejo jasnega zmagovalca, se slovenska politika vrne v svojo naravno lego. V trgovino. V tisto staro, rahlo zatohlo sobo, kjer se govori o “odgovornosti”, misli pa se na matematiko. Kjer se govori o “stabilnosti”, misli pa se na preživetje. Kjer se govori o “sodelovanju”, misli pa se na ceno.

In nenadoma postane država, ki jo je bilo še včeraj treba reševati pred propadom, samo še predmet pogajalskega paketka. Kot da smo res še vedno nekje v letu 1996. Takrat je šlo za en prestop, za en ključ, za en obrat, ki je prevesil sistem. Danes je sistem le bolj sofisticiran. Vse je manj osebno in bolj strukturno. A logika je ista: majhni zmagovalci postanejo veliki lastniki. Ne zato, ker bi jih ljudstvo izvolilo za voditelje, ampak zato, ker je matematika nenadoma postala njihov najmočnejši argument.

Če bi bili ciniki, bi rekli, da je to demokracija. Če bi bili iskreni, bi rekli, da je to slovenska različica “vladavine vmesnih”. Tistih, ki imajo ravno dovolj mandatov, da lahko zahtevajo več, kot jim pripada po teži. In tistih, ki so pripravljeni svojo težo prodati tistemu, ki ima večjo blagajno, močnejše medijsko zaledje in boljše vzvode v državnem aparatu.

V takem položaju sta dva akterja, ki držita škarje in platno. Ne zato, ker bi bila največja, ampak ker sta “ključ”. Logar in Stevanović. In to je trenutek, ko se morata, če želita dokazati, da sta res politična projekta in ne samo kampanjski izdelek, obnašati kot paket.

Če bi imel možnost svetovati, bi jima povedal preprosto: najprej se uskladita med seboj. Najprej se dogovorita, kaj sta sploh in kam gresta. In šele potem nastopita do obeh blokov z enim sporočilom. Ne kot dva posameznika, ki se bosta vsak zase pustila kupiti s kosom vpliva, ampak kot blok, ki prodaja stabilnost. To je edini način, da ne postaneta ujetnika logike “najmanjših možnih poražencev”, ki se v Sloveniji vedno znova preoblikuje v “najdražje možne koalicijske partnerje”.

Tu je pa bistveno vprašanje: ali sta pripravljena ostati zvesta temu, s čimer sta kandidirala. Ker če sta, je izbira v resnici precej omejena. Ne moreš kandidirati na protikorupcijski platformi in potem držati lestve Golobu. Ne moreš kandidirati na antimigracijski, propodjetniški platformi in iti v vlado z Levico. To ni “kompromis”. To je samorazgradnja. In če se sam razgradiš, te sistem ne bo nagradil. Sistem te bo uporabil.

Dve poti

V tej zgodbi je zato prva velika politična resnica naslednja: obstajata dve enakovredni matematični možnosti za vlado, a obstaja samo ena programsko vsaj približno konsistentna pot, če sta ti dve sredinski stranki res to, kar sta prodajali. Druga pot je udobnejša, mehkejša, bolj medijsko prijazna, bolj “evropska” v slovenskem smislu, kjer “evropsko” pomeni, da te ne napadajo večerni dnevniki. Ampak je tudi dražja. Ne v evrih. V integriteti.

V tej zgodbi je zato prva velika politična resnica naslednja: obstajata dve enakovredni matematični možnosti za vlado, a obstaja samo ena programsko vsaj približno konsistentna pot, če sta ti dve sredinski stranki res to, kar sta prodajali.

Golob bo v takem scenariju vrata odprl na široko. Ne iz plemenitosti, ampak iz nagona. Ker ve, da je druga izbira zanj nevarna. In ker ima na voljo najbolj učinkovito koalicijsko lepilo, kar ga premore slovenska država: mrežo uslug, denarja, položajev in obljub. Če prideš v njegov objem, ne boš ostal nepoškodovan. Ne zato, ker je zloben, ampak ker je sistem tak. Enkrat si v mreži, drugič si že del mreže. In potem nisi več “sredina”, ampak še ena roka iste hobotnice.

Na drugi strani je pot do desnosredinske vlade matematično možna, politično pa je vprašanje, koliko kože bo treba prodati. In tu smo pri tistem, kar v Sloveniji res nikoli ne izgine: cena Janše. Nekateri jo prodajajo kot moralni problem, drugi kot strateško priložnost. V resnici pa je to preizkus resnosti vseh. Če Logar in Stevanović mislita resno, bosta morala prehoditi pot, ki je ne mara noben slovenski politik: pot odgovornosti brez aplavza mainstreama. In to je v Sloveniji trši teren kot katerikoli proračun.

Če bo v ospredju programska sorodnost, je pot jasna

Zato se bo v naslednjih tednih odločalo o dveh stvareh. Prva je, ali bomo dobili koalicijo, ki bo vsaj približno programsko skladna, ali pa bomo dobili vlado, ki bo sestavljena samo zato, da se sestavi. Druga pa je, ali bodo novi obrazi sredine dokazali, da niso nastali kot tamponski produkt tranzicijskega sistema, temveč kot dejanska alternativa.

V naslednjih tednih se bo odločalo o dveh stvareh. Prva je, ali bomo dobili koalicijo, ki bo vsaj približno programsko skladna, ali pa bomo dobili vlado, ki bo sestavljena samo zato, da se sestavi.

Pri vsem tem je pesimizem na strani desne sredine odveč. Številke so jasne: rezultat desne sredine se je izboljšal. Organsko. Na terenu. Starostna struktura volivcev se popravlja. Mlajši volivci se premikajo. To je trend, ki ga nobena televizija ne more ustaviti, ker televizije preprosto ne gledajo več.

A hkrati je tudi grenka resnica: to ni bila absolutna “zmaga desnice”. Če želi desna sredina res zmagati, bo morala ljudi še prepričati. Ne samo mobilizirati. Prepričati pomeni: ponuditi normalnost, kadre, vizijo in predvsem sposobnost vladanja. V kontekstu Slovenije je to skoraj generacijska prevzgoja. Ne samo sposobnost kritiziranja. Slovenci so že večkrat pokazali, da znajo voliti proti nečemu. Veliko redkeje pa volijo za nekaj. To “za” bo treba šele zgraditi. Kajti Slovenci smo okuženi z boleznijo, ki je trdovratnejša kot pričakovano.

Manjka konservativna civilna družba

In tu pridemo do zadnjega, bolj dolgoročnega zaključka. Ne glede na to, kaj se skuha v postvolilni kolobociji, je nujno začeti strateško graditi konservativno civilno družbo. Ne kot strankarsko izpostavo, ampak kot substrat vrednot, kompetenc in kadrov. Z imenovalcem vrednot, ne izkaznice. Kajti oblast bo prišla. Prej ali slej. Če ne drugega, je demografija neizogibna. Vprašanje pa je, ali bo takrat dovolj ljudi, ki znajo voditi in ki imajo v mislih dobrobit običajnega državljana, ne pa samo lastne klike. Namreč samo to bo način, da se oblast tudi obdrži oziroma ponovi.

Če povzamem: koalicija se bo oblikovala tam, kjer bo najmanj laži med programom in podpisom. Če bo prevladal oportunizem, bomo dobili vlado, ki bo zdržala natanko toliko, kolikor bo trajala delitev plena. Če bo prevladala državotvornost, lahko dobimo vlado, ki bo vsaj poskusila znižati izgube, ki jih sistem vsak mandat izgubi v lastno kolesje. In to je edina prava dilema po teh volitvah. Vse drugo je zgolj vprašanje, kdo bo sedel na kateri stol in kdo bo prvi dobil ključ od predala.