Kolumna Žige Turka na Čas-opisu razume nedavne volitve kot jasen test volivcev – ne politikov. Po njegovem niso šlo za običajno tekmovanje programov, temveč za “ostro moralno ločnico”, kjer so bili volivci postavljeni pred vprašanje odnosa do laži in korupcije.
Avtor poudarja, da so razkritja o spornih praksah vladnih krogov volivcem ponudila “kristalno jasno dilemo”: podpreti ali zavrniti takšno ravnanje. Kljub temu je, kot zapiše, “vsak tretji volivec izbral laž in korupcijo”, kar razume kot zaskrbljujoč signal o vrednotah družbe.
Pri razlagi se opre na Bryan Caplan in njegovo tezo o neracionalnih volivcih. Ljudje po njegovem ne odločajo premišljeno, temveč jih vodijo predsodki, čustva in instinkti. Ključno vlogo ima “tribalizem” – nagnjenost, da podpiramo “naše”, tudi kadar so vpleteni v sporna dejanja.
Pokazalo se je, da moralni kompas velikega dela volivcev kaže v čudno smer. Nič hudega, če je korupcija, če si z njo pomagajo naši. Raje imamo korupcijo, ki je naša, kot pošten sistem, ki nam ga pomagajo postaviti tujci.
Turk to opiše kot trk dveh svetov: na eni strani instinktivna plemenska lojalnost, na drugi pa civilizacijske vrednote, kot so poštenost, nepristranskost in odgovornost. Te vrednote niso prirojene, ampak se jih moramo naučiti. Volitve so po njegovem pokazale, da se velik del družbe odloča po “liniji najmanjšega odpora”.
Kolumna zato sklene z ostrim opozorilom: v demokraciji imajo ljudje pravico do slabih odločitev, a problem je, da “posledic ne nosi posameznik, ampak jih nosimo vsi”. Zaključek je pesimističen – ideja, da imajo volivci vedno prav, je po njegovem “slaba tolažba”.
Komentirajo lahko naročniki