Iranska propaganda na družbenih omrežjih v zadnjih mesecih navdušuje številne zahodne analitike, vendar komentator Bobby Ghosh opozarja, da Teheran v resnici ni »zmagal vojne memov«.
V kolumni za Time sicer priznava, da je iranska spletna kampanja učinkovita, duhovita in viralna. Toda po njegovem mnenju gre predvsem za kopiranje ukrajinskega modela digitalnega komuniciranja iz leta 2022 – od humorja in memov do spletnega provociranja nasprotnikov.
A ključna razlika naj bi bila v sami naravi držav. Ukrajina je po njegovem uspešno uporabila meme kulturo zato, ker je svetu predstavila realno podobo odprte, demokratične družbe, ki jo je zahodna javnost prej slabo poznala. Memi so okrepili podporo Ukrajini, ker so bili skladni z dejanskim stanjem na terenu.
Pri Iranu pa je problem ravno nasproten, trdi avtor. Islamska republika ima desetletja dolgo zgodovino represije, nasilja nad protestniki, političnih usmrtitev in zatiranja žensk. Zaradi tega viralni videi ne morejo izbrisati globalnega spomina na dogodke, kot so smrt Mahse Amini, protesti leta 2009 ali obračuni z demonstranti v zadnjih letih.
Hkrati analiza opozarja na ključno ironijo: ko je ameriška vojska v operaciji zadela šolo v iranskem Minabu, ni bila to iranska propaganda tista, ki je to razkrila – temveč neodvisni novinarji, forenzični analitiki iz Bellingcata, senatorji obeh strank in novinarka CNN, ki je na predsednika Donalda Trumpa pritisnila neposredno pred kamero.
To pa je odprtost, ki si je Iran strukturno ne more privoščiti.
Komentirajo lahko naročniki