V Večeru mu očitajo udeležbo na Pohodu za življenje, a Marcos Tavares je storil točno to, kar počne odkar ga poznamo

Včeraj sem med drugim prebral komentar Zorana Mijatovića za Večer, ki je “krivec” za tekst, ki ga berete. Novinar Večera se v svojem komentarju sprašuje, zakaj je bilo Marcosu Tavaresu, živi legendi nogometnega kluba Maribor, treba sodelovati na Pohodu za življenje. Očita mu, da je nekoč združeval navijače, celo nasprotnike in celotno mesto ob Dravi, s sobotno udeležbo na shodu pa naj bi vse to poteptal in skrbel za razdvajanje. Ob tem mu še prilepi, da je postal celo glavni obraz boja proti splavu v Sloveniji.

Komentar, ki si vsaj po mojem mnenju zasluži repliko. Avtor v prvih odstavkih pravilno predstavi vse uspehe Marcosa Tavaresa, ki je pravzaprav poosebljal najuspešnejše obdobje mariborskega in posledično tudi slovenskega nogometa. Njegova veličina, ki so jo priznavali tudi številni nogometni nasprotniki in rivali, je ob dokončni postavitvi nogometnih čevljev v kot, prinesla celo poimenovanje tribune po njem, kar je doživelo le malo veliko bolj slavnih nogometašev, kot je mariborski Brazilec. Za vedno je upokojena tudi njegova številka 9, ki je ne more več nositi noben izmed aktualnih ali bodočih nogometašev Maribora.

Na tem mestu, se lahko vprašamo, zakaj je Tavares dobil tako legendaren status. Je to zaradi uspehov “njegove” generacije, zadetkov in kapetanskega kalibra v njegovem karakterju? Zagotovo. To, da je nekoč igral na najvišjem nivoju, da je Brazilec, da je ostal v Mariboru 14 let? Zagotovo. A Marcos Tavares, ustvarjalec uspehov, avtor zadetkov, driblingov, ne bi nikoli bil Marcos Tavares, ikona in legenda, če ne bi bil tudi osebnostno takšen kot je bil.

In pri njegovi osebnosti ne moremo mimo njegove vere, njegovih besed in njegovih vrednot. Od prvega dneva v NK Maribor je o tem govoril odprto, brez skrivanja. Samo spomnimo se njegovih majic “Jezus je pot” ali “Jezus te ljubi”, ki jih še mnogi kristjani razumejo kot preveč direktno pričevanje za svojo vero. Za Marcosa pa pač ne.

In tako kot njegove gole, so bile sprejete tudi njegove vrednote. Ko je spregovoril Marcos, je bilo logično, da bomo slišali še nekaj o Jezusu, nekaj o njegovi veri, nekaj o njegovih vrednotah. In to smo navijači vzeli skupaj z vsem, kar je Marcos delal na igrišču. Skandirali smo mu, ker smo ga poznali, ker smo vedeli, da vedno stoji za svojimi vrednotami, da je vedno lojalen. Ne glede na to, ali je šlo za klub, za mesto, za Viole, za svojo vero, Jezusa ali za vrednote. Lojalen vedno in povsod. In to je delalo in naredilo Marcosa Tavaresa. Ne njegovi goli, ne driblingi, ne brazilska privlačnost in nogometni geni. Lojalnost in pripadnost! Vedno, brez pavšalizma in brez razmišljanja, ali se mu to splača. 

Živo se spomnim sezone 2009/2010, ko Maribor ni mogel parirati Kopru, ko je kriza rezultatov, predvsem pa odnos nogometašev na in izven igrišča, pripeljala do tega, da so Viole izobesile transparent “Spoštujte grb, za katerega igrate”. Takoj za tem, pa še “parolo” izpeljano iz napisa na Marcosovi majici: “Tavares je pot, ne pa Jack Daniels.” Kako najti boljši primer, s katerim pokazati, da je bil Tava zgled, v vsem kar je bil?!

Marcos Tavares na pohodu za življenje

Sedaj pa k aktualni situaciji, ki je novinarja Večera sploh pripeljala do očitka Tavaresu, da deli ljudi. Sodeloval je na dogodku Pohod za življenje tako, da je na njem vodil molitev. Ta je bila dolga, a splošna. Mijatović v svojem komentarju citira delček te molitve: “Zame kot kristjana je Jezus pot, resnica in življenje. Če bi vsi razmišljali tako, bi tudi drugače reagirali ob težavah in izzivih. Če namreč verjamemo, da je življenje najpomembnejše, bomo do drugih imeli drugačen, boljši odnos.” Je to karkoli drugače od tistega, kar je Marcos zagovarjal med svojo kariero? Ne. Kako bi torej lahko človek Tavaresu očital, da po združevanju sedaj deli ljudi? Je sedaj njegova vera v napoto, ker ni več nogometaš?

Skorajda prepričan sem, da je za takšno razmišljanje krivo predvsem, da avtor omenjenega komentarja na Večeru ni preveril, kaj sploh je Pohod za življenje ter predvsem kaj so bila sporočila tega dogodka. Nikjer ni bilo omenjeno izpodbijanje pravice do splava ali boj proti splavu, kot omenja, zato tudi Tavares nikakor ni mogel postati “zaščitni obraz boja proti splavu”, če pa ga nikjer ni bilo. Prav tako Marcos tudi ni stopil na noben politični piedestal ali se kakorkoli drugače opredelil do česarkoli, kar bi bilo morda za te ali one komentatorje sporno. A ljudje smo nagnjeni k temu, da predalčkamo in verjamem, da je tako najlažje. Ni pa prav.

Še enkrat, Marcos Tavares v soboto ni storil čisto nič drugega, česar ni počel že med kariero ali v času po njej. Bil je tam, kamor sodi. Na krščanskem shodu, saj mu je vera v Jezusa ena najpomembnejših stvari v življenju, kar je jasno vedno pokazal. Na igrišču ali izven njega. Slavil je življenje, kar je počel vedno, ko je na vseh klubskih praznovanjih in slavjih izpostavljal svojo ženo in svojih pet otrok. Opredelil se je le za Jezusa, saj je zanj pot, resnica in življenje, kar pričuje že odkar je našel vero, zagotovo pa od 2008, ko je postal nogometaš NK Maribor in ga je naša javnost lahko spoznala.

Ostal je točno to, kar je vedno bil: Marcos Tavares, legenda, človek na mestu, človek s svojimi prepričanji, človek s svojimi vrednotami, ki jih ne menja kot zapiha veter, ampak jim ostaja zvest in lojalen. Zato je mu bilo tega treba!

Tako kot zaradi svoje lojalnosti Zlatko Zahović ob vrnitvi na nogometno sceno ni mogel reči “da” Olimpiji, ampak le Mariboru. In zato so nekateri ljudje legende in vzor, druge pa v hipu pozabimo.