Zdravniki o pomoči pri asistiranem samomoru: Odločno proti! V dobro starostnikov, ki bodo pod pritiskom, da se samousmrtijo

»Zdravniki, ki srečujejo te bolnike, zelo dobro vedo, da  res hlepijo po  življenju do zadnjega diha,« pove Zvonka Zupanič Slavec, profesorica na medicinski fakulteti Univerze v Ljubljani. A pri pripravi zakona o asistiranem samomoru, o katerem bomo konec novembra odločali na referendumu, je bila zdravniška stroka popolnoma povožena, zakonu pa jasno nasprotuje.

Zdravniki so jasni: »Kadar se pripravlja zakon, ki tako globoko posega v naše delo in poslanstvo, bi bilo nujno, da ima vsaj delno, še bolje pa večinsko podporo stroke – ne pa soglasnega nasprotovanja vseh zdravniških organizacij v Sloveniji,« v intervjuju za portal Iskreni dodaja družinski zdravnik Rok Ravnikar.

Zdravnik je zaprisežen življenju, ne ubijanju

»Ta zakon se mi zdi tak, kot da bi s svilenimi in čipkastimi rokavicami pomivali blato. Sliši se to zelo lepo, ampak na koncu so rokavice popolnoma umazane. blato pa ostaja,« sprejeti zakon, o katerem bomo odločali na referendumu slikovito opiše Vida Drame Orožim, specialistka psihiatrije in nevrologije, ki opozarja, na prisiljeno vlogo zdravnika v zakonu. »zdravnik je zaprisežen življenju, pomagati ljudem, da čim lažje preživijo svoje stiske.«

»Ta zakon se mi zdi tak, kot da bi s svilenimi in čipkastimi rokavicami čistili blato. Sliši se lepo, ampak na koncu so rokavice umazane, blato pa ostaja.« Tako Zakon o prostovolnjem končanju življenja opisuje nevrologinja, psihiatrinja in dolgoletna vodja pro bono ambulante Vida… pic.twitter.com/lyMUpsSxLT

— Zdravniška zbornica Slovenije (@zdravniska) November 4, 2025

Da bodo mnogi uveljavljali ugovor vesti, ob tem doda specialistka družinske medicine in profesorica Danica Rotar Pavlič, ki opozori tudi da bodo verjetno mnogi zdravniki ambulante prav zaradi tega tudi zaprli in zapustili poklic v sistemu, ki že zdaj poka po šivih. Še bolj jasna pa je glede konkretnih posledic za zdravnike Zvonka Zupanič Slavec, prav tako profesorica Medicinske fakultete Univerze v Ljubljani.

»Vsak, ki mora nekoga ubiti, se mora dehumanizirati. V Kanadi, v Quebecu imajo že 7 % smrti s pomočjo evtanazije, ki je bila uvedena šele leta 2016. To strašno hitro raste,« opozori. Podobno je na Nizozemskem evtanazoranih že 4-5 % umrlih po 25-letih od uzakonitve. Profesorica opozori na izpovedi zdravnikov, ki so bili v ta proces prisiljeni: »Govorijo o strašnem trpljenju ob tem, o nočnih morah, nespečnosti, samomorilnih težnjah, begu iz poklica, skratka silnem bremenu, ki jim ga to prinaša.«

Prof. dr. Zvonka Županič Slavec o zadregi, v kateri se znajdejo zdravniki zaradi zastrupljanja bolnih/evtanazije. pic.twitter.com/9hzIZBcat2

— Odkrita Slovenija (@OdkritaSLO) September 29, 2025

Zakon dejansko uvaja evtanazijo, opozarjajo zdravniki

Da pa predlagatelji zavajajo tudi glede dejstva, da sprejeti zakon ne uvaja evtanazije, opozarja zdravnik dr. Igor Muževič, s sklicevanjem na tretjo točko 20. člena Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Ta namreč določa, da zdravnik mora dati pacientu učinkovino, namestiti pripomoček, namenjen vnosu ali opraviti druga dejanja ki odražajo izbrani način vnosa učinkovine. To pomeni neposredno udeležbo pri povzročitvi smrti.

3. točka 20. člena Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja uvaja tudi evtanazijo:

če pacient vztraja pri izvedbi PPKZ, MORATA lečeči zdravnik in diplomirana medicinska sestra v skladu s pacientovo izbiro načina vnosa učinkovine za PPK v telo:

DATI pacientu…

— Igor Muzevic (@igor_muzevic) November 5, 2025

Spregledan vidik: Trpljenje vseh bolnikov, ki se bodo morali odločati, naj se ne evtanazirajo – konec civilizacije

Muževič opozarja tudi na trenutno zapostavljen vidik trpljenja, ko se v debatah glede zakona omenja nekaj posameznih primerov bolnikov, ki trdijo, da so želeli umreti, ali so evtanazijo celo poiskali v tujini. »Legitimne želje po samousmrtitvi v takšnih primerih ni mogoče zakonsko urediti, ne da bi se ob tem odprla Pandorina skrinja, polna novih stisk.«  Gre namreč za spremembo okvirja razmišljanja. »Ljudje, ki so danes hvaležni, da jim v okoliščinah prepovedi o tem ni treba premišljevati, bodo jutri primorani razmišljati, ali bi morali svojo bolezen »rešiti« z odhodom. Nenadoma bodo bolniki, ki so neizogibno tudi breme svojim bližnjim, soočeni z izbiro: ostati živi in se spraševati, če so sebični – ali pa se umakniti. To pa ni več svobodna izbira, temveč subtilna prisila, ki poraja tesnobo, sram in moralno dilemo, kakršne bolniki danes vsaj niso prisiljeni prenašati.«

Zagovorniki evtanazije so prepričani, da razpolagajo z neizpodbitnimi argumenti, ko se sklicujejo na pretresljive primere trpljenja. Toda spregledajo bistveno: legitimne želje po samousmrtitvi v takšnih primerih ni mogoče zakonsko urediti, ne da bi se ob tem odprla Pandorina…

— Igor Muzevic (@igor_muzevic) September 30, 2025

Na to opozarja tudi družinski zdravnik Rok Ravnikar, ki opozarja, da bolan človek, ki je odvisen od drugih in se hitro počuti kot breme, bo deležen nevarnega občutka, pritiska, da se mora samousmrtiti. »Nihče nikoli ne bo javno rekel: »Odločil sem se za asistirani samomor, ker sem bil preveliko breme za svoje bližnje.« Tega ne bo pokazala nobena anketa, ne bo ga zaznala nobena komisija ali psiholog.«

Oziroma v besedah starejše gospe:

Hudo. Kar kri mi je zaledenela, ko sem slišal njeno pojasnilo zakaj PROTI.
Že njen razlog je dovolj, da bi ljudje morali množično glasovati PROTI. pic.twitter.com/NwZAz9btoS

— Ciril 🇸🇮 🇵🇱 (@CirilJenko) November 6, 2025

In prav komisije ne bodo ravno nepristranske, saj jih lahko sestavljajo zgolj zdravniki, ki ne uveljavljajo ugovora vesti, torej tisti, ki jim končevanje življenj pacientov ne predstavlja velike ovire, opozori Maja Klarendić, specialistka nevrologije. In ta komisija bo morala preverjati, ali so bile izčrpane vse druge možnosti zdravljenja in paliativne oskrbe. »v sistemu, kjer so čakalne dobe za specialiste nedopustno dolge, kjer nimamo urejene paliativne oskrbe, nimamo sprejetega zakona o tej dejavnosti in nimamo finančno vzdržne dolgotrajne oskrbe. Ali imamo res tako dober sistem, da si to lahko privoščimo,« se sprašuje Klarendićeva.

Zdravnica Andreja Bahovec, specialistka družinske medicine, ki ima 11 let izkušenj dela v domu za ostarele:

“Največji strah starega človeka je to, da bo postal odvisen od drugih, da bo v breme.”

“Od misli, da si odveč, do asistiranega samomora je samo en korak.” pic.twitter.com/8DBsFtFRij

— Zdravniki PROTI zakonu (@protizakonu) November 4, 2025

Ravnikar nadaljuje, da torej ne gre za nekaj posameznikov, ki neznosno trpijo, pač pa za za širši družbeni premik, tudi zaradi bremena, ki ga vsem bolnikom nalaga ta »nova možnost«, ki ruši temelje civilizacije. »Naša civilizacija je zgrajena na načelu, da skrbimo za bolne, nebogljene, invelide, … To nas dela ljudi. Če ta temelj spodkopljemo, spodkopljemo tudi lastno zaupanje v družbo.«

Ravnikar opozori tudi na nevarnost hipotetičnega razmišljanja zdravega človeka v smislu: »: »Če bi se meni to zgodilo, tega ne bi prenesel, želel bi si raje umreti.« A ko se človek res znajde v takšni situaciji, je to popolnoma nova izkušnja. Večina ljudi vsak dan znova izbere borbo, boj s težo dneva in z bolečino, a za to potrebuje okolje, kjer je sprejet kot trpeči, ne kot breme.«

V trenutku nesreče bi v smrt, kasneje živi polno življenje

Mnogi ljudje, ki so prestali hude stiske danes pravijo, da so veseli, da živijo, a če bi jim takrat, ko so bili v tisti stiski ponudili možnost asistiranega samomora, bi jo verjetno sprejeli. S to »možnostjo« bomo tako kot družba namreč takšne ljudi v akutni stiski, ki bi lahko živeli še leta polnega življenja, potisnili v smrt.

»Zdrav človek zlahka reče: »Jaz ne bi mogel živeti kot paraplegik.« In res, v prvih tednih po nesreči marsikdo tako čuti. Potem pa iste ljudi vidiš čez nekaj let, kako se smejijo, tekmujejo na vozičkih, pišejo knjige … in spoznajo nove oz. drugačne dimenzije življenja,« ob tem doda Ravnikar.

Siljenje zdravnikov v laganje na mrliških listih

Igor Muževič pa opozarja še na en kritičen vidik. Zdravnik in mrliški oglednik bosta prisiljena lagati o neposrednem vzroku smrti, ki bo naveden na mrliškem listu. »Zakonodajalec poskuša prekvalificirati osnovno bolezen, ki je omogočila aktivacijo pravice do samousmrtitve, v neposreden vzrok smrti.«

21. člen PPKŽ zahteva od zdravnika – mrliškega preglednika – da laže o neposrednem vzroku smrti.

Zakonodajalec poskuša prekvalificirati osnovno bolezen, ki je omogočila aktivacijo pravice do samousmrtitve, v neposreden vzrok smrti.

Mrliški pregledniki dobro vedo kaj je… pic.twitter.com/fMmTH0j8Gx

— Igor Muzevic (@igor_muzevic) September 29, 2025

Zdravniki odločno proti

Mirjana Rajer, specialistka onkologije z radioterapijo in internistične onkologije zaključi, da nihče od zdravnikov »ne bo, noče, ne more sprejeti tega, da bi postali nekdo, ki bi ljudem predpisal ali celo apliciral nekaj, kar bi človeka usmrtilo.« in na osnovi 25-letnih izkušenj dela z rakavimi bolniki na Onkološkem inštitutu in oddelku za hematologijo ocenjuje, da zakon, v takšni obliki, kot je spisan, ni primeren.

Ko je človek lačen in zaradi tega nesnosno trpi, mu ne pomagamo narediti samomora, ampak mu zagotovimo hrano. V vladi ste. Paliativna oskrba je nedostopna. Marsikdo je brez osebnega zdravnika. Dostopna strokovna oskrba prinaša mir. Priskrbite hrano, preden ponujate samomor. https://t.co/Amtb6Lzmui

— Polona Campolunghi Pegan (@PolonaCP) November 4, 2025