Prejeli smo pismo delovno aktivnega Slovenca, ki opisuje svojo kalvarijo z zdravstvenim sistemom. Primer dobro ilustrira, da čakalne dobe niso samo zdravstveni, ampak tudi finančno-ekonomski problem in problem upravljanja sistema. Kot pravi, gre za »drag sistemski absurd«.
Sprva je kazalo, da bo na preiskave in operativni poseg čakal zelo dolgo, kar bi pomenilo najmanj 27 mesecev bolniške in večje tveganje trajne okvare, hkrati pa ogromne stroške za javno blagajno. Po njegovi oceni bi imel v tem primeru Zavod za zdravstveno zavarovanje (ZZZS) 107.000 evrov dodatnih nepotrebnih stroškov.
Zaradi resnosti zdravstvenega stanja je bila obravnava nato vendarle izvedena bistveno hitreje. V treh mesecih je bila njegova zdravstvena situacija (hernija diska v vratnem delu) urejena in je do danes povsem okreval.
Spodaj prilagamo njegov zapis z možnima scenarijema in izračuni:
Kot pravi “naš” pacient, njegov primer zelo jasno pokaže, kako lahko dolge čakalne dobe v javnem sistemu hkrati povečajo tveganje trajne zdravstvene okvare, ustvarijo bistveno višje stroške za ZZZS in proračun, predvsem pa človeka za dolgo časa – povsem po nepotrebnem – umaknejo iz delovnega procesa.
Dva možna scenarija
Scenarij A – če bi čakal po prvotni predpostavki in čakalnih dobah:
- Z dela bi bil odsoten najmanj 27 mesecev (čakanje + okrevanje, brez upoštevanja zapletov).
- V tem času bi ZZZS (preko nadomestil) pokrila mojemu delodajalcu 113.400 €.
- Strošek operativnega posega: 11.000 €.
- Strošek zdraviliškega zdravljenja: 3.600 €.
- Skupni strošek ZZZS: 128.000 €.
Scenarij B – dejansko stanje, potem ko je vendarle prišlo do hitrejše obravnave:
- En mesec in pol bolniške odsotnosti na stroške ZZZS.
- V tem času je ZZZS (preko nadomestil) pokrila mojemu delodajalcu 6.300 €.
- Strošek operativnega posega: 11.000 €.
- Strošek zdraviliškega zdravljenja: 3.600 €.
- Skupni strošek ZZZS: 20.900 €.
Ker se je zgodil drugi scenarij, je ZZZS na boljšem za okoli 107.000 €.
Pri tem je treba upoštevati, da kalkulacija sploh ne vključuje:
- izgube produktivnosti in stroškov nadomeščanja v podjetju,
- tveganja, da po dveh letih odsotnosti ne bi bil več sposoben opravljati dela, ki sem ga doslej, saj bi bil predolgo »iz posla«,
- nižjih prilivov v proračun.
Zakaj je to sistemski absurd
Po prvotnem scenariju bi na magnetno resonanco, specialistični pregled in operacije čakah zelo dolgo – na portalu ZVEM mu je pisalo, da bi do operativnega posega (po takratnih čakalnih dobah) minilo najmanj 24 mesecev. To bi v praksi pomenilo bistveno večje tveganje trajne okvare, bistveno daljšo bolniško odsotnost in veliko višje stroške za ZZZS in posredno tudi za državo.
V drugačnem sistemu zdravstvenega zavarovanja pri nas nobena zasebna zdravstvena zavarovalnica (ko izračuna stroške in tveganja) ne bi imela interesa pacienta pustiti čakati tako dolgo, da se mu stanje slabša in narašča tveganje trajne okvare, hkrati pa se generirajo večletni stroški bolniških nadomestil. Interes zavarovalnice bi moral biti, da se pacienta čim prej učinkovito pozdravi in vrne v delovni proces, da začne zopet plačevati zavarovalnino.
3 odzivi na “Čakalne dobe potratne za zdravstveno blagajno: primer pacienta, ki stane več kot 100.000 evrov, pa ni edini”
Dober primer, ki ni edini.
Pomeni pa, da je gospod moral imeti Specialiste zavarovanje, da je prej prišel do MR in diagnoze. Potem so pa videli, da je res nujno. Iz tega se vidi, da se gre ZZZS ideologijo in jim ni žal denarja ne za plačevanje storitev v tujini in ne delodajalcem. Denar torej je, samo neumno ga trošijo.
Če bi ta primer razložil zdajšnji ministrici za zdravje, ki naj bi bila vrhunska ekonomistka ga njena smejoča in arogantna glava nebi razumela in tudi noče razumeti. V delujočemu zdravstvu je glavni namen čim prejšnja rehabilitacija oziroma ozdravitev. Zdaj jim pa jim najbolj uspeva 30dni do groba…
Tukaj lahko mirno prištejemo še najmanj 22.320 € davkov in stroškov, ki jih je pri povprečni slovenski plači pobere država v dveh letih.
Komentirajo lahko naročniki