Zdravstveni dom Trebnje: neobstoječe delovno mesto z več kot 6.000 evri plače za nekdanjo direktorico

Po odhodu z vrha javnega zavoda naj bi si nekdanja direktorica ZD Trebnje Karmen Lukše zagotovila novo funkcijo brez formalne podlage – in z izjemno visoko plačo, eno najvišjih v javnem sektorju. Preverjamo, kdo ji je omogočil zlato padalo.

Zgodba iz Zdravstvenega doma Trebnje razkriva širši problem upravljanja javnih zavodov, zlasti v zdravstvu. Ti so na eni strani pod pritiskom visokih pričakovanj javnosti, na drugi pa pogosto prepuščeni mlačnemu in nedoslednemu odzivu državne politike. V središču zgodbe, o kateri poznavalci razpravljajo že več mesecev, je delovno mesto, ki po formalnih odločitvah sploh ne bi smelo obstajati – pa vendar obstaja. In to celo z eno najvišjih plač v javnem sektorju.

Da gre za skrbno prikrito zgodbo, je bil prvi vtis, ki smo ga dobili ob preverjanju informacij pri naših virih. Vprašanje, kako je mogoče, da si javni uslužbenec mimo pravil ustvari delovno mesto po lastni meri – in meri svojega žepa – ima jasne vzporednice z dogajanjem v Zdravstvenem domu Trebnje v zadnjem letu.

Spomnimo: po tem, ko so revizorji lani odkrili številne nepravilnosti v upravljanju zavoda, je morala oditi tedanja direktorica Karmen Lukše. Zdravstveni dom je dobil novo vodstvo (funkcijo vršilke dolžnosti direktorice opravlja Elizabeta Žlajpah) – in hkrati tudi novo »specialistko računovodkinjo«. Naziv, ki v praksi skoraj ne obstaja. Prav tega naj bi si zase izmislila nekdanja direktorica Lukšetova in tako poskrbela za nenavaden karierni manever: z direktorskega položaja je sestopila – če temu sploh lahko tako rečemo – na novo delovno mesto in si zanj zagotovila plačo, ki bi ji v javnem sektorju brez zadržkov lahko rekli sanjska.

Lukšetova, katere mandat so po javno dostopnih informacijah zaznamovali napeti odnosi v kolektivu, očitki o slabem upravljanju zavoda in konflikti z ustanovitelji ZD Trebnje, se tako znova pojavlja v središču afere, ki zahteva jasne odgovore.

Svet zavoda je rekel ne – pa se je vseeno zgodilo

Zgodba sega v začetek leta 2025, ko je svet Zdravstvenega doma Trebnje zavrnil predlog sprememb sistemizacije delovnih mest. Med predlaganimi novostmi so bila tudi delovna mesta s pripono »specialist«, ki bi pomenila nadgradnjo obstoječih kadrovskih struktur.

Predlog ni dobil zelene luči. Svet zavoda ga je zavrnil, pred tem pa je prejel tudi negativno mnenje Ministrstva za zdravje. Soglasja niso podale niti ustanoviteljice – občine. Ocenile so, da predlog ni ustrezno utemeljen, in da nova delovna mesta podvajajo že obstoječe funkcije.

A zavrnitev nekdanje direktorice očitno ni odvrnila od namere, da si ob odhodu zagotovi varno in dobro plačano pristajalno mesto.

Plača direktorja – za delovno mesto, ki ne obstaja

Le nekaj mesecev kasneje, ko je Lukšetova zaradi očitkov o slabem vodenju že zapustila direktorski položaj, je sledil preobrat. Po vrnitvi na svoje prejšnje delovno mesto računovodkinje je bil njeni pogodbi o zaposlitvi dodan aneks – v javnem sektorju pogosto ključni instrument za spremembe brez širše razprave.

Iz računovodje je postala »računovodja VII/2 specialist« – delovno mesto, ki v veljavni sistemizaciji Zdravstvenega doma Trebnje formalno sploh ne obstaja. Takšna poteza odpira vrsto vprašanj. Kako je mogoče v javnem zavodu vzpostaviti delovno mesto brez formalne podlage? Kdo je takšno odločitev odobril? In kdo bo zanjo prevzel odgovornost?

Še bolj izstopajo podatki o plačilu. Decembra 2025 je izplačilo za to delovno mesto, kot je razvidno iz dokumentacije, s katero razpolagamo na uredništvu, preseglo 6.200 evrov bruto. Gre za raven, ki se približuje prejemkom vodilnih v največjih zdravstvenih ustanovah v državi, kot je Univerzitetni klinični center Ljubljana.

V praksi to pomeni, da je računovodkinja v Trebnjem skoraj enako plačana kot direktor največje bolnišnice v državi.

Plače direktorjev javnih bolnišnic (november 2025)

Je šlo za vnaprej načrtovano “zlato padalo”?

Vse glasneje se zastavlja vprašanje, ali je bilo novo delovno mesto neposredno povezano z odhodom nekdanje direktorice. Čeprav uradnih potrditev ni, več virov opozarja, da bi lahko šlo za primer, ko si vodstvo ob izteku mandata zagotovi nadaljnjo zaposlitev pod bistveno ugodnejšimi pogoji.

Če bi se to izkazalo za resnično, bi šlo za klasičen primer t. i. »zlatega padala« v javnem sektorju – prakse, ki je sicer bolj značilna za korporativni svet, v javnih institucijah pa pomeni resno tveganje zlorabe položaja.

Primer odpira ključno vprašanje: kdo lahko učinkovito prepreči in sankcionira obvode mimo pravil, če ne želimo, da epiloge takšnih zgodb rešujejo šele sodišča? Sistemizacija delovnih mest naj bi bila namreč temeljni dokument vsakega javnega zavoda. Določa, katera delovna mesta obstajajo, kakšne so njihove naloge in kako so ovrednotena. Njena potrditev zahteva soglasje na več ravneh – prav zato, da se preprečijo samovoljne odločitve.

Sistem na preizkušnji: kdo bo to ustavil?

Na tej točki odgovornost ne more več ostati razpršena. Ustanovitelji in svet zavoda so svojo vlogo že odigrali – predlagano sistemizacijo so v začetku leta 2025 zavrnili. A prav ta odločitev danes odpira bistveno vprašanje: kaj sledi, ko se njihove sklepe obide?

Če je mogoče nadzorne mehanizme zaobiti brez posledic, se s tem relativizira celoten sistem pravil, ki naj bi zagotavljal transparentno in odgovorno upravljanje javnih zavodov. In prav tu zgodba Zdravstvenega doma Trebnje presega lokalni okvir.

Ne gre več zgolj za eno delovno mesto in eno pogodbo. Gre za preizkus, ali nadzorni mehanizmi v javnem sektorju delujejo – ali pa obstajajo le še na papirju.

Bodo ustanovitelji zahtevali konkretna pojasnila in odgovornost? Bo svet zavoda odprl nadzor nad odločitvami, ki so očitno zaobšle njegov sklep? In predvsem – ali bodo pristojne institucije ocenile, ali gre zgolj za administrativno improvizacijo ali za resnejšo kršitev pravil?

Odgovori bodo povedali več kot sam primer. Pokazali bodo, ali sistem še premore sposobnost samorefleksije in higienski minimum – ali pa so njegove varovalke postale zgolj formalnost brez dejanske teže.