Volitve v Državni zbor niso prinesle jasnega zmagovalca niti enostavne poti do oblikovanja nove vlade. Razmerje sil ostaja razdrobljeno, ključ do oblasti pa se – kot že večkrat v slovenski politični zgodovini – seli v roke manjših strank in posameznih poslancev.
Ali nas čaka ponovitev leta 1996 – ali pa morda državotvorna streznitev?
Nič novega pod svobodnim soncem
Nekdanji notranji minister in dolgoletni poslanec Vinko Gorenak opozarja, da trenutna situacija ni nič novega. Po njegovem mnenju slovenski politični sistem že od devetdesetih let ne temelji na jasni volji zmagovalcev, temveč na sposobnosti oblikovanja večine s pomočjo “najmanjših možnih poražencev”. Spomni na leto 1996, ko je preobrat omogočil prestop Cirila Pucka, pa tudi na kasnejša obdobja, ko so vlade nastajale zaradi odločitev manjših partnerjev.
Podoben vzorec vidi tudi danes. Po njegovi oceni noben od glavnih političnih blokov nima zadostne podpore za samostojno sestavo vlade. Ključni bodo zato akterji na sredini – Anže Logar in Zoran Stevanović – ter njuni poslanci, ki lahko tehtnico nagnejo na eno ali drugo stran.
Gorenak ob tem ne izključuje scenarijev političnega preigravanja, kakršne je Slovenija že videla. Opozarja celo na možnost “kupovanja glasov”, pri čemer se sklicuje na zgodovinske primere političnih prestopov. Po njegovem mnenju se lahko ponovi logika iz preteklosti, ko so posamezni poslanci odločilno vplivali na oblikovanje vlade.
Vse je odvisno od državotvorne odgovornosti izvoljenih
Bolj umirjen, a vseeno zaskrbljen pogled ponuja prvi predsednik slovenske vlade Lojze Peterle. Tudi on poudarja, da imamo opravka z “malimi zmagovalci”, ki imajo nesorazmerno velik vpliv. A za razliko od Gorenaka izpostavlja predvsem odgovornost izvoljenih predstavnikov.
Po njegovem mnenju si Slovenija ne more privoščiti dolgotrajnega političnega trgovanja. Država se namreč sooča z resnimi razvojnimi izzivi, med katerimi izpostavlja nizko gospodarsko rast in zaostajanje za evropskim povprečjem. V takšnih razmerah bi morala politika preseči ideološke razlike in poiskati skupne rešitve.
Peterle sicer ocenjuje, da je trenutno nekoliko lažje oblikovati koalicijo na desnosredinski strani, vendar opozarja, da to ni samoumevno. Ključna nevarnost po njegovem ni toliko ideološka razlika kot možnost, da bi proces oblikovanja vlade zdrsnil v “konjsko trgovino” in izsiljevanja.
Misija nemogoče – razen če
Dilemo še bolj neposredno opiše Gregor Virant – nekdanji predsednik Državljanske liste in sam nekoč jeziček na tehtnici pri sestavljanju vlade – ki meni, da sestavljanje koalicije “meji na misijo nemogoče”.
Po njegovi oceni levosredinske vlade brez širšega povezovanja praktično ni mogoče oblikovati, saj bi zahtevala sodelovanje programatsko nezdružljivih akterjev. Na drugi strani je desnosredinska vlada sicer matematično možna, vendar politično vprašljiva – tudi zaradi potencialne odvisnosti od strank, ki bi lahko bile za del političnega prostora nesprejemljive.
Virant zato razlaga rezultat volitev kot jasno sporočilo volivcev: nobena stran nima mandata za samostojno vladanje. Edina realna pot je po njegovem mnenju “vlada politične širine”, ki bi presegla klasične blokovske delitve.
A tak scenarij bi zahteval visoko stopnjo politične kulture, kompromisa in pripravljenosti na sodelovanje – tudi med največjimi tekmeci. Virant poudarja, da bi moral aktualni politični vrh za tak korak pokazati modrost, kakršno je poosebljal Janez Drnovšek.
Proceduralno bo odločilno prvo zasedanje novega državnega zbora, predvidoma med 10. in 15. aprilom. Poslanci bodo najprej potrdili mandate, nato pa izvolili predsednika DZ – in ravno to glasovanje bo razkrilo, kakšna koalicija se oblikuje v ozadju.
Če do zasedanja ne bo dogovora, bo parlament formalno obstajal, a ne bo mogel odločati – situacija brez precedensa v slovenskem parlamentarizmu. V skrajnem scenariju, ko bi propadla oba kroga glasovanja o mandatarju, bi predsednica republike morala razpisati predčasne volitve – po grobem izračunu predvidoma septembra.
Vzporednica z letom 2000 je tu poučna:
Naročniška vsebina
3 odzivi na “Sestava koalicije realna ali misija nemogoče? Odgovarjajo izkušeni politiki, ki so to že počeli”
Jasno, da enobarvne vlade ne bo. Pa četudi bi se na silo izoblikovala, ne bo trajala dolgo. Dvomim, da bi tudi nove volitve prinesle drugačna razmerja.
Je pa dobra novica za Slovenijo to, da Macerl ni bil izvoljen, ta bi v parlamentu ali celo v vladi vse teroriziral s svojimi amaterskimi okoljskimi tezami, ki so bolj na ravni urokov, kot kaj resnega. Levica si je z njimi obesila kamdn oklli vratu. Bodo že še videli ubrisanost.
KDO BO KAM PRISTOPIL, JE ODVISNO OD TEGA – ALI KORUPCIJO PODPIRA, ALI CELO TOLERIRA!
Po Golobovi ZMAGI, ga je v štabu že isti večer obiskal kolega JANKOVIČ. In novinarjem, ki niso izrazito Levi, je bil vstop PREPOVEDAN. Zakaj so se bali odgovarjati na vprašanja novinarjev – če imajo čisto vest? Ali je mogoče Jankovič “pomagal šteti glasovnice”?
Komentirajo lahko naročniki