Intervju z ortopedom Gregorjem Kavčičem: To, da se paciente peha v samoplačništvo, se mi ne zdi prav

Gregor Kavčič je eden najbolj znanih slovenskih ortopedov, velja tudi za enega tistih, ki opravijo največ operacij. Do konca novembra je vodil ortopedijo v Splošni bolnišnici Novo mesto, nato pa je bil odpuščen in nadenj se je spravila celotna vladajoča politika, na čeli s predsednikom vlade Robertom Golobom. V zadnjem času pa je bilo s strani vladajoče politike zoper njega izrečenih tudi več laži in neresnic.

Kaj se je v resnici dogajalo v Novem mestu, kaj prinašajo vladni ukrepi, kakšen je njegov pogled na zdravstvo in kako dejansko skrajšati čakalne vrste. O vsem tem smo se pogovarjali z verjetno najbolj znanim ortopedom ta trenutek.

Nekaj mesecev je že, odkar niste več zaposleni v Splošni bolnišnici Novo mesto. S čim se zdaj ukvarjate?

Tako kot prej. Delam operacije, kot sem jih prej. Delam pri koncesionarju Arbor mea, v obsegu, ki ga zaenkrat imamo. Januarja, februarja in marca smo delali skoraj normalno. Če pa se uredba, ki nam je omejila število operacij oz. ki določa, da ni več plačila po realizaciji, ne spremeni, bo letošnji program kmalu končan.

Kdaj ga boste izpolnili?

Nekje v roku 14 dni. Dodelili so nam 150 protez. Napram 1000 protezam, ki smo jih opravili lani, je to res malo.

V javnosti smo že slišali, da naj bi začeli delati v Zagrebu. Je kaj na tem?

Zaenkrat nisem v Zagrebu. Bomo videli, kaj bo v prihodnje. Jaz sem kirurg in bom pač operiral, tako ali drugače. Če mi v Sloveniji ne bo dano, da delam, je opcija zame tudi Zagreb. Živim relativno blizu.

Torej, ko boste izpolnili program, ljudje ne bodo mogli več prek zdravstvenega zavarovanja do vaše storitve, če pa bi se preselili v Zagreb, pa bi lahko ne?

Da. Trenutna situacija je glede zakonodaje pri nas res nemogoča. Vi, kot državljan Slovenije, greste lahko v Zagreb, Avstrijo, Švico, … če je v Sloveniji predolga čakalna doba, in dobite povrnjeno zdravljenje v enakem znesku, kot bi ZZZS zanj plačal v Sloveniji. Če greste pa v slovensko zasebno kliniko, pa temu ni tako.

To res ni normalno. Nobena druga država nima take ureditve.

Pa še ta ureditev, da je povrnjeno v tujini je posledica evropske uredbe, ki jo naša država pač mora spoštovati.

Drži, to je posledica evropske uredbe.

Pa se ravno ta del, po svoje zdi najbolj logičen. Glede na to, da plačujemo zdravstveno zavarovanje, bi bilo edino logično, da ZZZS plača operacijo, ki jo potrebujemo, ne glede na to, kje je izvedena, mar ne?

Sam zdravstveni sistem vedno gledam skozi oči bolnika. Pri nas pa se je zadnja leta začelo preveč gledati skozi oči zdravnikov oz. sistema.

Zdravniki smo izvajalci zdravstvenih storitev, kot so tudi sestre, in  drugi zdravstveni delavci. Mi moramo gledati skozi oči bolnika. Kaj bolnik potrebuje. Potrebuje kvalitetno storitev, operacijo v razumnem času. To velja za katero koli storitev.

Strokovna obravnava, ampak ne čez dve leti, ampak v razumnem času. Za operacijo kolka in kolena, s čimer se ukvarjam sam, je po mojem mnenju razumski rok do šest mesecev. Kar je več od tega, je nenormalno stanje.

Med ljudmi nastane panika, bi se radi kar preventivno vpisovali v čakalno vrsto, ker jih skrbi, kako bo z drugim kolkom, po tem, ko so bili denimo na enem operirani in se bojijo, da bodo znova dolgo čakali.

Par mesecev je že prav, da se počaka, da stvar dozori. Operacija kolka je le velika operacija, ki se ne dela takoj, ko nekoga boli en teden. Večina normalnih evropskih držav ima čakalno dobo med enim in štirimi meseci.

Arbor mea ima torej plačanih za letos 150 operacij, kar bo do konca marca izpolnjeno. Kaj pa potem? Kaj boste počeli od aprila do decembra?

Če država ne bo sprostila plačila po realizaciji, bodo ti pacienti čakali. Nekateri ne bodo mogli čakat, bodo šli drugam, večina pa jih gre zdaj v državne bolnice, ker trenutno nimajo druge opcije. Tam pa se bo čakalna doba še podaljšala.

Če država ne bo sprostila plačila po realizaciji, bodo ti pacienti čakali.

Saj prav zato, ker so bile v bolnišnicah tako dolge čakalne dobe so se sploh pojavili koncesionarji. Če jih ne bi bilo, tudi koncesionarjev ne bi potrebovali.

Z omejitvijo koncesionarjev bo okoli 2.000 dodatnih bolnikov pritisnilo na državne bolnišnice. Če upoštevate, da v Sloveniji letno takšno operacijo potrebuje okoli 7.000 ljudi, potem vam je jasno, kako velik porast je to. Državne bolnišnice zagotovo niso zmožne povečati obsega dela za 25-30 odstotkov, da bi to opravile.

So pa tukaj tudi druge operacije ne samo endoproteze, teh je še dodatnih 3000, ki jih koncesionarji ne bodo mogli opraviti, če se uredba ne spremeni.

Sploh ob odhodih zdravnikov v zadnjem času …

Pa ne le zdravnikov, tudi zaradi sester, prostorov. Še večje ozko grlo kot ortopedi so trenutno medicinske sestre. Pa tudi operacijski prostori.

Kaj pa bo z operacijskimi prostori koncesionarjev zdaj? Se bodo v Arbor mei denimo od aprila do decembra opravljali zgolj samoplačniški posegi?

Delno bodo prostori stali, delno pa se bodo opravljali samoplačniški posegi. Ti bodo zagotovo zdaj v porastu.

Sam sem 27 let delal v javni bolnišnici in imam to zavest o javnem zdravstvu. To, da se paciente peha v samoplačništvo, se mi ne zdi prav. Te operacije nenazadnje niso poceni. Operacija kolka je okoli 9.000 evrov. To, da bi zdaj nekdo, ki je vse življenje plačeval zdravstveno zavarovanje, to moral plačati iz lastnega žepa, je za moderno evropsko državo nedostojno.

Komu je v interesu omejevanje dela pri koncesionarjih?

Očitno politiki. Politika je to omejila. Druge razlage ne vidim.

SB Novo mesto vam je očitala, da ste preusmerjali paciente h koncesionarju in s tem umetno podaljševali čakalne vrste v SB Novo mesto …

Očitali so mi celo, da v svojo zasebno ordinacijo, ne h koncesionarju. Robert Golob še zdaj ponavlja te lažne očitke na soočenjih. Govori o divji privatizaciji, v resnici pa se bo privatizacija zgodila, če bo obveljal njegov sistem, ker bodo ljudje morali plačevati za operacije.

Preberite si celoten odziv dr. Kavčiča na navedbe, ki jih je v enem od nedavnih podkastov na njegov račun izrekel premier Robert Golob.

Tukaj sva spet pri tem, komu je v interesu to stanje. Zdi se, da prav popolnim zasebnikom, ki jim trenutno stanje povečuje priliv pacientov, ki ne pridejo na vrsto v javnem zdravstvu. Je kaj na tem?

Popolnih zasebnikov v Sloveniji skoraj ni. Večina privatnih ortopedskih ustanov je tudi koncesionarjev. Arbor mea naredi na leto samo nekaj samoplačniških posegov, mislim, da manj kot 5 % vseh posegov, ki jih naredijo. Ostale operacije se opravijo  preko koncesije.

Komu je v interesu, da se koncesionarje omejuje, lahko zaključite sami. Bom pa rekel samo, da če daš koncesionarju 8.000 evrov za operacijo, potem s tem denarjem upravlja on. On kupi material, obnavlja ambulanto, plača svoje ljudi, in ko nekaj malega ostane, ustvari dobiček. Pa ne gre za velike dobičke. Poznam te številke in niso visoke. Govorjenje o bogatenju koncesionarjev je noro.

Ali koncesionar, ki dela tudi zasebne operacije, več zasluži z njimi, kot z operacijami na koncesijo, ki so del javnega zdravstva?

Ja, seveda. Precej več.

Tudi državna bolnica zasluži več s samoplačniškimi posegi.

Največji paradoks te zgodbe je pa to, da sem jaz do zadnjega dneva vse samoplačniške operacije delal v SB Novo mesto. Jaz nisem nobenih samoplačniških operacij izvajal pri koncesionarjih. Tam sem delal samo operacije na koncesijo. Vse samoplačniške pa v novomeški bolnišnici. Pa jih ni bilo tako malo. V SB Novo mesto sem jaz naredil največ samoplačniških operacij. Letno okoli 35, kar je bolnici prineslo okoli 400.000 evrov letno dodatnega dohodka.

Toliko o moji pripadnosti moji matični bolnišnici.

Očita se vam, da ste v Arbor meo iz čakalne vrste SB Novo mesto pošiljali samo lažje paciente, težji pa so ostali v vrsti v SB Novo mesto.

Ta očitek absolutno ne drži.

Mi smo paciente izbirali naključno. Večina pacientov, ki sem jih operiral v Arbor mei, so bili taki, ki so bili vpisani v čakalno vrsto v Novem mestu, pa so prišli k meni na kontrolo s težavo, da se jim je stanje poslabšalo, da komaj zdržijo, da ne morejo več. Večina je bila takih.

Torej bi rekli težjih primerov?

Ne težji, ampak bolj nujni, bolj boleči, ki so bolj želeli operacijo.

Nekaj pa je bilo takih, ki, smo jih poklicali in jim ponudili, da lahko pridejo do operacije prej, če gredo drugam.

Preko telefona ali preko kartona ne moreš opredeliti, kdo je »lahek« in kdo »težek«. Če bi hotel narediti tak seznam, bi moral vse paciente še enkrat pregledati. Ampak dejansko sploh ni lahkih operacij. Ta termin ne obstaja. Vsaka operacija se lahko zaplete in postane zelo težka.

Potem je pa tako, če ima nekdo 200 kilogramov, je to gotovo težka operacija, če imate kosti trde kot kamen, je težka operacija, tudi če so kosti zelo krhke, je težka operacija. Na različne načine so operacije lahko težje ali lažje.

Kakšen je bil torej kriterij za izbiro, koga se bo poklicalo in mu ponudilo operacijo pri koncesionarju?

Šli smo po vrsti.

Torej niste selekcionirali?

Jaz sem imel vedno čakalno vrsto sprintano v dveh mapah, v eni kolk, v drugi koleno. Zraven sem imel zapisane še kakšne opombe, strokovne komentarje, če je kdo potreboval posebno pripravo ali material.

Klicali smo po vrsti, seveda pa so se nekateri odzvali, drugi ne, zato smo jih pač preskočili.

Edino nismo nikoli klicali pacientov, ki so bili predvideni v bolnišnici v kratkem. Ker se nam ni zdelo smiselno da za nekoga, ki bo zelo kmalu na vrsti, ponujamo storitev drugje.

Tako da, klicali smo po vrsti, nekateri se niso odzvali, nekateri so rekli, da bi ostali v bolnici, drugi so rekli, da bi raje operacijo kasneje, spomladi, po trgatvi in tako naprej. In te želje, če so želeli kasneje smo pač upoštevali.

Zakaj pa ste sploh operirali pri koncesionarju. Mar ne bi bilo bolje, da bi to dodatno delo opravili kar v SB Novo mesto? Tudi ta očitek se pojavlja.

To vprašanje je zelo na mestu. Mi smo leta in leta delali enkratne dodatne programe (EDP), ki so bili potem že skoraj redni, čeprav nobeno leto redno od januarja do decembra.

V 28 letih v bolnišnici nisem doživel niti enega leta, kjer bi konstantno delali z istim tempom od januarja do decembra.

Štiri mesece je bil dodaten program, potem ga ni bilo. Potem se je vlada odločila, da ga spet sprosti in tako dalje. Vedno so bile »rukerske« sezone, tipično jeseni. Včasih smo oktobra, novembra in decembra naredili več operacij kot prej v pol leta.  Leta smo delali dodatne operacije, tudi popoldne in ob sobotah.

Potem pa je prišla težava s plačilom sester. Sestre so ozko grlo in odhodov predvsem srednjih medicinskih sester je bilo v SB Novo mesto ogromno in jih je začelo zmanjkovati. Če bi želeli vse narediti, bi sestre morale delati tudi po štiri vikende na mesec, ob vsem siceršnjem rednem delu. Govorimo o mamicah z otroki. To enostavno ni šlo.

Sestre so zahtevale tudi večje plačilo, po moji oceni povsem sprejemljivo, ampak vodstvo na to ni pristalo. Okoli tega je tudi polno manipulacij.

Kakšnih manipulacij?

Imeli smo sestanek kjer so me vprašali, pod kakšnimi pogoji bi nadaljevali z EDP-jem. Da bodo vsi ki delajo zadovoljni sem rekel. Pogoj je bil jasen: 150 evrov dodatnega plačila na operacijo za celoten kolektiv medicinskih sester na oddelku . Pri operaciji, za katero bolnica dobi več kot 7.000 evrov, so vse sestre na oddelku, ki skrbijo za paciente, skupaj torej 18 sester, želele odškrtniti 150 evrov, okoli 9 evrov na sestro.

Sklep sestanka, na katerem direktorice sicer ni bilo, je bil, da je to smiselno. Sam sem rekel, da ne bom popuščal, saj sem imel vizijo razvoja oddelka in razvoja ni brez kadra. Brez tega bi nam sestre ušle. To je bilo junija.

Strokovni direktor dr. Kersnič mi je na koncu sestanka zagotovil, da bodo zadevo predstavili direktorici in da mi bo v 48 urah sporočil odgovor. Tega odgovora nikdar ni bilo. Po dopustu pa me pokliče direktorica in vpraša, zakaj ne delamo EDP-ja. Sem ji rekel, da smo na sestanku jasno povedali kakšne so zahteve, a je odgovorila, da zanje ne ve, da nič ne ve o kakem sestanku in da so sestre zadovoljne, zato naj kar začnemo z delom. Seveda to ni bilo res. S tem je bilo komunikacije konec.

Zdi se nelogično z vidika vodstva novomeške bolnišnice, da se program ni izvajal, saj je to izguba tudi za bolnišnico. Zakaj bi vodstvo zapravilo kup operacij, ki bi lahko bile izvedene, zaradi 150 evrov, ki bi jih morali plačati sestram od 7.000 evrov vredne operacije?

EDP je dodaten denar, ki ga bolnišnica dobi specifično za skrajševanje čakalnih vrst. Ni namenjen ustvarjanju profita bolnišnice. Je pa vodstvo SB Novo mesto to dojelo kot način bogatenja, ustvarjanja profita.

Vodstvo bolnišnice si je prav na ta račun tudi izplačevalo nagrade in to opravičevalo z EDP-jem, predvsem kardiološkim in ortopedskim. To je direktorica sama povedala.

Logično je, da bolnica ne bo šla v izgubo. Delat krvniški profit na izčrpavanju delavcev,  ko postane ustvarjanje dobička pomembnejše od zaposlenih, pa mislim, da je pomembno imeti hrbtenico in občutek za sočloveka in reči ne.

Osnovni namen ni  ustvarjati  velikih profitov, pač pa, da so pacienti in delavci zadovoljni. In tako bomo lahko naredili čim več. To je bila vedno moja ambicija in od leta 2003 do 2025 smo konstantno rasli po številu operacij. Od 100 operacij na leto, do 1.500 kot celoten oddelek. In naslednje leto bi lahko dosegli še več.

Odgovor na vaše vprašanje je torej lahko samo, da je bilo za vodstvo očitno pomembnejše nekaj drugega. Na vseh sestankih so nam očitali, da če dobijo naše sestre več, bodo tudi na drugih oddelkih želeli več in tako dalje. Ampak mi naredimo dvakrat več kot drugi. Ampak vodstvo za to ni imelo posluha. Zanje je bila sprejemljiva samo uravnilovka. Problem je samo, da so videli samo uravnilovko, da bomo vsi enako plačani, uravnilovke pa ni bilo pri tem, koliko je kdo delal. V nedogled pa to ne gre.

Kako razumete dejstvo, da se celotna politika zdaj ukvarja z vašim primerom?

Najprej nisem točno razumel, kaj je vzrok in kaj posledica. Nisem vedel, ali je vse skupaj politično motivirano, ali je politika le izkoristila neumnost vodstva bolnišnice. Jaz sem vedno pridno delal in skrbel za bolnišnico. In za paciente. Vzgojil sem 10 mladih ortopedov, ki so vrhunski strokovnjaki, čeprav so še mladi. In to bi se še nadaljevalo. Imel sem širši uvid v razvoj bolnišnice.

Vzgojil sem 10 mladih ortopedov, ki so vrhunski strokovnjaki, čeprav so še mladi. In to bi se še nadaljevalo. Imel sem širši uvid v razvoj bolnišnice.

Zakaj so me odpustili, ne vem, Je pa zanimivo, da mi je vabilo na sestanek pred odpovedjo in nato odpoved vročil detektiv. V moji pisarni v bolnišnici oz. pri meni doma v drugem primeru.

Na delovnem mestu v bolnici so poslali detektiva, da vam je vročil vabilo?

Ja. Lahko bi jo prinesla katerakoli tajnica, ali pa kurirska služba, ki jo imamo.

Zagovor je bil itak sam sebi namen. Direktorice na njem ni bilo, čeprav je sedela v pisarni 5 metrov stran. Ni zbrala niti toliko poguma, da bi se z mano srečala na razgovoru pred odpovedjo. Ni je zanimalo, kaj bom povedal, kako se bom branil. Očitno je že bilo odločeno, da me bodo odpustili. Čez dva dni mi je detektiv domov prinesel odpoved.

In ko so mi dali vabilo na zagovor, je bila zraven tudi prepoved vstopa v bolnišnico. Niti pacientov, ki sem jih operiral prejšnji dan, nisem smel priti pogledati. To pa je poniževalno. 28 let sem dobesedno živel v bolnišnici, naslednji dan imam prepoved vstopa.

V četrtek zvečer so mi izročili odpoved, v petek zjutraj je že bila tiskovna konferenca in še isti dan se je oglasil predsednik vlade. Tako mi je bilo jasno, da to ni neka navadna odpoved.

Pravite, da delo v bolnišnici nikoli ni bilo konstantno, ampak so bila obdobja z več in manj dela. Ali s tem nakazujete, da kapacitete v javnih bolnišnicah niso optimalno izkoriščene? Bi se dalo operirati več, če bi se ves čas delalo s polno obremenitvijo?

Delno ja, delno ne. Ne smemo posploševati, ker je vsaka bolnica malo drugačna. Kje bi se dalo narediti več, kje so problem operacijski prostori. Ampak pogosto so prostori popoldne prazni. Največji problem je plačevanje kadra in dejstvo, da kadra enostavno ni dovolj.

Če ljudi ne plačaš, ne moreš pričakovati, da bodo v nedeljo delali operacije.

Glede čakalnih vrst mislim, da se jih lahko v kratkem času odpravi, če se delo in ljudje, ki ga opravljajo, plačajo. Govorim o normalnem plačilu, ne 5 evrov na uro za medicinsko sestro. Ne govorim o enormnih honorarjih, le dostojnih, kot pritičejo takšnemu strokovnemu delu.

Pred leti smo že uspešno skrajšali čakalne vrste. Leta 2016 je bila pri nas čakalna doba za operacijo kolena 4 mesece. Ko smo dobili dodaten program in masovno delali vsak dan, tudi do enajstih zvečer. S covidom so se pa podaljšale in od takrat jih niso več uspeli skrajšati.

Ko so vas odpustili, so sporočili, da bo program potekal nemoteno. Pravite, da ste od 1.500 operacij na oddelku, okoli 500 operacij naredili vi. Kako razumeti napoved, da bo delo potekalo nemoteno?

Vsakomur je jasno, da temu ne more biti tako. Ista zgodba je pri maksilofacialni kirurgiji v Ljubljani. To pač ne gre. Če reprezentanca nima Dončića, ne igra enako dobro.

Jaz sem vendarle bil predstojnik, glava oddelka. Pa še situacija je bila taka, da sva bila dva starejša kirurga, vsi ostali pa so bili mladi specialisti, ki so bili dve tri leta po koncu specializacije. Zanje je prevzem oddelka na tak način zelo naporen.

Vsi med njimi so vrhunski, samo kirurgija ni hec. Za nekatere operacije je fajn imeti 20 in več let izkušenj. Pri res kompliciranih operacijah izkušnje pretehtajo. Zdaj se že dogaja, da se paciente premešča v druge bolnice, ker se mladi kirurgi niso mogli lotiti težjih primerov.

Sam sem živel 3 minute stran od bolnice. Vedno, ko je bila sila, četudi nisem bil v službi, so me kolegi lahko poklicali. In sem prišel. Večkrat se je to zgodilo. Včasih sem jim samo potrdil in pohvalil in so zaključili sami, ampak so potrebovali  podporo nekoga bolj izkušenega.

Sam sem živel 3 minute stran od bolnice. Vedno, ko je bila sila, četudi nisem bil v službi, so me kolegi lahko poklicali. In sem prišel. Večkrat se je to zgodilo.

Morda bi lahko naredili sami, ampak bi bili pod bistveno večjim stresom. Že potrditev izkušenega kolega je včasih dovolj. Zelo veliko pomaga, ko si mlad kirurg, da imaš nekoga, na katerega se lahko obrneš. Ki zna rešiti situacijo, če se kaj zaplete. Tako se boš lažje lotil težje operacije. Najhujše za kirurga je, da bi sredi operacije ne znal iti ne naprej ne nazaj. Tisto pa je hudo.

Vas skrbi, da bo oddelek razpadel?

Če bi vas bolnišnica povabila nazaj, bi se vrnili, ali so ta vrata za vedno zaprta?

Smo ravno pred volitvami. Kam nas bo pripeljalo, če se zgodi, da bi imeli še štiri leta zdravstvene politike, kot je trenutna?

Politike ne želim preveč komentirati, a nekaj je treba povedati. Trenutna oblast je pred volitvami in ob začetku mandata poudarjala, da bo zdravstvo prioriteta. V praksi pa je bilo pogosto videti, kot da se ukvarja predvsem z zdravniki, ne s pacienti. Težko verjamem, da se je položaj pacientov v zadnjih letih bistveno izboljšal.

Velik del razprav se je vrtel okoli zdravnikov – kje delajo, koliko zaslužijo, ali smejo delati tudi popoldne, ali naj delajo izključno v javnem ali zasebnem sektorju. Takšen pristop se mi zdi zgrešen. Tudi v širšem evropskem prostoru takšnih ostrih omejitev praviloma ni. Iz izkušenj in stikov s kolegi iz tujine vem, da takšna stroga ločnica med javnim in zasebnim delom drugje ni običajna.

Še posebej problematično je to v majhni državi. Če izkušeni zdravniki odidejo iz javnega sistema, se postavi vprašanje, kdo bo izobraževal mlajše generacije. Poleg tega se zdi nepotrebno omejevati delo posameznika, če svoje obveznosti v javni ustanovi opravi v celoti in kakovostno.

Zato se upravičeno postavlja vprašanje, zakaj bi bili zdravniki pri dodatnem delu obravnavani drugače kot drugi poklici. Tako kot lahko učitelj matematike popoldne nudi inštrukcije ali pa seka drva za denar. Enako bi moralo veljati podobno načelo tudi za zdravnike.

No, saj zdravnik lahko seka drva, le zdraviti ne sme …

Tako je. Dokler se bo politika ukvarjala predvsem z ločevanjem javnega in zasebnega, se zdravstvu ne obeta nič dobrega. To je bil tudi osrednji poudarek t. i. reform, pri katerih pa sam ne vidim konkretnih rezultatov. Ves čas se je razprava vrtela okoli tega, ali zdravniki smejo delati tudi popoldne, kako bodo plačani in v kakšnih oblikah bodo delovali – namesto da bi se reševala bistvena vprašanja sistema.

Menim, da bi moral biti poudarek drugje: na tem, kako učinkovito povezati javni in zasebni sektor ter ju smiselno dopolnjevati. V številnih evropskih državah takšni modeli že obstajajo in delujejo. Pri nas pa je bil pristop ves čas usmerjen v ločevanje, ne v sodelovanje.

Na koncu tudi napovedanih reform v praksi ni bilo videti. Težko je sploh opredeliti, kaj naj bi te reforme prinesle – konkretnih sprememb namreč ni.

Pogosto slišimo očitek, da zasebniki oziroma koncesionarji niso dolžni zagotavljati 24-urne urgence, zato naj bi povezovanje javnega in zasebnega ogrozilo dežurno službo. Kako odgovarjate na to?

Tu se pogosto mešata dve različni področji. Ko govorimo o elektivnih, torej planskih operacijah, ne govorimo o urgentni, 24-urni službi. Ortopedija na primer ni organizirana tako, da bi bil ortoped 24 ur na dan stalno na voljo. Razprava o urgenci sodi predvsem na področje primarnega zdravstva in nujne medicinske pomoči, ne pa na področje načrtovanih posegov.

Torej menite, da gre pri teh razpravah za mešanje različnih ravni zdravstvenega sistema?

Da, točno to. Pri primarnem zdravstvu imajo koncesionarji drugačno vlogo. V praksi so pogosto ključni predvsem v manjših in bolj oddaljenih krajih, kjer je zelo težko zagotoviti zdravnike. Mnogi zdravniki si želijo delati v večjih mestih, zato jih je v odročnejše kraje težko privabiti. Koncesija pa je lahko pomemben motivacijski dejavnik, zaradi katerega se nekdo odloči za delo tudi tam. Tako številni manjši kraji sploh dobijo dostop do zdravnika.

Kakšne so prednosti koncesije za zdravnika?

Ena ključnih prednosti je večja avtonomija pri upravljanju sredstev. Zdravnik oziroma koncesionar lahko sam odloča, kako bo razporejal prihodke – ali bo več namenil kadru, opremi ali izboljšavam ambulante. To pomeni večjo fleksibilnost in tudi več podjetniškega pristopa.

Kako pa se to razlikuje od delovanja v javni bolnišnici?

V bolnišnicah je pogosto veliko administrativnih postopkov in omejitev. Govori se o varčevanju, vendar ni pravih spodbud za racionalno delo ali nagrajevanje učinkovitosti. Če želiš nekaj izboljšati ali kupiti opremo, je treba iti skozi dolgotrajne postopke, pisati prošnje in čakati na odobritve.

Lahko to ponazorite s konkretnim primerom?

Recimo, če koncesionar potrebuje neko osnovno opremo, jo lahko pridobi v zelo kratkem času. V bolnišnici pa je za isto stvar pogosto treba izpolniti več obrazcev, pisati prošnje in čakati na odobritve. Ta razlika v učinkovitosti je precejšnja. Manj je balasta.