Kdo ima korist od vojne v Iranu: zmagovalci, poraženci in globalne posledice

Po petih tednih intenzivnih spopadov med ZDA, Izraelom in Iranom so topovi utihnili, a le začasno. Medtem ko svet s strahom opazuje krhko premirje, se v ozadju že izrisuje nova ekonomska in geopolitična karta sveta.

Razkrivamo, komu je konflikt prinesel nepričakovane milijarde in koga je potisnil na rob gospodarske krize. 

Vojna v Iranu ni le lokalni spopad za prevlado na Bližnjem vzhodu; je dogodek, ki je v trenutku pretresel temelje globalnega gospodarstva. Blokada Hormuške ožine, skozi katero potuje do 30 % svetovne nafte in plina, je povzročila energetski šok, ki ga nekateri analitiki primerjajo z naftno krizo iz sedemdesetih let prejšnjega stoletja.

Energetski šok, ki ga plačujejo potrošniki

V središču krize je Hormuška ožina, ena najpomembnejših energetskih arterij na svetu. Skozi njo potuje približno petina svetovne oskrbe z nafto in velik del utekočinjenega plina. Motnje v prometu – bodisi zaradi napadov bodisi zaradi iranskega nadzora – so cene energentov hitro pognale navzgor.

Posledice so neposredne: dražje gorivo, višji računi za elektriko in nov val inflacije. Najbolj so prizadete države, ki energijo uvažajo – predvsem v Evropi in Aziji. Višji stroški energije zmanjšujejo kupno moč prebivalstva in zavirajo gospodarsko rast, kar ekonomisti opisujejo kot blag scenarij stagflacije.

Za številne države v razvoju – od Bangladeša do Šrilanke – pa so posledice še hujše: omejevanje porabe goriva, dražja hrana in povečano tveganje družbenih nemirov.

Zmagovalci: energija in orožje

Morda najbolj ironičen zmagovalec trenutnega konflikta je Rusija. Medtem ko Zahod bije bitko z Iranom, Moskva tiho polni svojo blagajno. Zaradi skoka cen nafte na več kot 100 dolarjev za sodček so ruski prihodki poleteli v nebo. Po podatkih BBC-ja se je prodaja ruske nafte Indiji povečala za 50 %, kar Moskvi prinaša milijarde, ki neposredno financirajo njene operacije v Ukrajini.

Poleg Rusije si roke manejo še v Norveški, Kanadi in pri ameriških proizvajalcih skrilavca. Ti so se čez noč spremenili v “rešitelje”, ki ponujajo varno alternativo bližnjevzhodnim virom – seveda po krepko višjih cenah.

Druga skupina zmagovalcev je obrambna industrija. Države Bližnjega vzhoda, zlasti zalivske monarhije, pospešeno vlagajo v zračno obrambo in orožje, kar odpira nove posle zahodnim proizvajalcem. Konflikt neposredno povečuje globalno povpraševanje po orožju.

Geopolitični poraženci: Iran in njegovi zavezniki

Geostrateško gledano je Iran v spopadu izgubil ogromno. Njegova infrastruktura je poškodovana, zavezniki, kot sta Hezbolah in Hamas, so pod hudim pritiskom, režim pa se sooča z največjo izolacijo v zadnjih desetletjih. Vendar pa Teheran še vedno drži v rokah močno karto: Hormuško ožino.

Po poročanju The Spectatorja želi Iran za prehod ladij uvesti tranzitne pristojbine, kar bi bila popolna novost v mednarodnem pravu. Če jim to uspe, bi lahko Iran iz poraza iztržil dolgoročen vir prihodkov in nadzora nad svetovno trgovino.

Iranski zavezniški akterji, kot je Hezbolah, so bili vojaško oslabljeni, kar zmanjšuje Teheranovo sposobnost projekcije moči. Dolgoročno to pomeni erozijo njegovega t. i. “naprednega obrambnega” sistema v regiji.

Zahod in Vzhod pod pritiskom

Med poraženci so tudi zahodne države, čeprav ne enoznačno.

Dolgoročni zmagovalec? Kitajska

Zanimiv paradoks je vloga Kitajske. Kratkoročno jo višje cene energije prizadenejo, vendar ji konflikt odpira strateške priložnosti.

Premirje brez rešitve

Trenutno premirje med sprtimi stranmi je krhko in nejasno. Različne interpretacije dogovora – zlasti glede Libanona in Hormuške ožine – kažejo, da ne gre za resničen preboj, temveč zgolj za premor.

🚨 President Donald J. Trump makes a statement on Iran: pic.twitter.com/9mqTayL0Q3

— The White House (@WhiteHouse) April 7, 2026

Hkrati ostaja nerešeno tudi jedrsko vprašanje. Kljub napadom ima Iran še vedno pomembne zaloge obogatenega urana, kar pomeni, da ključni varnostni problem ni izginil.

Konflikt tako ostaja odprt, z velikim tveganjem ponovne eskalacije.

Kdo torej zares zmaguje?

Če potegnemo črto: kratkoročni zmagovalci so izvozniki energije in obrambna industrija, medtem ko največ izgubljajo uvozniki energije, predvsem v Evropi in Aziji, ter prebivalci prizadetih držav.

Dolgoročna slika pa je bolj zapletena. Iran slabi, vpliv Združene države Amerike ostaja, a z višjo ceno, Kitajska pa potrpežljivo gradi svojo pozicijo.

Največji poraženec pa ostaja – kot pogosto – globalna stabilnost.