Čakalne vrste v slovenskem zdravstvu so postale del vsakdana, leto dni za magnetno resonanco, dve leti za specialista, operacija kolka šele, ko bolnik skoraj izgubi gibljivost. A kot opozarja analitik Tomaž Erjavec, razlog ni pomanjkanje zdravnikov, denarja ali opreme, temveč sistem, ki še vedno temelji na logiki centralnega planiranja iz prejšnjega stoletja.
Slovenski zdravstveni model je zasnovan na enem plačniku, Zavodu za zdravstveno zavarovanje Slovenije, ki določa cene, obseg in izvajalce storitev. Večina ustanov je v državni lasti in se ne poteguje za pacienta, temveč za odobreni letni plan. Zasebniki delujejo omejeno, saj so njihove koncesije razumljene kot izjema, ne kot pravica. Posledica je paradoks: naprave v nekaterih bolnišnicah stojijo neuporabljene, drugje pa pacienti čakajo mesece.
Po Erjavčevem mnenju so posledice predvidljive: ko plačilo ni vezano na kakovost in učinkovitost, zmanjka tudi motivacije za boljše delo. Države, kot so Nizozemska, Švica in Nemčija, dokazujejo, da je mogoče drugače, več zavarovalnic, pacient kot kupec, denar sledi izbiri. Sistem ostane solidaren, a tržna disciplina prepreči neracionalno rabo virov.
V Sloveniji pa zdravstveni sistem še vedno deluje kot tovarna iz leta 1985, z letnim načrtom, ki ga je treba izpolniti, ne glede na dejanske potrebe ljudi. Rezultat je sodobna oprema, a rezultati, ki spominjajo na vzhodno Evropo pred desetletji. Rešitev? Ohraniti solidarnost, a odpraviti monopol in politizacijo, da pacient ne bo več številka, temveč kupec z izbiro.
Komentirajo lahko naročniki